Kot krona stvarstva je človek čudovito zgrajeno celostno bitje. Če se torej zavedamo, da človek ni zgolj vidna, telesna pojavnost, se pred veličino bitja in mogočnostjo njegovega Stvarnika lahko edinole priklonimo.
Kot krona stvarstva je človek čudovito zgrajeno celostno bitje. Delovanje organov zdravega telesa je ko popolno in ves sistem tako urejen, da si nikakor ne moremo predstavljati energije, ki ga vodi in usmerja. Zanesljivo vemo le, da povprečno človeško bitje s svojo zavestjo ne zmore sámo upravljati vseh funkcij svojega telesa. Če se torej zavedamo, da človek ni zgolj vidna, telesna pojavnost, se pred veličino bitja in mogočnostjo njegovega Stvarnika lahko edinole priklonimo.
Nekdanja vzvišenost človeškega bitja
Človeško telo obdaja avra, skupek finosnovnih teles, h katerim prištevamo bioenergijsko, željno in mentalno telo. Najstarejše kulture so vedele, da je človek veliko bolj celosten, kot se zdi na zunaj, da je odsev makrokozmosa, svet v malem, mikrokozmos. Njegovo telo z običajno zavestjo in podzavestjo (rečemo ji tudi višji jaz) obdaja namreč še sedem magnetnih polj, ki se jih navadno ne zavedamo in si jih zaradi lažje predstavljivost zamišljamo kot energijsko kroglo.
Nekoč je človek-mikrokozmos, božanska stvaritev, živel v božanskem svetu. Na svoji poti v snovni svet se je močno poškodoval in zaradi povezovanja s snovjo in kristalizacije izgubil svoje prvotno čisto stanje. Zapravil je možnost, da bi se skozi njegovo telo razodeval Duh. Namesto nekdaj večnega telesa je bilo z naravno evolucijo ustvarjeno umrljivo telo, bleda podoba prvotnega, vsota mnogih preživetih življenj; telo, podvrženo neprestanim spremembam snovi in zakonom polarnega sveta.
V potu svojega obraza jŽ svoj kruh in v bolečinah rojeva svoje otroke. Človekovo prvotno telo se je na poti pogrezanja v snov uničilo, v njegovem srcu je ostalo le nedelujoče božansko sebstvo, seme, duhovna iskra. Mesto, kjer je bilo nekoč svetlobno božansko telo, zaseda zdaj telo z omejeno zavestjo. Kakor drevo, ki jeseni odvrže svoje liste in spomladi požene nove, se tudi človekov sistem v svoji jeseni otrese fizičnega telesa. Sledi počasen razkroj finosnovnih teles, dokler ne ugasne celotna zavest. Na izpraznjeno mesto v mikrokozmosu se inkarnira nova osebnost, ki bo v svetu vnovič nabirala izkušnje in nekoč morebiti le zaslišala glas božanskega sebstva, mu omogočila rast in vrnila prvotni sijaj.
Inkarnacija in karma
Dobesedno pomeni inkarnacija utelešenje v mesu, pa tudi utelešenje duha v zemeljski obliki. Božanska bit, ujeta v objem snovi, se je že mnogokrat inkarnirala, vsakokrat v drugi telesni in psihični podobi. Vsota izkušenj prejšnjih življenj oblikuje zavest nove osebnosti. Vsak posameznik nosi v svoji krvi dvoje dediščin: dediščino staršev in dediščino prejšnjih življenj. Iz obojega deluje in živi. Dedne dejavnike prejšnjih inkarnacij imenujemo karma, zakon vzroka in posledice.
Življenje nam dokazuje, da od prvotne božanske narave ni ostalo kaj dosti. Človekov vsakdan napolnjujejo prepiri, skrbi, bolezni, vojne, uničenja in druge grozote. Človek je Bogu obrnil hrbet; v njegovem srcu sicer še tli ogenj prvobitnega božanskega sebstva, a si klic k vrnitvi v izvorno domovino napačno razlaga. Nebesa poskuša ustvariti na zemlji. Pravzaprav si vsakdo ustvarja lastna zemeljska nebesa, tudi na račun drugih: nekateri z ideali, drugi z orožjem, denarjem in močjo. Vsak človek želi izpolniti, okrepiti in podaljšati svoje življenje. Bori se za obstanek, neredko gre tudi preko trupel. V tem početju ni nič vzvišenega, nasprotno, človeka navdaja s skrbmi, strahom, trpljenjem in iskanjem izhoda.
Iskalci nesmrtnosti
Po bridkih izkušnjah so mnogi ljudje postali iskalci nesmrtnosti. Vedno več jih je, vedno več je tudi obupanih. Veliko jih je, ki sveta ne sprejemajo in se vse siloviteje upirajo brezizhodnemu obstoju. Iskalci so v svojem razvoju dosegli točko, na kateri še zmorejo, pravzaprav morajo, izbirati. Pripravljajo se na pot, ki vodi iz bede. Le tako se lahko uglasijo s svojo resnično življenjsko nalogo, katere cilj je opuščanje starega, snovnega, in zavestna obuditev večnega počela. Mnogi ljudje, čeprav nezavedno, stojijo na tem križišču v predvečeru novega razvoja.
Življenje ni namenjeno neprestanemu kroženju skozi rojevanje, rast in umiranje, temveč prekinitvi tega krogotoka. Preden pa človek lahko izstopi, mora opraviti sedem osvobajajočih dejanj.
Pride trenutek, ko se med dolgim popotovanjem na smrt utrudi in doseže mejo osebnih možnosti. Ne more več dalje, vse mu polzi skozi prste. Rad bi se dvignil kot ptič feniks, sprašuje se o smislu življenja, stvarjenja. Išče. Rad bi imel pregled nad svojim življenjem, pretehtava dogajanja. Ne more dalje, kot bi se zataknil na pragu. Upira se avtoritetam, okolici, družini, vzgoji, a ker še ni usmerjen v večno počelo v sebi, je notranje in zunanje dosegljiv za vse vplive. Ne more se še resnično osvoboditi. Ker sluti, da se za pragom, za vrati, svetlika drugačno, novo življenje, se vse bolj odmika od vsakdanjega vrveža. In če ga astralni vrtinci ne posrkajo vase, se osvobajajoča sila lahko spusti do njegove podzavesti. Slednja se razkrije in oslabi, polagoma se zrahljajo in izginejo okovi preteklosti, lovke v sedanjem življenju. Vrata starega življenja se zapro, zasvita se novo življenje.
Gre za zavestno dogajanje v posamezniku, ki se uči in osvobaja vplivov, sil in moči, ki vklepajo njegovo dušo. Izrek Carpe diem (Izkoristi dan) zanj še kako velja. Izkoristi osvobajajočo priložnost, preden bo prepozno!
V človeku se skriva nesmrtnost
Vsi hrepenimo po enosti. Hrepenenje izvira iz čistega, odprtega srca; v njem leži točka, vrata v življenje nesmrtnega človeka. V tej točki, semenu, duhovni iskri je spravljen celoten načrt razvoja novega, nesmrtnega človeka, načrt izgradnje božansko-duhovne bitnosti. Posameznik, ki želi napredovati, mora znova doseči enost srca in glave. Odvreči mora misli in želje, usmerjene na snov. Pravilno se mora odzvati na novo silo, ki se dviga iz srca in deluje v krvi. S samodejnim odvračanjem od zemeljske narave se v njegovem srcu sprostijo nove sile, ki vplivajo na mišljenje in ga spreminjajo.
Prenovljeno mišljenje se usmeri na novo, nesmrtno življenje. Seveda tudi to dogajanje zahteva čas in vso pozornost. Glava in srce se nanovo povežeta in oblikujeta gralovo čašo, ki lahko prestreže sile svetlobe, Duha. Obnovljena glava simbolizira gralovo čašo, srce s pljuči podstavek, vmes je vrat. Gralova čaša, stekleno morje, stoji sredi mikrokozmičnega srca. Zgodbe, stkane okrog opisanega misterija, pripovedujejo, kako pretanjena in ranljiva so ta dogajanja, kako globoko posežejo v človeka. Napačno mišljenje in ravnanje lahko z enim samim udarcem ponovno uničita kristalno čašo iz čiste svetlobe. Zagotovo se to velikokrat zgodi, preden iskalec lahko zgradi neuničljivi gral, iz katerega teče tok čiste, nesebične ljubezni do vseh in vsakogar.
Osvobojeni lahko osvobaja druge
Takrat človek Božjo silo lahko sprejema in hkrati oddaja, izžareva. Ves njegov sistem se očisti in pripravi na novo nalogo. Obnovi se presnova, uravnovesita se sprejemanje hrane in izločanje odpadnih snovi, človek doseže najvišjo možno stopnjo zdravja. Vendar se težav, ki so jih povzročila prejšnja življenja, ne dá odstraniti kar tako. Najvišja možna stopnja zdravja se nanaša na naravne okoliščine, od katerih je odvisno snovno telo. Vse celice in organi se polarizirajo v pravilen sistem, ki lahko sprejema nezemeljske sile, Kristusovo svetlobo, Gnozo. Vse, kar se svetlobi upira in ji ni doraslo, se skozi njo použije, uniči; kar pa se nanjo pravilno odziva, je zajeto v velik razvojni načrt in pomaga izgrajevati novo življenjsko razodetje vseh bitij.
Običajni človek uporablja ustvarjalno silo za ohranjanje sebe, za potrjevanje in razmnoževanje, za ohranjanje zemeljskega življenja torej. Življenje si z njo poskuša narediti karseda prijetno in udobno. Ko se teh utvar osvobodi, ugasne v njem tudi želja po potrjevanju, po zemeljskih idealih, po uveljavljanju. Ustvarjalne sile nameni služenju soljudem in drugim bitjem, ki jih tako dviga na višjo življenjsko raven.
Opisano dogajanje se lahko zgodi šele tedaj, ko se človek na svoji življenjski poti obrne, ko se odvrne od snovne narave in ustvarjalnih sil ne uporablja več za krepitev smrtnega življenja. Takrat se zlomi moč njegove podzavesti, moč preteklosti, ki ga veže na zemeljsko življenje. Smrt je premagana, in okovi, ki so vklepali božansko bit, ptico v kletki, se razklenejo. Kristusova svetloba začne neovirano pritekati, se dotikati celotnega sistema in ga obnavljati. Ptica dobi moč in vnovič lahko poleti iz kletke snovnosti. Božja svetloba, Gnoza, se poveže s človekom, ki tava v temi, in ga vodi iz sveta bolezni, trpljenja in smrti v področje večnega nastajanja.
Tako človek izstopi iz večnega kroga inkarnacij, premaga karmo in smrt sámo. Njegovo božansko sebstvo se odene v novo svetlobno oblačilo, v še živečem telesu nastane neminljivo telo in človek se ne inkarnira več – razen ko bi rad prostovoljno in poln ljubezni do stvarstva pomagal vsem bitjem na poti odrešitve.
Življenje brez skrbi in bridkosti
Mikhaïl Naimy nam v Mirdadovi knjigi (založba Ganeš, 1999) svetuje:
Razmišljajte tako, kot bi bila vsaka vaša beseda z ognjenimi črkami zapisana na nebu, da bi jo videli vsi in vsakdo. Kajti tako v resnici je.
Govorite tako, kot bi bil ves svet eno samo uho, ki prisluškuje, kaj boste povedali. In tako v resnici je.
Ravnajte tako, kot bi se vsako vaše dejanje moralo nekoč vrniti k vam. In tako se v resnici zgodi.
Naj bodo vaše želje takšne, kot bi bili eno z njimi. In to v resnici ste.
Živite tako, kot bi vas potreboval sam Bog, da bi mogel živeti. In takšna je v resnici njegova potreba.
