Puščava - nujni del poti

Saint-Exupery pravi v Malem princu: »Puščava je lepa zaradi vodnjaka, ki se skriva v njej.« Za marsikoga je puščava skorajda grozljiva, občudovalce, navdušence in avanturiste pa njena skrivnost privlači. Kaj je skrivnost puščave, skrivnost praznine?

Vsako leto mnogi praznujejo veliko noč, vstajenja Kristusa, ki naj bi s svojo smrtjo na križu in vstajenjem od mrtvih odrešil svet. Od nekdaj se ljudje notranje pripravljajo na ta praznik in od nekdaj je bil velikonočni čas posvečen postu, ki nastopi po pustnem času, ko odložijo svoje maske.

Danes nam post pomeni začasno odpoved hrani. Poznajo ga mnoge religije in ga svojim pripadnikom celo svetujejo, v zadnjih letih pa je postal bolj zdravstvena zadeva. Mnogi ga uporabljajo za občasno očiščevanje telesa in za krepitev imunskega sistema.
Je pa tudi post, ki ni le odpovedovanje hrani, ampak zavestna odpoved vsemu, kar človeka ovira, da bi našel svetlobo oz. resnico, Kristusa.

Post, ki vodi k prenovi duše

Iskalci resnice in svetlobe, ki so globoko hrepenenje že izkusili, vedo, koliko poti in izkušenj je potrebnih za spoznanje o tem, da se izjalovijo vsi človekovi poskusi po trajni sreči, trdnejšem zdravju in večjem zadovoljstvu ter da je potrebno uvideti in spoznati zakone lastne narave.

Tedaj spoznamo drugo vrsto posta, ki vodi k popolnoma novemu življenju – k ozdravitvi in prenovi duše. Katari iz 12. in 13. stoletja so tovrstni post, tovrstno pripravo na Veliki praznik, imenovali endura. Gre za celovito čiščenje vseh vidikov osebnosti, ki poseže tako globoko, da se v človeškem bitju lahko ustvari nekaj novega. Ta post je zavestna odpoved v resničnem razumevanju in veselju. Označujejo jo evangelijske besede: »Jaz se moram manjšati, oni drugi v meni pa rasti.« Le tako lahko človek, ki se zares pripravlja in spreminja za resnično življenje, razume Kristusove besede: »Kdor bo življenje izgubil zaradi mene, ta ga bo našel.« Očitno gre za velik paradoks, ki ga običajno razumemo vsak po svoje.

Skrivnost manjšanja zemeljsko usmerjenega življenja

Katero življenje moramo izgubiti? Kako naj ga najdemo, če ga izgubimo? Gre za zavestno in globoko dojeto skrivnost, da se morajo umakniti naši egoistični interesi in prizadevanje po uveljavljanju sebe. Umakniti se morajo v senco tistega večnega, resničnega počela, ki kot pozabljeni zaklad leži globoko v človekovi biti. Oglejmo si to skrivnost manjšanja zemeljsko usmerjenega življenja, da bi postali deležni večnega življenja!

Vsi verjetno izkustveno vemo, kako težko se je spreminjati; največkrat sledi ta premik trpljenju in bolečinam. Najraje se oklepamo preizkušenih in zakoreninjenih vzorcev, ne znamo pozabljati preteklega in obenem hrepeneče pogledujemo v prihodnost. Resnica, tisto pravo, pa kar noče priti. Vsi sicer nekaj pričakujemo in po nečem hrepenimo, govorimo o srečnejšem, bolj harmoničnem življenju, ki naj bi nas bolj izpolnilo kot dosedanje. Nenehno živimo v nemirnem pričakovanju. Zato Komensky pravi, da nosimo očala zaslepljenosti, katerih stekla so brušena iz predsodkov in okviri iz roževine, imenovane navada. Kakor hitro izkusimo ali doživimo nekaj, kar bi nam lahko pomagalo pri osvoboditvi iz okvirov, razvijejo naši vzorci ogromno energijo in izključijo vse, kar vodi do spremembe. Še posebno uspešna metoda, da spoznanj ne bi dosegli s pridobljenimi izkušnjami, je metoda racionalizacije. Toda na ta način spoznanja hromimo. Človek lahko o mistiki ali duhovnosti veliko ve, ne da bi se za trohico spremenil. Takšno znanje je seveda brez moči, saj ne temelji na lastnem izkustvu in je zgolj zbiranje informacij.

Mi se vendar želimo spreminjati, razvijati, zapustiti mučni nemir! Pričakujemo spremembo, ki naj nas približa popolnejšemu, resnični ljubezni in varnosti, svobodi, človečnosti, pravičnosti ali resnici. V najglobljem bistvu hrepenimo po miru. Toda kako in kje naj ga najdemo?

h2. Prisluhni notranjemu kompasu

Po dolgem iskanju in mnogih zmotah, polnih razočaranj, končno kot Faust vzkliknemo: »Tu stojim zdaj, jaz, ubogi norec, in vem prav toliko kot prej!« To notranje, neizbrisno hrepenenje si prizadeva po razcvetu drugačnega življenja in po uresničitvi drugačnega bitja. Če želimo nanj pravilno odgovoriti, ne smemo več usmerjati klica notranjega glasu le na svoj jaz, na svojo osebnost.

Na vprašanja zakaj, od kod in kam kljub vsem mukam ne najdemo zadovoljivega odgovora vse dotlej, dokler se ne srečamo z univerzalno vedo. Tedaj zaslutimo smisel in cilj svojega obstoja, odkrijemo pot iz kaotičnega labirinta sveta. Takrat se zavest odpre in postane dojemljiva – in morda spoznamo, da nam manjka bistveni element, Duh. V takšnem stanju lahko bolj prisluhnemo slutnji, svojemu notranjemu glasu. Lahko nam postane notranji kompas, ki nas bo usmerjal in vodil k višjemu življenju.

Če slutnji sledimo in védenje uporabimo v praksi, lahko nekoč odložimo očala zaslepljenosti. Iskalec resnice namreč tava v labirintu sveta toliko časa, dokler na robu obupa končno ne zasliši glasu: »Vrni se!«

Kje si bil tako dolgo?

Kliče nas notranji glas, glas Jezusa Kristusa. Kako pogosto ga nismo slišali, kako pogosto smo ga preslišali ali se mu oddaljili, da je postal vse tišji? Pri Komenskem postaja glas vse močnejši: »Vrni se tja, odkoder si prišel, v hišo svojega srca…!«

Zato je potreben čas »posta« – čiščenja mišljenja, čustvovanja in hotenja – in priprave na višje umevanje božanskega načrta, čustvovanja iz ljubezni in hotenja, vžganega v Božji volji. Na vsaki točki svoje življenjske poti lahko spremenimo smer. Gre za najbolj odločilno dejanje v življenju, za sprejetje Jezusa. Z besedami Komenskega nam spregovori: »Kje si bil, sin moj? Kje si bil tako dolgo? Kaj si iskal v svetu? Popolno veselje? Kje pa ga lahko iščeš kot le pri Bogu? In kje iskati Boga kot le v njegovem templju? Kje pa je tempelj živega Boga kot le v tvojem lastnem srcu?

Videl sem, kako si se motil, in nisem mogel več gledati, vodil sem te k sebi, vate. Kajti to palačo sem si izbral za bivanje: če želiš prebivati z menoj, boš našel, kar si v svetu zaman iskal: mir, tolažbo, veličastje in izpolnitev v vsem. To ti obljubljam; ne boš razočaran, kot si bil tam.«

Izprazni, da boš napolnjen

Če ponovimo besede mojstra Eckharta, mora biti prazno vse, kar hoče sprejemati in je sposobno sprejemati. Modreci Daljnega vzhoda so učili, da je praznina temeljni pogoj za izpolnitev. Toda sodobnim ljudem se zdi to tuje in celo grozljivo, hudo depresivno. Strah pred praznino je značilen pečat današnje dobe; odraža se v načinu preživljanja prostega časa. Po izpolnjenem, često prenapolnjenem delovnem dnevu se življenje nadaljuje v stresnih prostočasnih dejavnostih. Ob prekomerni ponudbi naj bi človek pozabil, da nosi v sebi nekaj nesmrtnega, nekaj, kar skriva v sebi neskončnost; tisto, čemur rečemo tudi Božja iskra, semensko zrno, glas Jezusa.

V nas se oglaša tihi glas, ki nas nenehno vabi, naj tvegamo samopozabo. Sili nas, naj krmilo osebnega uveljavljanja izpustimo iz rok in se prepustimo božanskim vplivom. Vzbuditi želi zanimanje za polnost praznine, za zvok tišine. Praznina, puščava, pomeni, da je človek izpraznjena posoda za božansko radost, pravi mojster Eckhart. Praznina pomeni, da se veselimo vsega, kar nas odvrača od praznosti našega zemeljskega obstoja in jo odpravlja, da bi se lahko dvignili v polnost večne biti. Stanje najvišje praznine pomeni iskalcem resnice stanje čistega, čisto srce pa je temelj za napredovanje na notranji poti.

Prav čas posta lahko simbolizira puščavo, praznino, ki v procesu vračanja k resnični biti predstavlja vstopna vrata v večnost, svobodo, harmonijo, mir. Tudi nirvano budistov lahko razumemo kot najvišjo praznino, kot izničenje poželenj in želja, simpatij in antipatij, kot zmago nad zaslepljenostjo in prevaro, majo.

h2. Skrivnost puščave

Saint-Exupery pravi v Malem princu: »Puščava je lepa zaradi vodnjaka, ki se skriva v njej.« Za marsikoga je puščava skorajda grozljiva, občudovalce, navdušence in avanturiste pa njena skrivnost privlači. Kaj je skrivnost puščave, skrivnost praznine?

Je to zgolj slutnja, da celo tam obstaja življenje, ki ga omogoča skrivni izvir vode? Strah in grozo premaga osupljiva lepota skrivnosti o vodnjaku. Puščava je simbol za sušo ali praznino, puščobo ali pomanjkanje, medtem ko je vodnjak prispodoba za življenje ali ljubezen, polnost ali izobilje. Če pogledamo z duhovnega stališča, je svet pojavov pravzaprav svet pomanjkanja, praznine in suše, če ni povezan z Duhom.

In vendar Duh sije v ta svet – prežema ga in v njem stalno biva. Lahko ga poiščemo, najdemo in spoznamo. Ko se svet poveže z Duhom, razodene lastno lepoto, resnično življenje in vso svojo polnost.

Duhovne šole vseh časov so gradile žarišča Duha v tem svetu, od nekdaj so skrivni vodnjaki v puščavi. Kdor jih išče in najde, se odžeja z živo vodo in vstopi v novo stanje biti, ki ga povzdigne v resničnega človeka. Ljudje, ki se lahko približajo temu vodnjaku, spoznavajo, kako močno so povezani z vsem svetom, v svojem bitju doživljajo obstoj obeh resničnosti, puščave in vodnjaka. Človekov ego je podoben puščavi, kjer puščoba, praznina in pomanjkanje označujejo ločenost od duhovnega jedra in od duhovne iskre, ki prebiva v njegovi notranjosti. Šele ko se v človeku prebudi duhovno počelo, ko začne v njem žuboreti vodnjak, se njegov mali svet očisti in omogoči resnično življenje v višjem smislu. »Puščava je lepa zaradi vodnjaka, ki se skriva v njej.«

Jezus spregovori v Jakobovem apokrifu Jakobu in Petru: »Izprazniti se morata, da se lahko napolnita. In napolniti se morata, da se lahko izpraznita in potem še bolj napolnita. Napolnita se torej z Duhom in izpraznita samozadostni razum.« Laozi, stari kitajski modrec, pa je v svoji knjigi Dao de jing zapisal: »Ko človek doseže najvišjo praznino, tedaj ohranja neminljivi mir.«

Stanje najvišje praznine

Ne gre za to, da bi se spoprijemali s svojimi konflikti, napetostmi, poželenji, travmatičnimi doživetji, ranami, kompleksi, strahovi, pričakovanji in željami in jih poskušali razrešiti – navsezadnje so vse to le težave našega bitja. Gre za to, da puščamo konflikte pred templjem in vstopamo v stanje najvišje praznine in neminljivega miru.

Tako bo duša vstala v svojem prvotnem veličastju in očiščena zavest osebnosti bo sprejeta vanj. In lahko bo radostno vzkliknila kot Mani v svojem Bisernem spevu:

»Odvrgel sem umazano obleko.
Novo oblačilo je prišlo k meni in iztegnil sem _roke, da bi ga sprejel._
Spoznal sem, da je moja podoba uglašena z njegovo silo.
Tako se je oblačilo kraljevsko izlilo čezme;
okrasil sem se z razkošjem njegovih barv
in se odel s svetlobnim žarom zlatega plašča.«

CAPTCHA
Diese Frage soll sicherstellen, dass Sie ein Mensch und keine Maschine sind:
Image CAPTCHA
Enter the characters shown in the image.