Prirejamo devet interaktivnih pogovorov s tematskim naslovom:
ZVEZDNA POT ČLOVEŠTVA
kmalu …
Peti pogovor ima naslov: “Uresničevanje očiščenja”
Srečanje bo v torek, 3. februarja 2026, ob 19. uri
na ZOOM aplikaciji: https://us02web.zoom.us/j/81190425068
PRETEKLI POGOVORI IN POSNETKI POGOVOROV
Četri pogovor: »Različne dimenzije človeka in vesolja«
Srečanje je bilo v torek, 20. januarja 2026, ob 19. uri (na ZOOM aplikaciji: https://us02web.zoom.us/j/81190425068)
Posnetek četrtega pogovornega večera (brez interakcije z gledalci) je na voljo na povezavi: https://drive.google.com/file/d/1r9v50eQP_uqQDHMRlzQH_o9TbhUiKHcb/view?usp=sharing
Četrti pogovorni večer – zapis
Različne dimenzije človeka in vesolja
Spoštovani,
hvala, da ste se nam danes pridružili na poti raziskovanja, ki nas vodi onkraj površine vsakdanjega sveta in globoko v srž našega obstoja.Danes želimo z vami deliti nekaj razmislekov o tem, kaj pomeni biti človek v svoji resnični, večdimenzionalni naravi. Temelji govora so povzeti iz poglavja “Različne dimenzije” knjige Skrivnosti in himne Boga, vesolja, človeštva.
Človek kot večdimenzionalno bitje
Najpogostejša napaka v sodobni duhovnosti in filozofiji je, da človeka razumemo zgolj kot fizično telo in osebnost, kot skupek navad, mnenj in identitet. Prava, avtentična duhovna pot pa se začne, ko to omejeno razumevanje presežemo.
Resnični človek je več kot meso in kri. V sebi nosi dimenzije duše in duha – speče sile, ki čakajo na prebuditev.
Božanski red stvarjenja
Hermes Trismegistus, modrec iz hermetične tradicije, nam v Corpus Hermeticum razkriva razumevanje nastanka sveta:
“Bog ustvarja večnost. Večnost ustvarja svet. Svet ustvarja čas. Čas ustvarja genezo – nastanek.”
V tem zaporedju ni naključij. Gre za duhovno logiko stvarjenja. Bog je izvor, večnost njegova sila, svet njegova oblika, čas njegov tok, geneza pa njegovo delovanje – življenje in smrt, nenehno rojstvo in razkroj.
Večnost in sprememba
Bog je večna dobrota, lepota, modrost. Večnost je njegova trajnost – nepremakljiva, nespremenljiva. Svet pa je nasprotno prostor reda in hkrati prostor spremembe. Človek kot del sveta nosi to dvojnost v sebi: hrepenenje po nespremenljivem in izkušnjo minljivega.
Zato ni naključje, da čas ustvarja genezo – življenje, ki se rodi in umre. Prav ta minljivost nas sili k iskanju trajnega – k prenovi duše in duha.
Dušna zavest – povabilo k preobrazbi
Catharose de Petri (1902–1990), ena od ustanoviteljic Mednarodne šole Zlatega rožnega križa, v 15. poglavju svoje knjižice iz leta 1959 z naslovom »The Seal of Renewal« (Pečat obnove) o odnosu med zavestjo jaza in zavestjo duše piše:
»Jaz-zavest in vse, kar je z njo povezano, je največ faza v božanskem nujnem redu, ki služi temu, da padle mikrokosmose pripelje nazaj v njihov dom v prvotno deželo Očeta. Kdor želi ohraniti svojo jaz-zavest, bo propadel, to pomeni, da ga bo vrteče se kolo sveta pripeljalo nazaj na dialektično izhodišče, od koder se bo ponovno povzpel na vrh v neskončnem ponavljanju in tako naprej, dokler … no, dokler ne bo pripravljen »izgubiti svoje življenje, da bi ga našel«, kar pomeni, da je pripravljen opustiti svojo jaz-zavest, da bi našel osvobajajočo dušno zavest.«
Catharose de Petri nas sooča z dejstvom, da je naš »jaz«, naša osebnost, le vmesna faza v božanskem načrtu. Služi temu, da nas – padle mikrokosmose – pripelje nazaj domov.
Če se oklepamo le osebnosti, ostajamo ujeti v kolo ponavljanja: življenje za življenjem, učenje, trpljenje, pozaba. Če pa se odločimo »izgubiti svoje življenje, da bi ga našli«, damo prostor dušni zavesti.
Takrat se v nas rodi nekaj povsem novega – drugačno bitje, pravi človek, ki živi iz srca. Takrat postanemo – kot pravi Gnoza – »Vodnarji«, ljudje, ki delujejo iz Ljubezni in Enosti.
Tridimenzionalna (3D) in petdimenzionalna (5D) zavest
Zavest, ki temelji na razumu in zaznavah čutov, danes pogosto imenujemo 3D zavest. To je zavest razuma in logike, pa tudi ločenosti, tekmovanja in omejenosti.
Nasprotje temu je 5D zavest – zavest srca, enosti in intuicije. To je stanje, ki ga v hermetični tradiciji imenujemo “Svet” ali “Nebesa”. V njem prevladuje brezpogojna ljubezen, modrost in notranji mir.
Da bi dosegli to stanje, moramo prehoditi še eno stopnjo.
Četrta dimenzija – vmesna faza
4D ni cilj, temveč vmesni prostor, prostor prehoda.
Tisti, ki vstopamo vanj, čutimo, da obstaja nekaj več – višji svet, višji jaz. Hkrati pa še nismo popolnoma ločeni od starega. V nas divja notranji boj med staro osebnostjo in novo zavestjo.
Poskušamo živeti s 3D zavedanjem po pravilih 5D in pogosto doživljamo notranji razcep, razočaranje, morda tudi telesne in čustvene stiske. A to je del poti. Čiščenje je nujno, da lahko v nas zažari nova zavest.
Zemeljsko in nebeško telo
V hermetični filozofiji se uči, da ima človek poleg fizičnega tudi subtilna telesa – eterično, astralno in mentalno. Ta so povezava med našim zemeljskim in nebeškim delom.
Hermes nas pouči: »Če se človek ne rodi iz vode in Duha, ne more vstopiti v Božje kraljestvo.« Rojstvo iz vode pomeni preobrazbo zavesti, rojstvo iz ognja pa aktivacijo Svetega Duha.
Načelo »Kakor zgoraj, tako spodaj«
Vse, kar obstaja v vesolju, ima svoj odsev v človeku. Makrokozmos in mikrokozmos sta zrcalni sliki.
V človeku prepoznamo zemljo v telesu, zrak v dihanju, vodo v čustvih in ognjeni princip v duhovni energiji. Ko so ti elementi usklajeni, postanemo celoviti. Človek takrat ni več le iskalec, temveč tisti, ki najde.
Učinek naših misli na svet
Vsaka misel, občutek in vzgib deluje.
V astralnem polju sveta ustvarjamo energije, ki oblikujejo našo resničnost. Tako smo soodgovorni za stanje sveta. Ko je naša zavest zamegljena, polnimo svet s kaosom. Ko pa postanemo notranje jasni, širimo svetlobo.
Zato je ključno, da v sebi prebudimo tisto, kar je čisto in božansko.
Poziv k hoji po poti
Hermes pravi: »Kam hitiš, človek, opojen z besedo brez gnoze, besedo nevednosti? Ustavi se. Postani trezen. Spet glej z očmi srca.«
To je povabilo, da se znova obrnemo vase, k notranjemu templju. Kajti Bog – pravi Hermes – je nedoumljiv našim čutom, a je dostopen duhovni duši.
Zato pot, po kateri smo poklicani hoditi, ni pot v zunanji svet, temveč pot navznoter. Ko hodimo po tej poti s čistim srcem in iskrenim namenom, se v nas zgodi preobrazba.
Zaključek
Dragi prijatelji,
V vsakem izmed nas tli iskra – neugasla, večna, čista. To je seme duha, ki čaka, da se ga dotakne luč. Svetloba pa prihaja le tja, kjer sta brezpogojno upanje in volja po preobrazbi.
Biti človek ne pomeni zgolj živeti, delati in preživeti, temveč biti pripravljen spremeniti samega sebe, da bi postali most med svetom in božanskim.
Hermes nas uči: “Bog pozna človeka in želi, da ga tudi človek spozna.”
To je klic te dobe: ne le razumeti, ampak spoznati – iz notranjosti, skozi dušo, skozi srce.
Hvala, da ste nam danes prisluhnili. Naj vaša pot vodi k svetlobi in naj luč v vas nikoli ne ugasne.
——————————————————————————————————————————————-
Tretji pogovor: »Prejem ezoteričnih naukov«
Srečanje je bilo v torek, 6. januarja 2026, ob 19. uri (na ZOOM aplikaciji: https://us02web.zoom.us/j/81190425068)
Posnetek tretjega pogovornega večera (brez interakcije z gledalci) je na voljo na povezavi: https://drive.google.com/file/d/1MvM239LA96C3pwBvo_yC-VnK0e2eS-Pj/view?usp=sharing
Tretji pogovorni večer – zapis
Prejem ezoteričnih naukov
(4. poglavje knjige Misteriji in himne Boga, kozmosa in človeštva)
To je zapis o pojavljanju različnih tekstov ezoteričnih naukov v obdobju od 5000 let pr. n. št. do danes, s pomočjo katerih lahko poglobljeno razmišljamo o notranjih duhovnih procesih v človeku.
Že 5000 let pr. n. št. so se v Egiptu, Mezopotamiji, Indiji in na Kitajskem pojavljali ezoterični teksti.
V Egiptu so templji služili kot centri za skrivne iniciacije ali posvetitve, duhovnikipa so ohranjali znanja o duši in posmrtnem življenju, alkimiji in astrologiji.
V Indiji so se pojavila vedska in jogijska znanja. Eden takšnih tekstov so Upanišade, ki govorijo o notranjih dimenzijah.
Na Kitajskem so se pojavili taoisti, ki so razvili nauke o ravnovesju med yin in yang ter nesmrtnosti. Utemeljitelj taoizma – kitajske filozofske in religiozne tradicije – je bil Lao Tzu, ki Dao, kozmično počelo, ki ureja vsa dogajanja na svetu, pojmuje kot neizrekljivo metafizično načelo.
V obdobju antike, od 500 let pr. n. št. do 500 let n. št., so se ezoterični teksti pojavljali v Grčiji, Rimu in na Bližnjem vzhodu.
V Grčiji je Platon v svoji šoli učil o višjem razumevanju sveta idej.
Helenistični svet govori o pojavu gnosticizma in hermetizma. To je nauk o neposrednem spoznanju božanskega, gnosis ali notranje vedenje.
Iz obdobja tretjega in četrtega stoletja n. št. izvira 52 verskih in filozofskih besedil, ki jih je na gori nad dolino reke Nil blizu svojega doma leta 1945 našel arabski kmet Muhammed Ali al-Samman v kamnitem vrču. Šele leta 1977 je skupina znanstvenikov pod vodstvom ameriškega znanstvenika Jamesa M. Robinsona izdelala celoten angleški prevod, znan kot »knjižnica Nag Hamadi«.
To je zbirka spisov, ki vključuje krščanske, filozofske in gnostične tekste ter tri hermetične tekste, njihova skupna značilnost pa je gnoza v najširšem pomenu besede. Zbirko spisov so zakopali menihi iz samostana na bregovih Nila, ker so se bali, da bi bila uničena. Starodavna gnoza je bila veliko bolj raznolika in univerzalna, kot so trdili nekateri njeni nasprotniki, ki so napačno domnevali, da gnoza izvira izključno iz krščanstva. Takrat sta imela gnoza in hermetizem ezoterični značaj v smislu, da duhovni vpogled ali gnoza ni bil dostopen vsakomur, ampak le tistim, ki so bili notranje ganjeni, ki so se ji odprli in se ji notranje posvetili.
V tem obdobju so se pojavili tudi razni misteriji (Orfej, Mitra) z globokim simbolnim pomenom.
V srednjem veku, v obdobju med 500 in 1500 let n. št., nastaja v Evropi krščanska ezoterika v mistiki in alkimiji, ki je povezala kemijo, psihologijo in duhovnost. V islamskem svetu se v tem obdobju razvije sufizem, notranja pot islama, ki poudarja ljubezen in združitev z Bogom. Židovska kabala je simbolni sistem o naravi Boga, stvarstva in človeka.
V renesansi, v obdobju med 1500 in 1800 let n. št., se ponovno prebudi zanimanje za hermetizem, astrologijo, magijo in alkimijo (Paracelzus). Pojavi se rožnokrižarsko gibanje, ki združuje mistiko, znanost in simbolizem. Nastajajo prostozidarske lože z etičnimi nauki o notranji preobrazbi človeka. Filozofi, kot so Giordano Bruno in Jacob Bohme, razvijajo idejo o kozmični enosti in duhovni svobodi.
V 19. in 20. stoletju se razcvetita okultizem in teozofija. Takrat pišeta in objavljata svoja dela Helena P. Blavatsky in Rudolf Steiner.
Teozofija združuje elemente vzhodnih religij, kabale, hermetizma in znanstvene poglede.
Po drugi svetovni vojni se pojavi gibanje New Age, ki obudi starodavne ezoterične nauke v sodobni obliki. Teksti razlagajo pojme, kot so karma, reinkarnacija, energija, zavest.
V sodobnosti, v 21.stoletju, se ezoterični nauki prepletajo z znanostjo, kvantno fiziko, psihologijo in duhovnostjo. Globalizacija sveta omogoča prepletanje različnih tradicij, kot so joga, šamanizem, meditacija, hermetika, mistika.
Gnosticizem in hermetizem se v zgodovini človeštva pojavita v antiki, približno 500 let pred n. š. Temeljita na hermetični gnozi, ki obravnava učenja in poglede, ki jih mnogi imenujejo ezoterični. Človek na svoji poti iz notranje nuje želi postati Tat – učenec Hermesa. Hermes pooseblja neznane in anonimne avtorje iz Aleksandrije v prvih stoletjih n. š., ki so ustvarjali ezoterična besedila. Hermes kot duhovni oče v svojem učencu Tatu prižge notranji ogenj. Tat ima razvito in kultivirano osebnostno zavest, vendar še nima dušne zvesti in zato tudi ne duhovno-dušne zavesti. Duša in duh se lahko v Tatu izražata le postopoma, ko se poda na notranjo pot, ki jo vodi Hermes kot simbol posvečenca. Ta pot preobrazbe je v simbolni obliki opisana v dialogu med Tatom in Hermesom v XIV. spisu Corpus Hermeticum v poglavju Skrivni govor na gori, ki govori o ponovnem rojstvu in zaobljubi molku.
Dialog med Tatom in Hermesom:
20. Tat: Kaj je potem resnično, Hermes?
21. Hermes: To, kar ni nečisto, moj sin, kar ni omejeno, kar je brezbarvno, nesprejemljivo, nezastrto, brez oblike, sijoče, kar je samemu sebi doumljivo, večno dobro, netelesno.
22. Tat: To presega mojo pamet, oče. Mislil sem, da bom s tvojo pomočjo postal moder, toda moje dojemanje je zaradi teh predstav obnemoglo.
23. Hermes: Tako se godi temu, moj sin, kar se dviga kakor ogenj in niža kakor zemlja, kar je tekoče kakor voda ali preveva vse vesolje kakor zrak. Kako boš s čutili zaznal, kar ni trdno niti tekoče, česar se ne da nabaviti niti zgrabiti, kar se doume le s sposobnostjo in delujočo silo; kar zmore le, kdor doume rojstvo v Bogu?
24. Tat: Torej jaz ne zmorem, oče?
25. Hermes: Nisem mislil tako, moj sin. Obrni se vase in prišlo bo. Hoteti moraš in zgodilo se bo. Utišaj telesne zaznave in zgodilo se bo rojstvo božanskega.
XIV. spis Corpus Hermeticum torej obravnava ponovno rojstvo, bistvo gnoze, brez katerega se nihče ne more rešiti. Nihče ne more vstopiti v osvobajajoče življenje brez mogočnega procesa, ki ga teoretično poznamo kot ponovno rojstvo. To je treba globoko dojeti. Ponovno rojstvo je temelj vsake transfiguristične rasti in pogoj za novo življenje. V pogovoru med Tatom in Hermesom je povedano, da kdor hoče raziskati osnove ponovnega rojstva, se mora odvrniti od dialektične narave. V njegovem srcu se mora roditi hrepenenje po rešitvi iz brezizhodnega zemeljskega obstoja. Človek v naravnem stanju namreč ne more razumeti misterija transfiguracije in se odzvati na Skrivni govor. Krik srca je tisti, ki izpriča resnično učenčevstvo.
Na pobudo Helene P. Blavatsky je George Mead, ki je postavil trdne gnostične temelje, leta 1896 iz grščine v angleščino prevedel rokopis Gnostičnega evangelija Pistis Sophia, ki je bil verjetno napisan v 3. ali 4. stoletju n. š. Pistis Sophia je upodobljena kot ženska, ki stopi na gnostično pot posvetitve in se pri tem sooči s trinajstimi duševnimi preobrati, s katerimi se mora spopasti, da doseže ponovno rojstvo nove duše. Ti preobrati so zapisani v trinajstih himnah pokore, ki jih poje. Jan van Rijckenborgh razlaga pomen besed Pistis in Sophia. To sta dva toka ali izžarevanja, ki izhajata iz božjega kraljestva – gnostiki ga imenujejo Pleroma – in lahko skupaj preoblikujeta človeštvo v skladu z Božjim kraljestvom. Pistis je tok znanja, ki se manifestira na različne načine v duhovnih tradicijah; Sophia pa predstavlja tok prave modrosti, ki izhaja iz Plerome Boga, vendar vpliva na naš svet. Vse iskalce, ne glede na to, od kod prihajajo, uči ena sama Sophia.
Lectorium Rosicrucianum nagovarja iskalce, ki tavajo v duhovnem mraku in revščini, ter jih želi prebuditi. Če prizadevanje obrodi sadove, da iskalec doseže jasno spoznanje – namreč, da ima vse iskanje smisel le, če je usmerjeno na absolutno resnico, na bivanjsko resničnost absolutnega, na neminljivo – mu lahko pokaže pot in metodo. Pouči ga o svetem vedenju o odrešitvi iz vsega trpljenja.
Živa povezava med človekom in božanskim je univerzalen princip in iskanje, ki je prisotno v vseh časih in na vseh področjih sveta.
——————————————————————————————————————————————-
Drugi pogovor: »Zavestno dojemanje, mišljenje in delovanje«
Srečanje je bilo v torek, 9. decembra 2025, ob 19. uri (na ZOOM aplikaciji: https://us02web.zoom.us/j/81190425068)
Posnetek drugega pogovornega večera (brez interakcije z gledalci) je na voljo na povezavi: https://drive.google.com/file/d/1E6leeXpJb9Yr0oJZRGfNkbr9v2pD9dnc/view?usp=sharing
Drugi pogovorni večer – zapis
Zavestno zaznavanje, mišljenje in delovanje
(3. poglavje knjige Misteriji in himne Boga, kozmosa in človeštva)
Človek uporablja svoja čutila napačno in ne more dobiti uvida, čeprav je ta svet vendarle kraj, na katerem se lahko uči poznavanja resnice. Vidne oblike, zaznane s čutili, so sicer minljive, vendar so podobe ali sence oblik, ki jih čuti ne morejo dojeti, oblik, ki so resnične in večne.
V svetu pratipov, ni ničesar, česar ne bi bilo najti kot odslikavo na tem svetu in v procesih, ki se dogajajo s stvarmi. Po drugi strani pa ni na tem svetu ničesar, kar ne bi kot prispodoba izviralo iz sveta pratipov, čistih misli. (Svarilo duši, 2. poglavje)
Hermetična učenja obravnavajo misli kot žive stvaritve določene kakovosti, ki vstopajo v zavest človeka. Človekove misli in način, kako se z njimi spopada, določajo, kdo je in kaj počne. Hermes zelo na kratko opisuje proces, s katerim človek postane tisto, kar misli: Človeška duša se razodeva takole: zavest v razumu, razum v moči želenja, moč želenja v življenjskem fluidu. Življenjski fluid se razširja po arterijah, venah in krvi, zaradi česar se animalna stvaritev začne premikati in je na določen način njegov nosilec. (Corpus Hermeticum, 12:38)
Trojne enosti telesa, duše in duha ter razlikovanja med štirimi sferami ali svetovi ‒ večnost, svet, čas in geneza ali polje nastajanja, ki so se razvili drug iz drugega, ne najdemo le v hermetizmu, temveč tudi v indijski modrosti, grški filozofiji in kabali, judovski gnostični tradiciji.
V 13. verzu 11. spisa Corpusa Hermeticuma se Hermes vrača k pogovoru o zaznavanju: »Za človeka je značilno, da sta zaznavanje in razumska dejavnost povezana. Toda vsak človek, kot sem omenil, nima na voljo razuma, temveč obstajata dve vrsti ljudi, snovni in duhovni. Človek, naravnan na snov in povezan z zlom, prejme semena svojih misli od demonov; duhovni človek je povezan z Dobrim in Bog ga ohranja v svoji milosti.«
Doseganje resnice, kot si jo je zamislil Hermes, daleč presega tisto, kar poznamo kot zdrav razum. Trikrat veliki Hermes Trismegist tega ne obravnava kot božanskega, ampak kot nekaj, kar je podobno čutom, ker je prav tako vidik osebnosti in je zato vezan na naravo.
Do obnove človeštva s transfiguracijo nikoli ne more priti samo zaradi naše razumske dejavnosti.
Za gnostični proces obnove je bistveno, da smo dotaknjeni v srcu. Da bi lahko trajno doživljali ta dotik, je potrebno, da se zavest umiri in se ne izgubi v očaranosti od čutnega sveta. Seveda je na gnostični poti prostor za razumske razmisleke, saj je človeški razum čudovit in pomemben instrument osebnosti.
Vprašanje je le, ali smo osredotočeni predvsem na čutni svet. Kajti tudi naše mišljenje je močno utemeljeno na čutnem zaznavanju, danes pa tudi na poplavi informacij iz pametnih telefonov, tablic, prenosnih računalnikov in drugih naprav, ki nas medejo in motijo.
Zavestno opazovanje, razmišljanje, odločanje in delovanje pa ni potrebno samo za dobro življenje na zemlji, ampak tudi, da bi se naučili kaj razumeti po analogijah tistih področij, ki presegajo čutno realnost, in na podlagi vélikega načrta, ki vse poganja.
V duhovnih tradicijah pogosto naletimo na sklicevanja na vidne podobe, kot je preobrazba gosenice v metulja kot simbol procesa obnove, ki se lahko zgodi v človeku; ali kot je drevo ‒ simbol osebe, ki je postala živa povezava med zemljo in nebom, zaradi česar lahko rodi plodove; in kot je podoba sijoče zvezde ‒ simbol vstajenjskega telesa ali zlatih poročnih oblačil.
Zmožnost predstavljanja nam tudi lahko pomaga razumeti demone kot naravne sile, ki oblikujejo naša življenja. Jan van Rijckenborgh nam to pojasni v tretjem delu Izvorne gnoze Egipta:
»Opremljeni ste z božansko miselno zmožnostjo, četudi le vembrionalnem stanju. To pomeni, prvič, da imate astralno telo. Drugič, da imate prek njega dostop do astralne sfere zemlje. Tretjič, da poteka med vami in astralno sfero zemlje z njenimi naravnimi silami, demoni, nenehno medsebojno učinkovanje. Še več, z medlo svetlikajočim se plamenom svoje miselne sposobnosti vplivate na astralno sfero, njeno vrsto in kakšnost.
Predstavljajte si to stanje, dramo vašega življenja! Ideje človeštva se vtiskujejo v astralno polje, v astralni ogenj. Ker so misli delujoče sile, nastajajo v astralni substanci vrtinci, iz katerih se razvijejo procesi uresničevanja: stvarjenje.
In vi imate dostop do tega izjemnega, posebnega astralnega polja! To je tisto, kar je dramatično in vam onemogoča, da bi se prebudili iz embrionalnega stanja. Astralno sfero zemlje namreč nenehno naseljujete z naravnimi silami, demoni, ki zaradi svoje narave z različnimi učinki, podobami in dejavnostmi vplivajo na etre in njihove ustvarjene oblike.
Tako sta v našem zemeljskem življenju nastala neobvladljiv, neurejen kaos in pokvarjenost.«
Da bi se lahko rešili astralne sfere dialektičnega demonizma in se razvili v prvotni, čisti sferi, so ustanovljene duhovne šole, kar je tudi Mednarodna šola Zlatega rožnega križa Lectorium Rosicrucianum, ki ima svoje korenine v starodavni tradiciji misterijskih šol in je povezana z impulzom klasičnih rožnih križarjev iz 17. stoletja. Temelji predvsem na gnostičnem krščanstvu in hermetizmu, ki je skladen z ljudmi 21.stoletja.
Bog namreč želi, da ga človek spozna, ne kot teoretično abstrakcijo ali delovno hipotezo, ampak kot živo izkušnjo na poti sledenja glasu vrtničnega srca. Razum namreč ne more doseči resnice, z duhom povezana duša pa ima to moč, potem ko jo je na to pot najprej pripeljal razum, da bi hitela naprej k resnici. (Corpus Hermeticum 11:25)
V hermetični filozofiji ne gre v prvi vrsti za opredeljevanje resnice v formulah ali besedah, saj so te v najboljšem primeru le njen izredno omejen odsev, temveč gre za stik z resnico, njeno doživljanje in življenje iz nje. V hermetiki in drugih ezoteričnih tradicijah je pogled na človeka in svet manj kompleksen, vendar vključuje veliko več, ker temelji na izkušnjah, ki presegajo čutno zaznavanje.
Zato pravijo, da gnostično-hermetično mišljenje temelji na povsem drugačni paradigmi kot naravoslovno mišljenje, toda hermetična filozofija še vedno sprejema večino zaključkov naravoslovnih znanosti.
Ali to pomeni, da bo paradigmo hermetične filozofije nadomestila širša in natančnejša paradigma? Seveda! In to velja tudi za paradigmo krščanske odrešitve, ki je v Novi zavezi predstavljena kot resnična, a zelo osnovna. Jezus svojim učencem pravi: »Še veliko bi vam rad povedal, toda tega zdaj ne morete nositi. Ko pa bo prišel On, duh resnice, vas bo uvedel v vso resnico […]« (Janez 16: 12-13)
Catharose de Petri v odgovoru na to biblijsko besedilo v 10. poglavju knjige Pečat obnove piše:
»Zato se razume, da se je Duh resnice dvignil in bo vse bolj jasno govoril svetu, če bomo nadaljevali s svojim delom žrtvovanja in samopredaje. Silni tok bo svetu prinesel resnico in jo razkrival v prihajajočih dogajanjih. Kot v uničujoči plimi bo vse dežele in vsa ljudstva premikala ta resnica, tako kot jo že zdaj vsepovsod spoznavamo. Svet in človeštvo bosta iztrgana iz lastnih omejitev in njun pogled bo usmerjen v kozmična dogajanja, na povezanost z vserazodetjem. Tako bodo vsi vedeli, da mora biti človeštvo voljan dejavnik čudovitega načrta rešitve. […]
——————————————————————————————————————————————-
Prvi pogovor: »Uvod in kratko razmišljanje o izkustvu božanstva«
Srečanje je bilo v torek, 9. decembra 2025, ob 19. uri (na ZOOM aplikaciji: https://us02web.zoom.us/j/81190425068)
Posnetek prvega pogovornega večera (brez interakcije z gledalci) je na voljo na povezavi: https://drive.google.com/file/d/1UEWled3PB5RmimPQYIsQiOvehyJ3quRx/view?usp=drive_link
Prvi pogovorni večer – zapis
Svet informacij in posledično tudi dejanja se v našem življenju spreminjajo z izjemno hitrostjo. Kar je bilo včeraj aktualno in nadvse resnično, danes presega drugačen življenjski moto. Sprašujemo se o prihodnosti bivanja in vidimo, da je zelo negotova. Naše misli, ideje in spoznanja večinoma določajo trije načini delovanja v tridimenzionalnem svetu: materialistični način (način telesa, snovni vidik), mistični način (način srca, čustveni vidik) in okultni način (način glave, razumski vidik). Vsi trije vidiki se oblikujejo v zemeljskem polju. Načini, ki jih izberemo in uresničujemo, imajo neposredne posledice za naše počutje, življenje in okolje, kateremu se predajamo. Iz teh treh načinov se razvijajo številne metode delovanja, ki naj bi nam omogočile, da prebijemo tančice bivanja in razmišljamo globlje o razvoju človeštva na planetu Zemlja. Pomislimo na astrologijo, magijo, alkimijo, pa tudi na naravoslovje, nevroznanost in mnoga druga področja znanosti. Skozi ta znanja postanemo močnejši le v tridimenzionalni realnosti. V zadnjem stoletju je bil dosežen velik napredek v znanostih, ki raziskujejo in opisujejo človeka ter človeško delovanje. Ali lahko vse te znanosti podajo celovito sliko človeškega pojava? Znanost opisuje človeštvo objektivno, upošteva vidike, ki jih je mogoče zaznati ali izmeriti. Vendar zaradi te omejitve prezre bistvo, resnično poslanstvo človeka na Zemlji. O raznolikosti dosežkov lahko veliko govorimo, vendar nam izostane resnično izkustvo človeka, ki je povezano z razvojem njegove duše.
Tako znanost nima dostopa do skrivnosti človeka in posledično tudi ne do skrivnosti vesolja in Boga.
V določenem trenutku se človek začne spraševati:
»Od kod prihajam?«
»Kdo sem?«
»Kam grem?«
Celotna realnost človeškega bivanja je povezana z iskanjem izpolnitve samega sebe. Nekaj nam manjka, smo omejeni, končni, nepopolni.
Zato iščemo pozabo v prijetnem življenju, slavi, bogastvu.
Gnani z občutkom nevednosti in nezmožnosti nadzora nad svetom, človek išče globlje in višje. Ve, da mora nekje obstajati resnica.
Sprašuje se, kaj je resnica.
Pisatelj Ernest Hemingway pravi: »Resnic je toliko, kolikor je ljudi na svetu, pa vendar obstaja le ena Resnica, ki jo mora človek najti v sebi.«
Običajen človek pravi: »Kar je resnično za vas, ni resnica za mene.« To dokazuje, koliko resnic je na svetu.
Obstaja ključ, ki odpira vrata v misterij življenja kot celote.
Ta ključ imenujemo »gnosis«, kar v grščini pomeni znanje in se nanaša na notranje poznavanje človeškega bistva.
Je navdih iz nevidne realnosti življenja.
V ljudeh se manifestira z modrostjo, spoznanjem, ljubeznijo in močjo.
To so lastnosti, ki jih človek prejme, ko se v srcu prebudi latentno božansko počelo, ki je lastnost edine resnice v človeku.
Gnoze ni mogoče pridobiti z znanimi intelektualnimi metodami, ki se uporabljajo v tridemenzionalnem svetu.
Gnoza se manifestira v osebnosti, v srcu človeka, v katerem se je začel poseben proces manifestacije božanskega počela.
To božansko počelo je znano v religijah, mitih in filozofijah ter je osnova za temeljno duhovno prizadevanje.
Naštejmo nekaj znanih filozofov, katerih dela temeljijo na poznavanju gnoze:
1. Nemški pesnik Friedrich Schiller je v svoji pesmi »Oda radosti« pisal o božanski iskri.
2. Lao Tzu jo imenuje dragulj v lotosovem cvetu.
3. Rožnokrižarji govorijo o vrtničnem popku, ki se razcveti, ko se človek odpre tej božanski svetlobi.
4. V Bibliji je simbol semena, posejanega v zemljo, ki zraste v drevo življenja, ko nanj posije duhovno sonce.
Sledenje glasu rožnega popka v srcu je pot preobrazbe. To je pot iniciacije, ki jo primerjamo z metamorfozo gosenice v metulja.
V srednjeveškem gnostičnem gibanju Katarov so jo imenovali »Zvezdna pot človeštva«.
Na tej poti se človek simbolično osvobodi gravitacijske sile Zemlje.
Lahko rečemo, da živi iz edine resnice v polnosti svoje božanske določenosti.
S prebujenim božanskim počelom v nas smo sposobni sodelovati pri izvajanju božanskega načrta, ki je podlaga za razvoj in obstoj celotnega kozmosa, kot ga določa Bog.
Žal pa sedanja realnost človeštva kaže, da je človek odrezan od zavesti božanstva. Njegovo bitje je zamegljeno in zaradi povezanosti z zemeljsko gravitacijo postaja vedno bolj egocentrično.
Pozabil je na svojo določenost in povezavo z izvornim bitjem življenja. Zaradi tega je človek dvojno bitje, pripada dvema naravnima stanjema: zemeljski, smrtni naravi z vsemi njenimi vidiki in božanski naravi.
Velikokrat ste že slišali ime Hermes Trismegistus. V vas se je morda nekaj notranjega prebudilo. Predavanja, ki so pred nami, bodo večinoma opisovala spise, ki jih zgodovina pripisuje Hermesu Trismegistu.
Kdo pa je Hermes Trismegistus?
Zgodovinsko o njem kot osebnosti ne vemo ničesar.
Hermes Trismegistus je pojem sinteze v rokopisih neznanih in anonimnih avtorjev iz prvih stoletij naše dobe v Aleksandriji.
Aleksandrija, mesto v Egiptu, je bila v začetku naše dobe zibelka kulture mnogih narodov na področju umetnosti, znanosti in religije ter stičišče egipčanske in grške filozofije.
Hermes Trismegistus je združitev egipčanskega boga Tota in grškega boga Hermesa.
Tako vemo, da je Hermes Trismegistus prototip človeka, ki je dosegel izpolnitev na duhovni poti v harmoniji osebnosti, duše in duha. Zato Hermes Trismegistus – Trikrat veliki.
V Bibliji beremo navedek: »Iz Egipta sem poklical svojega sina!«, kar je jasen dokaz o obstoju prototipa človeka v človeku samem.
Spise, ki so sopomenka za Hermesa Trismegista, imenujemo hermetični spisi ali hermetika.
V njih se nam odpira spomin na nelomljivo koherenco in povezanost med Bogom, kozmosom in človeštvom.
Opominjajo nas, da imamo kot ljudje nalogo na zemlji omogočiti prebuditev in rast božanskega počela v nas.
V hermetičnih spisih je opisana Pot zvezd skozi več nebesnih sfer. Prvih sedem sfer je še močno povezanih z zemljo in njenimi planeti.
Od osme sfere naprej gre za drugo dimenzijo ali povsem drugačno področje življenja.
Tega področja si ne moremo predstavljati z našimi običajnimi sposobnostmi razmišljanja.
Tisti, ki je odprt za glas iz spisov Hermesa Trismegista, ga tudi doživi kot lastno izkušnjo,Ne išče poživil, da bi zapolnil praznino v svojem srcu v svetu iluzij in senc.
Razume in živi svojo določenost na tem svetu, ki mu je bila podarjena z rojstvom.
Človek, kot osebnost, ki se ga je dotaknil izvirni božanski impulz, je skromen.
Skromen je, ker ve, da božanska moč, ki deluje v njem in jo včasih za trenutek tudi občuti, ni njegova, ampak mu je bila podarjena.
Ne govori veliko, ampak pokaže z dejanji in vidno življenjsko resničnostjo.
Večina ljudi še ni dovolj dozorela v svojem notranjem bitju, zato so hermetični spisi zanje zaprta knjiga.
Vendar današnji dnevi kažejo, da se je pri ljudeh marsikaj spremenilo.
Človeštvo kot celota je v zadnjih desetletjih doživelo dvig zavesti in razvoj abstraktnega razmišljanja.
Hermetična gnoza spodbuja ljudi k enotnosti, ker ne izključuje ničesar in nikogar.
V naših naslednjih predavanjih bomo natančno obravnavali hermetične spise.¤