Pogovorni večeri

Prirejamo devet interaktivnih pogovorov s tematskim naslovom:

ZVEZDNA POT ČLOVEŠTVA

Spal sem in sanjal, da je življenje radost.

Prebudil sem se in videl, da je življenje služenje.

Deloval sem in glej, služenje je bilo radost.

Rabindranath Tagore

Vsi ljudje na Zemlji so na Zvezdni poti nazaj v enost, v večnost, vsaka duša ob svojem času, ko za to dozori. Pri tem razvoju sta čiščenje in preobrazba bistvena dela procesa obnove in ju ni možno preskočiti.

Preobrazba je bistvo vseh avtentičnih gnostičnih naukov, vključno s hermetizmom in krščanstvom. G. Catharose de Petri opredeljuje preobrazbo kot ” gnostično metodo doseganja endure, ki je proces popolne zamenjave smrtnega, ločenega človeka z izvornim, nesmrtnim, božanskim bitjem, resničnim duhovnim človekom, ki ga predvideva božanski načrt stvarstva.” Obogaten z neštetimi izkušnjami, se to nesmrtno bitje vrne v svojo prvotno veličastnost in tako prispeva k odrešitvi sveta in človeštva.

Potem, ko je Hermes Trismegistos prejel iniciacijo od svojega notranjega duha, Pojmandra, je dobil navodilo, da razglaša gnozo. Ta naloga je zelo klasična in odmeva v vsaki pristni duhovni tradiciji:
Zdaj, ko si od mene prejel vse, kaj ne boš šel k tistim, ki so tega vredni, da bi jim služil kot vodnik tako, da bo Bog prek tvojega posredovanja rešil človeški rod? (Corpus Hermeticum 1:66)
Pojdite po vsem svetu in oznanjujte evangelij vsemu stvarstvu. (Marko 16:15)
Bratje, vi, ki ste spoznali resnico, jo temeljito osvojili, jo izvajajte, meditirajte o njej in jo širite, da bo čista vera trajala dolgo in se ohranila, da se bo nadaljevala za dobro in srečo velikih množic, iz sočutja do sveta ter za dobro in korist vseh živih bitij! (Budov evangelij 52)
Dajte svetlobo in tolažbo trpečemu romarju in poiščite tistega, ki ve še manj kot vi, ki v svoji bedni zapuščenosti sedi lačen kruha modrosti in kruha, ki hrani senco, brez učitelja, upanja ali tolažbe, in pustite ga, da sliši zakon. (Glas tišine II:57.53 H.P. Blavatsky)

Duhovne šole so tu tudi zato, da učence naučijo, kako doseči duhovno zavest in obnovo. Prav tako učencem ponudijo priložnosti za delo v službi velikega dela, ki ga skupaj opravljajo, da bi prispevali k uresničitvi Božjega načrta. Od določenega trenutka dalje je nadaljnji napredek na gnostični poti mogoč le skozi služenje.

Vidimo se spet jeseni

na ZOOM aplikaciji: https://us02web.zoom.us/j/81190425068

PRETEKLI POGOVORI IN POSNETKI POGOVOROV

Deveti pogovor: »RAZŠIRJANJE GNOZE«

Srečanje je bilo v torek, 32. marca 2026, ob 19. uri (na ZOOM aplikaciji: https://us02web.zoom.us/j/81190425068)

Posnetek devetega pogovornega večera (brez interakcije z gledalci) je na voljo na povezavi: https://drive.google.com/file/d/1hjNqzeG38m9yicmxIq6Yd5iONpUhpH9u/view?usp=sharing

Deveti pogovorni večer – zapis

RAZŠIRJANJE GNOZE

Spal sem in sanjal, da je življenje radost. Prebudil sem se in videl, da je življenje služenje. Deloval sem in glej, služenje je bilo radost. Rabindranath Tagore

Na prejšnjem večeru smo slišali, da so vsi ljudje na Zemlji na Zvezdni poti nazaj v enost, v večnost, vsaka duša ob svojem času, ko za to dozori.

Ko se v ljudeh prebudi duhovna iskra, lahko rečemo, da so rojeni iz Boga in tako stojijo v prvi skrivnosti. Notranje pa še niso umrli v Kristusu in niso preživeli endure, vsakodnevnega umiranja jaza ter zato še niso del druge skrivnosti. V jeziku Hermesa Trismegista dvanajst zodiakalnih slabosti še ni bilo izgnanih z desetimi svetimi planetarnimi silami iz mikrokozmičnega sistema. Izgnani so bili le na obrobje mikrokozmosa in se ne razodevajo več tako hitro kot prej, vendar pa še niso bili nevtralizirani.

Zato sta čiščenje in preobrazba bistvena dela procesa obnove in ju ni možno preskočiti. Preobrazba osebnosti pomeni ponovno rojstvo. Kot rezultat te notranje poti se razvije nesmrtna osebnost, ki bo sijala skozi smrtno zemeljsko osebnost. Klasični Rožni križarji te tri medsebojno povezane skrivnosti formulirajo kot: ”Rojen iz Boga, umrl v Jezusu, ponovno rojen skozi Svetega Duha”.

Preobrazba je bistvo vseh avtentičnih gnostičnih naukov, vključno s hermetizmom in krščanstvom. G. Catharose de Petri opredeljuje preobrazbo kot ” gnostično metodo doseganja endure, ki je proces popolne zamenjave smrtnega, ločenega človeka z izvornim, nesmrtnim, božanskim bitjem, resničnim duhovnim človekom, ki ga predvideva božanski načrt stvarstva.” Preobrazba pomeni, da se ljudje duhovno preoblikujejo, tako da v njih postane aktiven duh, ki izhaja od Boga. Tako lahko raste drugi v nas ”, nesmrtni mikrokozmični človek. Obogaten z neštetimi izkušnjami, se to nesmrtno bitje vrne v svojo prvotno veličastnost in tako prispeva k odrešitvi sveta in človeštva.

Hermes Trismegistos iz starodavnega Egipt o tem pravi takole:

”Ta pot je vzvišena in dobro uhojena, vendar je za dušo težko hoditi po njej, dokler je še v telesu. Najprej se mora boriti sama s seboj, da doseže veliko ločitev in omogoči enemu delu, da zmaga nad drugim. Prvi del, to je duša, ki poskuša pobegniti, druga dva dela pa jo poskušata potegniti navzdol. Rezultat je boj.

Glej, moj sin, to je vodnik na poti, ki vodi k svobodi: moraš se odpovedati svojemu telesu, preden umre in premagati življenje konflikta; potem, če si dosegel to zmago, se boš vrnil k Najvišjemu.

(Corpus Hermeticum 5: 9, 10, 14)

Corpus Hermeticum pripisujejo Hermesu Trismegistu in naj bi to besedilo nastalo med 1. in 3. stoletjem našega štetja, prav tako tudi besedilo Svarilo duši. Obe besedili imata močan duhovni vpliv in sodita v filozofsko hermetiko, ker je osrednja tema ljubezen do modrosti. Med mnogimi hermetičnimi filozofskimi deli je tudi Kybalion, objavljen v angleščini l. 1908 in naj bi ga napisali trije posvečenci pod psevdonimom William Walker Atkinson. To delo razkriva sedem univerzalnih zakonov, ki se razlikujejo od sedanjih paradigem naravoslovne znanosti in se nanašajo na zavestno življenje in notranjo rast.

Polresnice so nevarnejše od popolnih zavajanj, ker se popolna laž veliko hitreje prepozna. Jiddu Krishnamurti (1895-1986) je večkrat poudaril, da duhovno prizadevna oseba ne sme potegniti resnice navzdol, ampak si mora prizadevati, da se dvigne do resnice.

J. van Rijckenborgh je v knjigi Izvorna gnoza Egipta 4. napisal:

” Prek človeških glav, človeških src in človeških dejanj lahko tudi vi postanete in boste ganjeni od resnice. Vse, kar morate storiti, je, da se pripravite na ta stik! Hierarhija laži oddaja svoje sevanje in si prizadeva zavajati, toda tudi hierarhija resnice oddaja svoje sevanje in opravlja svoje delo, in vsi, ki se odprejo tej astralni polnosti, jo bodo zagotovo prejeli. In ne pozabite, da resnica ne pride do vas samo skozi govorjeno ali pisano besedo. Ne, resnica je astralno načelo, ki ga že zelo dolgo časa koncentrirajo ljudje za druge ljudi. Skozi stoletja je bilo za to vedno dovolj dokazov.”

Potem, ko je Hermes Trismegistos prejel iniciacijo od svojega notranjega duha, Pojmandra, je dobil navodilo, da razglaša gnozo. Ta naloga je zelo klasična in odmeva v vsaki pristni duhovni tradiciji:
Zdaj, ko si od mene prejel vse, kaj ne boš šel k tistim, ki so tega vredni, da bi jim služil kot vodnik, tako da bo Bog prek tvojega posredovanja rešil človeški rod? (Corpus Hermeticum 1:66)
Pojdite po vsem svetu in oznanjujte evangelij vsemu stvarstvu. (Marko 16:15)
Bratje, vi, ki ste spoznali resnico, jo temeljito osvojili, jo izvajajte, meditirajte o njej in jo širite, da bo čista vera trajala dolgo in se ohranila, da bo nadaljevala za dobro in srečo velikih množic, iz sočutja do sveta ter za dobro in korist vseh živih bitij! (Budov evangelij 52)
Dajte svetlobo in tolažbo trpečemu romarju in poiščite tistega, ki ve še manj kot vi, ki v svoji bedni zapuščenosti sedi lačen kruha modrosti in kruha, ki hrani senco, brez učitelja, upanja ali tolažbe, in pustite ga, da sliši zakon. (Glas tišine II:57.53 H.P. Blavatsky)
Stori, kar je storil Enoch: pobegnil je iz tega sveta, vstopil v skrivnost Najvišjega in postal pridigar Boga. (Jacob Boehme)

Ko delavci odidejo na žetvena polja in se žetev zbira, se polja napolnijo in privabljajo vedno večje število bitij, je očitno, da bo potrebnih veliko žanjcev. Nazadnje se bo v vas pojavilo še eno vprašanje: kaj se zgodi z dušo, ki jo polarni tokovi gnostičnega astralnega polja privedejo do prebujenja? Takoj, kot v trenutku, stopi v stik z Duhom, s svojim Pojmandrom, kajti Duh je tudi sevanje.

Takoj, ko se duša prebudi in se dvigne v novo astralno polje, v Zlato glavo gnostičnega živega telesa, se Duh v delčku sekunde združi z njo in postane z njo intimno povezan. Od tega trenutka dalje je tak človek samoustvarjalen, v najvišjem pomenu besede postane prostozidar, soslužabnik, graditelj v domu žive duše.

J. Van Rijckenborgh: Izvorna gnoza Egipta 1. pogl.23

”A zakaj odlašate? Sedaj, ko ste od mene prejeli vse, ali ne greste k tistim, ki so tega vredni, da bi jih služili kot vodniki, da bi se zahvalili tvojemu posredovanju, da človeštvo reši Bog? ” Ko je Pojmander to rekel, se je pred mojimi očmi združil z močmi. In jaz, ki sem bil zdaj obdan z močjo in poučen o naravi vesolja in o vzvišenem videnju, sem se zahvalil in hvalil Očeta vseh stvari. Začel sem ljudem razglašati lepoto gnoze in življenja, posvečenega Bogu.

Oh, narodi, vi ljudje, rojeni iz zemlje, ki ste se predali pijanosti in spanju ter nevednosti o Bogu, streznite se in nehajte se potapljati v razvrat, očarani z živalskih spanjem. O, vi, rojeni na zemlji, zakaj ste se predali smrti, ko pa imate moč, da sodelujete v nesmrtnosti? Pokesajte se vi, ki hodite v zmoti in ste sprejeli nevednost za vodnika. Osvobodite se temne svetlobe in sodelujte v nesmrtnosti, tako da se za vedno poslovite od uničenja.” Nekateri so padli na kolena pred menoj in me prosili, naj jih poučim. Dvignil sem jih in postal vodnik človeštva, tako, da sem jih poučeval o tem, kako bodo rešeni. In vanje sem posejal besede modrosti in jih nahranil z vodo nesmrtnosti.

Zapisal sem Pojmandrovo dobroto v sebi in ko sem bil popolnoma prežet s tem, me je preplavila neizmerna radost. Saj je spanje telesa postalo treznost duše, zaprtje oči je postalo resnično videnje; tišina je postala zame kot nosečnost dobrega in oznanjanje besede je prineslo plodna dela odrešitve. Vse to se mi je zgodilo, ker sem od Pojmandra, moje duhovne duše, bitja, ki biva iz samega sebe, prejel besedo od začetka. Tako sem zdaj napolnjen z božanskim dihom resnice. Zato z vso dušo in vsemi močmi usmerjam pesem hvalnico Bogu Očetu:

V Evropi so se v 17. stoletju širile skrivnostne modrosti v obliki simboličnih zgodb, kot jih je napisal Francis Bacon (1561-1626) Ta angleški državnik je bil več kot le filozof in pisec esejev. Bil je tudi velik iniciacijski mojster, ki se je posvečal razvoju in izvedbi velikega načrta za celovito reformo sveta prek obnove vseh umetnosti in znanosti. To se je dobro ujemalo z nameni klasičnih Rožnih križarjev 17. stoletja, ki so si prizadevali tudi za obnovo človeštva samega. V njihovem misterijskem romanu ”Alkimična poroka Christiana Rosenkreuza” je sedmerna pot posvetitve upodobljena v obliki zgodbe, ki jo glavni junak Christian Rosenkreuz doživi v sedmih zaporednih dneh. V prvi noči je imel pomembne sanje.

Christian Rosenkreuz je z mnogimi ljudmi ujet v temnem jašku, vsi trpijo in hrepenijo po odrešeitvi. Pokrov jaška se odpre in vanj vstopi svetloba. Nato v jašek sedemkrat zapovrstjo spustijo vrv in številni so dvignjeni iz svojega zapora. Christian Rosenkreuz uspe ujeti vrv in je osvobojen. Prosijo ga, naj zdaj vrv spusti še sedmič in jo pomaga dvigniti ter rešiti ljudi. Kako si to lahko razlagamo?

Zaporniki simbolizirajo ljudi, ki trpijo, ker so omejeni v svoji svobodi in živijo v temi.
Zaporniki se ne morejo osvoboditi sami, vendar jih je možno osvoboditi s pomočjo od zgoraj.
Skupina ljudi z višjo stopnjo svobode sistematično sodeluje pri osvoboditvi zapornikov.
Zaporniki niso samodejno osvobojeni. Kdor želi biti osvobojen, si mora prizadevati, da se oprime vrvi, ko je spuščena.
Spuščanje vrvi simbolizira delo, ki ga duhovna šola opravlja v družbi, da bi vzpostavila stik z duhovnimi iskalci.
Dvig vrvi simbolizira delo, ki ga duhovna šola opravlja za iskalce na duhovni poti, ki se približujejo šoli.
Tisti, ki so dosegli določeno stopnjo svobode, so povabljeni, da pomagajo osvoboditi druge.

Hermes to izraža takole: ” Če iščeš Boga, iščeš tudi lepoto, kajti od tu do lepote vodi le ena pot: življenje v službi Bogu, vodeno od gnoze.” (Corpus Hermeticum 10:12)

”Veselite se in vriskajte, ker ste blagoslovljeni pred vsemi ljudmi, ki so na zemlji, kajti vi ste tisti, ki boste rešili celoten svet.” (Evangelij Pistis Sophia)

Če si tako delovanje in služenje razlagate iz 3D zavesti, v kateri se delo pogosto obravnava kot nujno zlo; vendar pa se z udeležbo v zunanjem in notranjem delu duhovne šole v vas lahko razvije radost in zavest duše ali 5D-zavest, v skladu z naslednjo pesmijo indijskega pesnika Rabindranatha Tagoreja (1861-1941):

”Spal sem in sanjal, da je življenje radost. Zbudil sem se in videl, da je življenje služenje. Služil sem in glej, služenje je bilo radost.”

——————————————————————————————————————————————-

Osmi pogovor: »POT DO POBOŽNOSTI«

Srečanje je bilo v torek, 17. marca 2026, ob 19. uri (na ZOOM aplikaciji: https://us02web.zoom.us/j/81190425068)

Posnetek osmega pogovornega večera (brez interakcije z gledalci) je na voljo na povezavi: https://drive.google.com/file/d/1HRxFAwvPZOssvxYzzOOtuELoiFpFLFZp/view?usp=drive_link

Osmi pogovorni večer – zapis

POT DO POBOŽNOSTI

»Kdor išče, naj ne neha iskati, dokler ne najde.

In ko najde, bo vznemirjen.

In ko bo vznemirjen, se bo čudil.

In kraljeval nad seboj.«

Tomažev evangelij

Če svoje misli dvignemo nad običajno predstavo o človeku in človeški družbi, pridemo do skrivnosti.

Univerzalno znanje, ki ga najdemo že od začetka človeštva v mitih, religijah in misterijskih šolah, se nam razkrije kot resnično notranje znanje in spoznanje.

Človek je iskra izvorne svetlobe, ki se vrača v izvorno duhovno polje; je živa duša, ki se po smrti zemeljskega telesa vrača v področje živih duš; ustvarjen je po božji podobi in se vrača k ustvarjalni sili, katere del je. Je smrten na svoji poti na Zemlji v vidnem univerzumu, obenem pa je na poti do nesmrtnosti; za časa življenja se lahko spremeni in postane prebivalec večnega področja, nesmrten.

Človek je ves čas na tej poti, zvezdni poti v enost, večnost.

Odrešitev od minljivega zemeljskega, skrivnostna sprememba in prebuditev v večno stanje se po univerzalnem (božjem) načrtu v nekem trenutku uresniči v vsakem človeku, ki je za to poklican. To je pot po bogu, v bogu – pot pobožnosti.

Zaradi spreminjajočih se kozmičnih vplivov in okoliščin poteka pot spremembe različno.

Poglejmo zdaj nekatere zvezdne trenutke naše zahodne kulture, poglejmo v zvezde …

Vse, kar lahko zemeljski človek razume, vidi, razišče, izračuna, odkrije s svojimi najpreciznejšimi orodji, je vidni, nepopolni univerzum, kot je on sam. Da bi videl dlje, se mora spremeniti tako, da postane del božanskega področja.

Stara modroslovna znanja so poznala razliko med astrologijo – znanjem o zvezdah, in astrozofijo, vidnim univerzumom in večnim univerzumom, med področjem smrtnega človeka in področjem božjega človeka. Poznala so večni zodiak, večne, nevidne vplive kozmosa na človeka ter imela izkušnje in znanje o tem, kako in katere nove lastnosti pridobi človek, ki gre po poti do večnega stanja. To je pot skozi temo v svetlobo, iz minljivega v večno.

Gnostično-krščansko-hermetični svetlobni tokovi gibanj, ki tečejo skozi zgodovino Evrope, so privedli do številnih iskanj, njihove sledi pa vidimo na materialnem in duhovnem področju. Gnostiki iz prvih stoletij našega štetja so bili prepričani, da se duhovna iskra (pneuma), ki je v vsakem človeku, poveže s področjem zunaj tega sveta, s pneumo, od koder človek izhaja. Človek mora premagati sile tega sveta, dvanajst eonov, ki ga vežejo nanj, kot to opisuje Valentin v Evangeliju Pistis Sofija.

Človek, ki premaga zemeljsko ujetost in se pokesa, kar pomeni, da spozna in se reši svojih strahov ter zemeljske nevednosti, v sebi osvobodi vedno več svetlobe, pridobi dušo, svetlobno telo in se vrne v svetlobo, iz katere je izšel.

Vsi poznamo izročilo krščanstva, Jezusovo trditev, da njegovo kraljestvo ni od tega sveta, da kot božji sin izhaja iz božjega kraljestva in se tja vrača. Njegovo naročilo je, naj se človek, ki želi moliti tako, da ga bog sprejme, umakne v svojo kamrico in moli na samem – v svoji najgloblji notranjosti. Le tu, v iskrenem srcu, bo srečal boga. Pavel priča o stanju umrljivosti in neumrljivosti takole: umrlo bo umrljivo telo, vstalo bo večno telo, vsi ne bomo umrli, temveč se bomo spremenili.

Tudi krščanstvo pozna dvanajstero pot. Ta sprememba, ta pot, se začne z novim rojstvom in konča z vstopom v Božje kraljestvo.

Obstaja nenehna razdvojenost človeka, ki je prebivalec dveh svetov, vsakdanji boj v nasprotjih tega sveta, boj za dušo, boj za večnost. Kateri duhovnosti bomo služili? Duhovnosti, ki služi človeku kot božjemu bitju in nas vodi na goro odrešitve, ali se bomo pogreznili v lastne egocentrične nižine tega sveta?

V spisu iz Nag Hammadija preberemo: Ljudje (ki so božanskega izvora) so si ustvarili svoje bogove in zdaj jim ti bogovi vladajo.

Toda človeštvo lahko spozna svoj božanski izvor. V spoznanju, v zavesti se lahko v vsakem trenutku dvigne. In skrivnost gnoze, Hermesa, krščanstva lahko v svoji skrivnostni globini v Evropi vedno znova oživi.

V enajstem stoletju je nastalo okoli sto romanov na temo viteza Parsivala.

V tem obdobju je oživel močan impulz, da lahko človek po prestanih bojih in preizkušnjah doseže novo stanje življenja. V ezoteričnem razumevanju to pomeni, da hodi po poti, na kateri človek sam postane gral – posoda za dotok večnih sil.

Na dvorih so trubadurji in troverji pesnili in peli o vzvišeni ljubezni iz daljave, ljubezni, ki vse presega. V jamah Sabarteza so se duhovne skupine katarov – moških in žensk z živim dušnim stanjem – pripravljale za vstop med ljudi, da bi služile človeštvu v najbolj mračnih časih kot svetloba – ne s svojo besedo, temveč s čistim življenjem in zgledom.

Duh renesanse so oživljala misterijska izročila Egipta in Grčije, platonizma in hermetizma. Prevodi hermetičnih in Platonovih spisov Marsilia Ficina v latinščino so kot skrivna nit povezovali iskalce med seboj v naslednjih stoletjih.

Paracelsus, zdravnik in velik hermetik v 15. stoletju, je razlikoval pet vrst bolezni: v snovnem telesu – zlom kosti, poškodbe mišic, las in vse, kar preko zunanjih okoliščin poškoduje telo; v eteričnem telesu – bolezni življenjskih funkcij, prebava, kri, hormoni in imunski sistem; v astralnem telesu – bolezni dihalnih poti, čutil in srca; v telesu misli in volje – bolezni, ki se nanašajo na misli in voljo, torej na mentalno sfero. In petič, človek lahko zboli v svojem bistvu, esenci, v svojem jedrnem bitju, če se to ne more izraziti.

Za to zadnje stanje ni nobenega zunanjega zdravnika. Hrepenenje po ozdravitvi in univerzalnem zdravilu mora človek razviti sam.

To pa se po Paracelsusu lahko zgodi le z usmeritvijo na notranjega Kristusa ter oblikovanjem življenjske drže in delovanja, ki temu služita.

Robert Fludd: Mikrokozmični človek: Telo je zgrajeno iz štirih elementov in ga oživlja duša. Čudovita harmonija med obema je predstavljena kot spiritus mundi, vseprežemajoči duh, ki priteka v človeka. Razširja se od Boga vse do Zemlje in je udeležen v obeh.

Z višjimi aspekti se lahko človek poveže s svetom, ki sega daleč nad zvezdne sisteme. Če sta razum (ratio), intelekt in človeški duh razviti kot nadnaravna zmožnost, nihajo preko trojnega sveta, hierarhije angelov, vse do Boga samega. V tej višji zmožnosti človek živi izven svojega fizičnega telesa.

V začetku 17. stoletja so izšli trije klasični manifesti rožnih križarjev, ki so vzbudili celo vrsto reakcij. Iz tega so se razvile številne skupnosti in bratstva, ki so se sklicevala na te spise. Šlo je za alkemične in hermetične spise ter raziskovanje skrivnih delov narave.

Osnova za državo, cerkev in znanost naj, podobno kot pri Platonu, temelji na večnih aksiomih. Ti aksiomi ne temeljijo na slepem verovanju, temveč na spoznanju Boga skozi spoznanje narave.

Pri tem je jedro hermetične slike sveta skladnost med zgoraj in spodaj, med božjim načrtom in naravo, med notranjim in zunanjim, med skritim in nevidnim, med malim in velikim, med delom in celoto. Temu se tudi danes vse bolj približuje del današnje naravoslovne znanosti.

V Fama fraternitatis je opisana življenjska pot Christiana Rosenkreuza, ki na svoji poti okoli Sredozemskega morja asimilira celotno znanje tedanjega časa, ga združi in magično uporabi. Svoja spoznanja neuspešno poskuša razložiti vladarjem in učenjakom Evrope.

Zato ustanovi svoj domus sancti spiritus – hišo svetega duha, svoj krog bratov, ki se redno srečujejo in izmenjujejo izkušnje. Ves kompendij zemeljskega znanja je nepopoln. Podobno kot Sokrat pravi C.R.: Vem, da ničesar ne vem.

Konec 19. in v začetku 20. stoletja prizadevanja teozofije s Heleno Blavatsky, antropozofija Rudolfa Steinerja in oživitev rožnokrižarskega krščanskega pogleda na svet pri Maxu Heindlu dvigujejo in ohranjajo odprtost zahodnega človeka do duhovnosti.

Toda v ozadju iskanj in dosežkov posameznikov in skupin prepoznamo zvezdno duhovno pot, ki dviga človeštvo v višje stanje zavesti. Tudi če se ne uresniči, obstaja kot večno hrepenenje po resnici, svobodi, enakosti, človekovih pravicah … kot slutnja, navdih, nezavedno vedenje, saj človek lahko vidi božansko v sebi.

Resnično spoznanje Boga in pot k njemu, resnična duhovnost, je pot do »najgloblje najglobljega«, pravi spis iz Nag Hamadija. Toda ostaja skrito, dokler človek sam ne stopi na pot.

Kako poteka ta pot, proces uvedbe oziroma iniciacije v višje stanje zavesti danes?

Prizadevanja za človekovo odrešitev so doslej potekala na dva načina: kot kulturni dvig oziroma kultivacija osebnosti in kot navidezni dvig osebnosti v višje stanje – cepitev osebnosti.

Kultivacija osebnosti je veljala v obdobju, ko se je morala osebnost še razvijati, zato so misterijske šole in duhovne sile človeka osebnostno razvijale.

Cepitev osebnosti – ta sistem je bil nujen v obdobju, ko človek še ni imel razvitih fizičnega, eteričnega, astralnega in mentalnega telesa. Današnji človek je zgrajen, ni mu več treba posebej razvijati teles in tudi ne potrebuje učitelja, ki bi nanj vplival duhovno ali telesno.

Po mišljenju sodobnega krščanskega gnostika Jana van Rijckenborgha moramo pri obravnavi človeka in njegovih zmožnosti danes na poti osvoboditve resno upoštevati naslednje vidike:

Človek je večno bitje – mikrokozmos, zemeljski človek pa je le del tega večnega bitja. Obstajata nepopolni, dialektični red in statični, večni red.

Zemeljski ljudje se nahajamo v nepopolnem, minljivem svetu – dialektiki.

Iz Logosa izhajajo žarčenja, ki človeka prebujajo. Če se človek na to odzove, se v mikrokozmosu razvije dušni človek, »večni človek«, ki se vrne v večno, prvobitno polje bivanja.

Mikrokozmos sprejme vedno novo osebnost, ki v svetu naleti na novo stanje. S tem dobi tudi vedno novo priložnost, da se vrne v večnost.

Posvetitveni sistemi za 20. in 21. stoletje so kristocentrični. Zaradi kozmičnega razvoja, ki vpliva na človeštvo, je pot osvoboditve in odrešitve človeštva pot oživitve krščanskih misterijev v novih pogojih. To je pot, kot jo je uresničil Jezus in mnogi drugi (ponovno rojstvo iz vode in duha). Gre za postopni dvig človekove zavesti v višje stanje in nastanek nove duše, ki se poveže z duhom. Človeka vodi prebujen atom duhovne iskre. Stara osebnost mora na tej poti miniti, zamenja jo nova osebnost – Novi človek.

Kje danes srečamo tega novega človeka?

——————————————————————————————————————————————-

Sedmi pogovor: »URESNIČEVANJE OČIŠČENJA«

Srečanje je bilo v torek, 3. marca 2026, ob 19. uri (na ZOOM aplikaciji: https://us02web.zoom.us/j/81190425068)

Posnetek sedmega pogovornega večera (brez interakcije z gledalci) je na voljo na povezavi: https://drive.google.com/file/d/10VvUx61AD1rT09uDp38T5mTxwEPZbrPt/view?usp=sharing

Sedmi pogovorni večer – zapis

URESNIČEVANJE OČIŠČENJA

Preden se je zavrtelo kolo Časa in preden je dih Neizrekljivega razpršil eter, je obstajala ena in edina Resničnost, brez gradnika, brez sence, brez drugega. Iz nje se je izvil prvi Logos, kot tiha vibracija iz večne Tišine, in v tej vibraciji so spali vsi svetovi, še nerojeni, a že vsebovani.

Ko se je emanacija zgostila na raven bivanja, se je Duh ogrnil v plasti iluzije. Tako je nastala iluzija, tkanina oblik, ki zakriva Enost z mnogoterostjo. Kar ljudje imenujejo zlo, je le senca te zagrnitve: odsev ločenosti v ogledalu zavesti, ki je pozabila svoj izvor.

V zavesti se zasveti ideja: »V smrtno življenje si prišel, da bi se zavedel stanja visoke božanske poklicanosti, ki spi v kali nesmrtnosti vrtnične duše.«

Božanska milost je obilna in nenehno išče priložnosti, da bi se izlila v človeška bitja, vendar človeštvo kot celota še naprej vztrajno poskuša, da bi se od nje čim bolj oddaljilo.

In pri tem so izjemno uspešni. Če objektivno pogledate okoli sebe in se zavedate, kaj se dogaja v svetu, boste ugotovili, da veliko stvari ni dobrih in jih lahko upravičeno imenujemo »zlo«.

Kar ljudje imenujejo zlo, ni prvotna sila, temveč senca neskladja. Kjer se Enost razdeli v mnogoterost, se rodi iluzija ločenosti. Iz te iluzije vznikne trpljenje. Tako se duh, potopljen v materijo, pozabi samega sebe in tava po krogih rojstva in razkroja, dokler ne zasliši klica izvora.

Hermes Trismegist v svojem spisu pravi, da vsi tisti, ki se ne čudijo življenju, zanikajo klic svobode:

»Oni niso presegli meja razuma, niso sprejeli sil duha in ne vedo, s kakšnim namenom so bili ustvarjeni in od koga.

Njihove od čutov odvisne zaznave so enake zaznavam nerazumnih živali. Njihova narava je mešanica strasti in gonov, ne morejo občudovati tistega, kar je vredno poglabljanja.«

Posvečajo se telesnim užitkom in poželenju in verjamejo, da se je človek rodil zaradi njih.«

Posvečajo se telesnim užitkom in poželenju ter verjamejo, da se je človek rodil zaradi njih.

Razmislimo, kaj pravi pripoved v evangeliju po Filipu:

»Vsak izmed nas naj se poglobi v korenino zla, ki je v njem, in naj jo izpuli iz svojega srca. Izpuljena bo, če jo bomo prepoznali. Če pa je ne poznamo, se v nas ukorenini in v našem srcu rodi sad. Obvladuje nas. Ujame nas, da bi nas prisilila, da počnemo, česar nočemo, in ne počnemo, česar hočemo. Močna je, ker je nismo prepoznali.« (Filipov evangelij 83)

Kaj je potem resnično, se sprašujemo skupaj s hermetično filozofijo.

V hermetičnem spisu beremo odgovor:

»To, kar ni nečisto, moj sin, kar ni omejeno, kar je brezbarvno, nesprejemljivo, nezastrto, brez oblike, sijoče, kar je samemu sebi dojemljivo, večno dobro, netelesno.«

Hermes Trismegist uči, da človeka ne kaznuje Bog, temveč njegova lastna nevednost in notranje neskladje.

Dvanajst temeljnih slabosti – nevednost, žalost, nebrzdanost, poželenje, nepravičnost, pohlep, prevara, zavist, zvijačnost, jeza, nepremišljenost in zloba – se skriva v vsakem človeku.

Teh dvanajst temeljnih slabosti tvori zodiak. V zodiaku je zajeta vsa smrtna narava, ki ni statična in ni povezana z voljo Duha.

Znotraj sistema zodiaka delujejo sile dvanajstih znakov živalskega izvora. Te sile so sile nasprotij, ki izničujejo druga drugo.

Po besedah Jakoba Bohmeja: »Bog je zaprl človeštvo, da nastajajoče zlo ne bi preplavilo celotnega vsemirja.«

Teh slabosti ne vidimo, dokler se ne soočimo z lastno notranjostjo. Njihova moč je subtilna, a vseprisotna, saj deluje skozi telo, čute in misli.

Hermetična modrost uči, da ni dovolj biti vzoren navzven.

Pravi napredek nastopi šele, ko prepoznamo svoje slabosti in dovolimo, da jih Božanske sile transformirajo.

Perzijska preroka Zarathustra in Mani razkrivata naravo dualnosti: človeštvo je ujeto med svetlobno in temno silo, med dobrim in zlim. Hermetično učenje pa presega strogo ločitev; tema ni samostojna entiteta, temveč zgolj odsotnost svetlobe, ki jo nosi iskra Duha v človeku. Manihejska tradicija, vključno z učenjem Zarathustre in Manija, dopolnjuje hermetično spoznanje: človek ima v srcu iskro svetlobe, ki lahko vibrira z močmi Božanske sile. Absolutno Dobro prebiva le v Božanskem. Vse ustvarjeno je pomešano, podvrženo trpljenju in omejeno. Človek v svojem mikrokosmosu odraža makrokosmos. Telo in osebnost sodelujeta z materijo, duša pa je plamen nesmrtnosti. Dokler živimo zgolj iz čutne zavesti, ostajamo ujeti v zanko ponavljajočega se trpljenja. Osvoboditev ni dosežena z bojem ega proti slabostim, temveč z njihovim prepoznavanjem in dopuščanjem, da jih preobrazi svetloba. Ko se aktivira notranja iskra, se prebudi gnoza – sposobnost, da človek vidi globlje, prepozna resnico in začne proces notranjega očiščenja.

To očiščenje poteka postopoma skozi življenje in je primerljivo s preoblikovanjem zlata ali očiščevanjem pšenice. Stare sledi nečistosti se odstranjujejo, dokler ne ostane čista esenca.

Hermes razlaga, da deset božanskih sil, kot so znanje, radost, zmernost, samokontrola, pravičnost, velikodušnost in resnica, dopolnjenih s tremi nemanifestiranimi vidiki Duha, postopoma izžene dvanajst slabosti.

Znanje razblini nevednost, radost prežene žalost, zmernost uravnovesi nebrzdanost, samokontrola premaga poželenje, pravičnost odpravi krivico, velikodušnost raztopi pohlep, resnica razkrije prevaro.

Gnoza omogoča postopno sproščanje notranjih blokad, karmičnih sledi in omejitev, ki izvirajo iz telesa, čutov in preteklih dejanj.

Človek je dvojno bitje – smrten v telesu, nesmrten v svojem bistvu. Šele z zavedanjem te dvojnosti lahko doživi notranje rojstvo.

Govorimo o naravnem in duhovnem rojstvu, o rojstvu duše in duha-duše.

Ponovno rojstvo je preobrazba zavesti: stara osebnost odstopi prostor nesmrtnemu bistvu. Zodiak dvanajstih slabosti se razklene in v Svetlobi zasije novi zodiak. Takrat lahko beremo novi zodiak – Roto Duhovno metodo – iz svoje notranjosti.

Tema izgubi svojo moč, ker jo nadomesti svetloba razumevanja. V tem procesu se človek uči gledati z duhovnim vidom, ki presega omejitve čutov. Postane zavestno prisoten na vseh ravneh življenja: v sebi, v naravi, v živih bitjih, v času in prostoru.

Hermetična modrost nas opominja, da resnično Dobro ni v svetu materije, ampak v neustvarjenem, in da je njegova polnost dostopna le tistim, ki so pripravljeni odpustiti, transformirati in združiti svoje notranje sile z božanskim načrtom.

Svetlo in temno kraljestvo v človeku nista ločena: tema obstaja le kot odsotnost svetlobe.

Skozi zavedanje, predanost in notranjo disciplino se razvije sposobnost, da čutna zavest ne ovira duhovnega napredka.

Tako se človek postopoma osvobaja karmičnih vezi in uči, da je vsak trenutek priložnost za notranjo preobrazbo. Proces ni enostaven in zahteva potrpežljivost; ne gre za egoističen boj, temveč za sodelovanje z višjimi silami. Kot kaže Asklepijeva simbolika kače in palice, gre za smrt starega in rojstvo novega. Telo in osebnost ostaneta, duša pa se preobrazi. Postopoma človek spozna enotnost vsega: kot zgoraj, tako spodaj, in dojame, da ni ločen od božanskega načrta. Kdor se rodi iz Duha, razume, da sta resnična moč in Dobro v zavedanju, predanosti in harmoniji z vseobsežno svetlobo. S tem postane človek sodelavec Dobrega in uresničuje božanski načrt v svoji zavesti, ne v zunanjem svetu, temveč v globini svojega bitja. Ta uresničeni božanski načrt je blagodejen zanj in za vse človeštvo.

——————————————————————————————————————————————-

Šesti pogovor: »HVALNICA BOGU / UNIVERZALNI ZAVESTI«

Srečanje je bilo v torek, 17. februarja 2026, ob 19. uri (na ZOOM aplikaciji: https://us02web.zoom.us/j/81190425068)

Šesti pogovorni večer – zapis

HVALNICA BOGU / UNIVERZALNI ZAVESTI

Prisrčno pozdravljamo vse, ki ste se odzvali vabilu na naše srečanje. Skupaj bomo nadaljevali pot, ki jo opisuje knjiga Skrivnosti in himne Boga, vesolja in človeka. Vsebina tega dela opisuje pot zvezd oz. zvezdno pot, ki človeka – mikrokozmos – vodi iz današnjega, v materijo pogreznjenega stanja, k nadnaravi, v duhovni svet. Izraz zvezdna pot nakazuje, da s hojo po duhovni poti, če je ta povezana s Kristusovo energijo, človek lahko prestopi prag snovnosti in preide v trajno zvezo s t.i. božanskim svetom.

Kaj tvori osnovo za takšno možnost? V prejšnjih predavanjih smo izvedeli, da človeka ne definira zgolj materialno, fizično telo. Če bi bilo tako, potem pot v duhovna področja ne bi bila mogoča, saj materija ne more preseči same sebe. V človeku se niti ne bi pojavila potreba po preseganju,po spremembi, po bogu, duhu. Človek v sebi združuje tako snovni kot tudi duhovni svet. Razpetost med obema energijama je kot generator zelo močnega impulza, ki ga v sebi občutimo kot neustavljivo notranje hrepenenje. Izvor takšnega hrepenenja je t.i. preostanek nebeškega v človeku, ki ga sodobna gnoza imenuje atom iskre duha. Mistična oznaka tega božanskega jedra v človeku oz. mikrokozmosu, je vrtnica srca, iz katere izhaja prenova človeka.

Ta točka v sebi združuje možnost za:

– že omenjeno prenovo današnjega človeka,

– zasnovo mističnega rojstva t.i. novega človeka prek principa duše,

– razvoj in rast novega človeka, dozorevanje, razcvet in alkimično zvezo

duše z duhom

– proces, ki ga simbolno predstavlja križanje na Golgoti in zavestno vstajenje v duhovni svet.

Ti zelo vzvišeni dogodki nikakor ne pustijo človeka mlačnega. Kdor začuti takšen impulz, se mu življenje dejansko obrne na glavo. In razumemo lahko, zakaj se v nekem trenutku lahko razvije ustvarjalnost, bodisi v smislu metnosti, znanosti ali pa religije. (Npr. za razliko od človeka, se v živalih takšen odziv ne pojavi.)

Sklepamo, da tudi Hermesova hvalnica, ki jo bomo danes predstavili, izhaja iz istega nagiba. Prisluhnimo ji:

Kdo bi te sploh mogel preveč hvaliti, dovolj častiti? Kam naj pogledam,

ko te slavim? Gor, dol, noter, ven? Nobene poti, nobenega kraja, nobene

druge stvaritve ni razen tebe; vse je v tebi, vse je iz tebe. Vse daješ in

nič ne prejemaš, saj imaš vse in ničesar ni, kar ti ne bi pripadalo. Kdaj

naj te opevam? Pri tebi ni moč najti nobene ure in nobenega časa. In

čemu bi te opeval? Zaradi tistega, kar si ustvaril ali zaradi tistega, česar

nisi? Zaradi tistega, kar si razodel, ali zaradi tistega, kar si pustil prikrito?

In s čim naj te opevam? Kot da bi mi kaj pripadalo!

Kot da bi imel kaj svojega! Kot da bi bil jaz nekaj drugega kot ti!

Kajti ti si vse, kar sem jaz. Ti si vse, kar jaz počnem.

Ti si vse, kar jaz govorim. Vse si in razen tebe ni ničesar.

Celo to, česar ni, si ti. Si vse, kar je nastalo, in vse, kar ni nastalo.

Si Duh, ko zre vate um; Oče, ko oblikuješ vsemirje;

Bog, ko deluješ z univerzalno silo; Dobro, ker vse ustvarjaš.

Hermesova hvalnica Bogu združuje umetnost, religijo in znanost. V tem kontekstu ne mislimo treh nepovezanih dejavnosti, ki so zastopane v dialektičnem svetu.

Hvalnica odseva:

– vzvišeno, lepo umetnost, ki izraža ideacijo oz. navdih,

– resnično znanost, ki razkriva realnost oz. spoznanje ter

– dobro, pravo religijo, ki daje vitalnost, življenjsko moč za realizacijo navdiha.

Hvalnico Bogu lahko doživimo kot: najvišjo molitev – religija; očarljivo, čarobno pesnitev – umetnost prave besede; ter globoko umevanje realnosti človeka – znanost, kot pot k Bogu. Prava umetnost izhaja iz višjega navdiha in služi kot povezava med materialnim in božanskim. Deluje kot most med svetom čutov in svetom duha. Povezuje obe področji. Nosi moč, ki presega oblike, barve in zvok.

Hermesova hvalnica govori o človeku, ki je spoznal svojo majhnost, ničnost v primerjavi z vsem obstojem. V tej, lahko bi rekli šibkosti, bi rad na pravi način opeval slavo Očeta vsega stvarstva. V obdobju vodnarja se bo razrahljalo takšno umevanje. Spremenil se bo pogled na doslej personificiranega boga. Prebujanje nove zavesti v človeku vodnarjevega obdobja omogoča uvid, da Univerzalna inteligenca oz. Univerzalna zavest prežarja vsa kozmična področja, daje vsemu energijo, ki ji pravimo življenje.

Po drugi strani Univerzalna zavest poleg spoznavnega sveta prežarja tudi nespoznavno, tako čas, kot tudi večnost. Če se hoče današnji človek potopiti v premišljevanje o Bogu s hvalo, hvaležnostjo in čaščenjem, potrebuje točko koncentracije. Toda kam naj se obrne gnostik, ki vidi v bistvo stvari? Mar niso mikrokozmos, osebnost in dušno stanje zgolj neznatni delci, nepredstavljivo majhni vidiki Vse-pojavnosti? Bog, Univerzalna zavest je vse, kar smo, in vse, kar bomo kadarkoli zmogli ali smeli biti.

Čeprav govorimo o Hermesovi hvalnici, to pravzaprav ni hvalnica. Je potopitev v ocean Univerzalnega, božanskega razodetja. Takšno opevanje se porodi iz tihega spoštovanja in neizrekljivega veselja, da nam je z očmi uma, duhovne duše, dano spoznavati razodeto na enak način, kot Zavest spoznava samo sebe. Gnostik razume božanstvo povsem drugače. Naravno-religiozni človek si božanstvo predstavlja v neki obliki, morda celo imaginarni in je lahko zelo veličastna. Obrača se k Bogu, ki si ga predstavlja v nekem prostoru, največkrat nad seboj. Pri tem se lahko usmeri na nek sakralni objekt, cerkev, svetišče, naravo, imaginarni vzvišen prostor nad obzorjem. Koncentrira se na srce, barvo, vibracijo ipd. Prebujena zavest v človeku jasno ve, da vsi ti naravni pojmi, slike, podobe, imaginacije niso dovolj, niso prave za stik z nadnaravo, z božanskim. Transcendentnega, ki je obenem imanentno ne moremo opisovati z dialektičnim besediščem, saj ne pripada niti času niti večnosti. Na meji časa in prostora lahko človek prestopi v t.i. vakuum, v večno polnost, neizmernost, v Zavest, ki nima oblike in je niti ne potrebuje. Potopi se v Brezimnega, Dao, v harmonijo sfer. Da, danes stojimo pred takšnim razvojem! …… če bomo zmogli zapustiti snovnost, ego, vse svoje navezanosti in se podati na goro, kjer se oblika razpusti.

Tagore: Darovanjke 1

Ustvaril si me neskončnega,

tako ti je bilo všeč.

Spet in spet prazniš

to krhko posodo

in jo venomer polniš z novim življenjem.

To piščalko iz trsja

si nosil čez hribe in doline

in igral nanjo večno nove napeve.

Ob nesmrtnem dotiku tvojih rok

mi drobno srce prekipeva v veselju

in jeclja neizrekljive besede.

Tvoje brezmejne darove prestrezam

samo s temi drobnimi dlanmi.

Tisočletja minevajo

in vendar mi še zmeraj nalivaš

in še zmeraj niso polne.

——————————————————————————————————————————————-

Peti pogovor: »Asimilacija duhovnih moči«

Srečanje je bilo v torek, 3. februarja 2026, ob 19. uri (na ZOOM aplikaciji: https://us02web.zoom.us/j/81190425068)

Posnetek petega pogovornega večera (brez interakcije z gledalci) je na voljo na povezavi: https://drive.google.com/file/d/1WoRvPWqTP2RHj8lTMxgp_PoCOoXgNxq8/view?usp=sharing

Peti pogovorni večer – zapis

Različne dimenzije človeka in vesolja

Asimilacija duhovnih moči

(prirejeno po Corpus Hermeticum, VII. spis)

Bog je vsem ljudem podelil razum, ne pa tudi duha.

Zakaj ni duha podelil vsem? Ker je želel, da bi duše povezavo z duhom dosegle kot nagrado za svoje prizadevanje. To je storil tako, da je poslal veliko mešalno posodo, napolnjeno s silami duha, in dal človeškim srcem navodilo:

Potopite se v posodo, duše, ki to zmorete, ki verjamete in upate, da se boste dvignile k njemu, ki jo je poslal; ve, ki veste, čemu vas je ustvaril.

Tisti, ki prisluhnejo sporočilu, se potopijo v sile duha, te jih očistijo, duše vsrkajo božje sile in postanejo deležne gnoze, živega spoznanja Boga. Ker sprejmejo duha, ljudje postanejo popolni, božanski ljudje. Pogoj je, da ljubijo svoj pravi jaz, duhovno dušo. Darovi, ki izhajajo od Boga, so bili in bodo vedno na voljo.

Tisti, ki klicu ne prisluhnejo, ostajajo v mejah razuma, saj ne prejmejo sil duha in ne vedo, s kakšnim namenom in od koga so bili ustvarjeni. Obvladujejo jih strasti, prazno govoričenje in čenčanje, posvečajo se telesnim užitkom in željam, ker verjamejo, da je človek ustvarjen za to. To vodi v zablode, zmešnjave, zaplete, zaslepljenost in kristalizacijo.

Ne vedo, da je nemogoče hkrati slediti materialnim dobrinam in božanskim stvarem. Kar izbereš, bo raslo, drugo pa se bo manjšalo. Potrebna je zavestna odločitev. Slaba odločitev vodi v uničenje. Prava odločitev vodi naprej po poti.

V drobni knjižici Svarilo duši Hermesa Trismegista beremo strnjeno misel:

Duša, da boš lažje spoznala, katerih stvari se moraš čuvati, jih bom povezal v en sam stavek: To je hrepenenje po zemeljskem zadovoljstvu.

Današnja družba omogoča boljše in udobnejše življenje kot pred stoletji, vendar od nas zahteva veliko napora, prinaša izzive in izpolnjevanje obveznosti.

Mnogi trpijo zaradi odtujenosti, mentalne utrujenosti, psihosomatskih težav, izčrpanosti, depresije, neizpolnjenosti in še bi lahko naštevali.

Poleg tega so tu še piskajoče in vibrirajoče naprave ter ekrani, ki nam jemljejo pozornost in jo usmerjajo stran od našega notranjega bistva.

Ali je takšno življenje smiselno? Nas to zadovoljuje? Obstaja kaj drugega, globljega? Imamo mir? Imamo čas?

Razmislek o času:

V grški mitologiji poznamo dve vrsti časa: Kronos in Kairos.

Kronos, ki ustreza Saturnu, je objektivni, linearni, kvantitativni čas – sekunde, minute, ure, dnevi, meseci, leta. Kronos je upodobljen kot starec z dolgo brado, ki v rokah drži peščeno uro, prvi instrument za kvantitativno merjenje časa.

Pod vodstvom Saturna čas neizprosno teče, vedno le naprej: urniki, sestanki, roki, agende – vse, kar je potrebno za upravljanje vsakdanjega življenja od rojstva do smrti.

Kronosov vnuk Kairos je uporniški otrok, ki ne upošteva običajne kontinuitete časa. Ponazarja kakovost časa, notranji čas, čas duše. Lahko privede do novih spoznanj, povzroči temeljne spremembe, je večdimenzionalen.

Kairos se običajno pojavi nenadoma in lahko prav tako hitro izgine, zato moramo izkoristiti ta trenutek. Kairosov trenutek se pogosto pojavi nepričakovano.

Za sledenje duhovni poti je bistveno, da posvečamo pozornost trenutkom Kairosa, se umirimo in prisluhnemo tihemu notranjemu glasu iz središča našega mikrokozmosa.

Ko si vzamemo ta čas, ustvarimo pogoje za jasno zavest, notranjo osredotočenost in stik z božanskim svetom. Gre za posvetitev trenutka in življenja, posvečenega resnici po merilih Gnoze.

Bodimo odprti za trenutke Kairosa. Ko si vzamete čas za te trenutke, hkrati ustvarite pogoje, ki vam omogočijo, da začutite glas iz svoje najgloblje notranjosti.

Omenimo še knjigo Momo, nenavadno zgodbo o tatovih časa in o otroku, ki je ljudem čas vrnil. Napisal jo je pisatelj Michael Ende.

Samo ena misel iz te knjige: Momo sreča mojstra Hora, ki ji pokaže nenavadno uro brez kazalcev in reče, da je to zvezdna ura, ki kaže redke, posebne trenutke, ki jih ljudje večinoma spregledajo in ne izkoristijo, če pa jih kdo prepozna, se zgodijo velike reči.

Na duhovni poti je bistveno, da se posvečamo trenutkom Kairosa, kajti če dovolite, da vas v vsem vodi Saturnov Kronos, boste tekli kot hrček v kolesu in ne boste prišli nikamor.

Pomembna je umiritev, saj nas v stanju stalnega nemira duhovna luč ne doseže. Osvobodimo se suženjstva Kronosa.

To omogoča rast božjega elementa v nas, notranji dotik in rast tudi pri drugih, ki so temu odprti. Zaslišimo klic k posvetitvi.

V knjigi gospe Catharose de Petri Pečat obnove (14. poglavje) je poziv:

Kdor je posvečen, lahko posvečuje druge. Kdor kaj poseduje, lahko daje drugim od svoje posesti. Bodite sveti, kajti tudi jaz sem svet, piše v Svetem pismu. Kdor je v svetlobi, odseva svetlobo v širokem krogu okoli sebe in kaže pot vsem, ki iščejo.

To je iskanje Svetega Grala, mešalne posode, napolnjene s silami duha, iskanje ki zaposluje človeštvo že stoletja.

V mnogih legendah in mitih govorijo o Svetem Gralu, ki človeka naredi nesmrtnega, mu podeli znanje o Bogu in zagotovi večno življenje.

Gral je upodobljen kot čaša, kelih, skleda, vaza ali kamen modrosti. Gral je navdih za številna umetniška, leposlovna in glasbena dela, kot je na primer Parsifal (Chrétien de Troyes – Richard Wagner).

Poleg krščanskih legend o Gralu obstajajo tudi druge, na primer perzijske in ruske legende; omenili smo tudi Hermesa Trismegista, ki ponazarja Egipt.

Mešalna posoda:

V želji po posvetitvi se človek, ki se zaveda, da išče povezavo z božjim svetom, odzove na notranji klic srca.

V mešalni posodi, napolnjeni s silami duha, prevladujejo energije višjih vibracij, vendar z močjo, prilagojeno tako, da jih človek lahko prenese, podobno kot so v starih časih mešalno posodo v obliki keliha uporabljali za mešanje vina in vode, ker so menili, da je samo vino premočno za uživanje.

Kasneje se koncentracija svetlobne sile poveča do stopnje, ki jo še lahko prenesemo, in tako hitreje napredujemo na duhovni poti.

Podobno kot piše Pavel: Hranil sem vas z mlekom, ne s trdno hrano, ker je še niste bili sposobni prenesti.

Na stopnji dojenčka potrebujemo mleko; v prenesenem pomenu to pomeni dobesedno razumevanje svetih naukov, medtem ko trdna hrana predstavlja ezoterične nauke, ki izhajajo iz globljega, simboličnega razumevanja istih besedil.

Trdno hrano uživajo tisti, ki se lahko prehranjujejo sami in ne potrebujejo posrednika za preživetje; v duhovnem svetu so to učenci, ki so na gnostični poti toliko napredovali, da so neposredno pod vplivom sevalne moči Univerzalnega bratstva in so zato sposobni samostojno privlačiti, koncentrirati, preoblikovati in sevati navzven – zavestno ali nezavedno.

Tako v njih raste božji element in vplivajo na notranji dotik ter rast pri drugih ljudeh, ki so temu odprti.

Dejavnost zavestnega delovanja posameznika ali skupine, ki želi prispevati k uresničitvi Božanskega načrta, imenujemo gnostična magija. Gnostična magija izvira iz srca in je usmerjena v realizacijo Božjega načrta.

Preprosto lahko zapišemo: Ne moja, ampak Tvoja volja naj se zgodi.

Učenci na poti so s časom vsaj delno sposobni žrtvovati svojo življenjsko moč za druge, kar vodi k posvečenosti in popolnosti.

——————————————————————————————————————————————-

Četri pogovor: »Različne dimenzije človeka in vesolja«

Srečanje je bilo v torek, 20. januarja 2026, ob 19. uri (na ZOOM aplikaciji: https://us02web.zoom.us/j/81190425068)

Posnetek četrtega pogovornega večera (brez interakcije z gledalci) je na voljo na povezavi: https://drive.google.com/file/d/1r9v50eQP_uqQDHMRlzQH_o9TbhUiKHcb/view?usp=sharing

Četrti pogovorni večer – zapis

Različne dimenzije človeka in vesolja

Spoštovani,

hvala, da ste se nam danes pridružili na poti raziskovanja, ki nas vodi onkraj površine vsakdanjega sveta in globoko v srž našega obstoja.Danes želimo z vami deliti nekaj razmislekov o tem, kaj pomeni biti človek v svoji resnični, večdimenzionalni naravi. Temelji govora so povzeti iz poglavja “Različne dimenzije” knjige Skrivnosti in himne Boga, vesolja, človeštva.

Človek kot večdimenzionalno bitje

Najpogostejša napaka v sodobni duhovnosti in filozofiji je, da človeka razumemo zgolj kot fizično telo in osebnost, kot skupek navad, mnenj in identitet. Prava, avtentična duhovna pot pa se začne, ko to omejeno razumevanje presežemo.

Resnični človek je več kot meso in kri. V sebi nosi dimenzije duše in duha – speče sile, ki čakajo na prebuditev.

Božanski red stvarjenja

Hermes Trismegistus, modrec iz hermetične tradicije, nam v Corpus Hermeticum razkriva razumevanje nastanka sveta:

“Bog ustvarja večnost. Večnost ustvarja svet. Svet ustvarja čas. Čas ustvarja genezo – nastanek.”

V tem zaporedju ni naključij. Gre za duhovno logiko stvarjenja. Bog je izvor, večnost njegova sila, svet njegova oblika, čas njegov tok, geneza pa njegovo delovanje – življenje in smrt, nenehno rojstvo in razkroj.

Večnost in sprememba

Bog je večna dobrota, lepota, modrost. Večnost je njegova trajnost – nepremakljiva, nespremenljiva. Svet pa je nasprotno prostor reda in hkrati prostor spremembe. Človek kot del sveta nosi to dvojnost v sebi: hrepenenje po nespremenljivem in izkušnjo minljivega.

Zato ni naključje, da čas ustvarja genezo – življenje, ki se rodi in umre. Prav ta minljivost nas sili k iskanju trajnega – k prenovi duše in duha.

Dušna zavest – povabilo k preobrazbi

Catharose de Petri (1902–1990), ena od ustanoviteljic Mednarodne šole Zlatega rožnega križa, v 15. poglavju svoje knjižice iz leta 1959 z naslovom »The Seal of Renewal« (Pečat obnove) o odnosu med zavestjo jaza in zavestjo duše piše:

»Jaz-zavest in vse, kar je z njo povezano, je največ faza v božanskem nujnem redu, ki služi temu, da padle mikrokosmose pripelje nazaj v njihov dom v prvotno deželo Očeta. Kdor želi ohraniti svojo jaz-zavest, bo propadel, to pomeni, da ga bo vrteče se kolo sveta pripeljalo nazaj na dialektično izhodišče, od koder se bo ponovno povzpel na vrh v neskončnem ponavljanju in tako naprej, dokler … no, dokler ne bo pripravljen »izgubiti svoje življenje, da bi ga našel«, kar pomeni, da je pripravljen opustiti svojo jaz-zavest, da bi našel osvobajajočo dušno zavest.«

Catharose de Petri nas sooča z dejstvom, da je naš »jaz«, naša osebnost, le vmesna faza v božanskem načrtu. Služi temu, da nas – padle mikrokosmose – pripelje nazaj domov.

Če se oklepamo le osebnosti, ostajamo ujeti v kolo ponavljanja: življenje za življenjem, učenje, trpljenje, pozaba. Če pa se odločimo »izgubiti svoje življenje, da bi ga našli«, damo prostor dušni zavesti.

Takrat se v nas rodi nekaj povsem novega – drugačno bitje, pravi človek, ki živi iz srca. Takrat postanemo – kot pravi Gnoza – »Vodnarji«, ljudje, ki delujejo iz Ljubezni in Enosti.

Tridimenzionalna (3D) in petdimenzionalna (5D) zavest

Zavest, ki temelji na razumu in zaznavah čutov, danes pogosto imenujemo 3D zavest. To je zavest razuma in logike, pa tudi ločenosti, tekmovanja in omejenosti.

Nasprotje temu je 5D zavest – zavest srca, enosti in intuicije. To je stanje, ki ga v hermetični tradiciji imenujemo “Svet” ali “Nebesa”. V njem prevladuje brezpogojna ljubezen, modrost in notranji mir.

Da bi dosegli to stanje, moramo prehoditi še eno stopnjo.

Četrta dimenzija – vmesna faza

4D ni cilj, temveč vmesni prostor, prostor prehoda.

Tisti, ki vstopamo vanj, čutimo, da obstaja nekaj več – višji svet, višji jaz. Hkrati pa še nismo popolnoma ločeni od starega. V nas divja notranji boj med staro osebnostjo in novo zavestjo.

Poskušamo živeti s 3D zavedanjem po pravilih 5D in pogosto doživljamo notranji razcep, razočaranje, morda tudi telesne in čustvene stiske. A to je del poti. Čiščenje je nujno, da lahko v nas zažari nova zavest.

Zemeljsko in nebeško telo

V hermetični filozofiji se uči, da ima človek poleg fizičnega tudi subtilna telesa – eterično, astralno in mentalno. Ta so povezava med našim zemeljskim in nebeškim delom.

Hermes nas pouči: »Če se človek ne rodi iz vode in Duha, ne more vstopiti v Božje kraljestvo.« Rojstvo iz vode pomeni preobrazbo zavesti, rojstvo iz ognja pa aktivacijo Svetega Duha.

Načelo »Kakor zgoraj, tako spodaj«

Vse, kar obstaja v vesolju, ima svoj odsev v človeku. Makrokozmos in mikrokozmos sta zrcalni sliki.

V človeku prepoznamo zemljo v telesu, zrak v dihanju, vodo v čustvih in ognjeni princip v duhovni energiji. Ko so ti elementi usklajeni, postanemo celoviti. Človek takrat ni več le iskalec, temveč tisti, ki najde.

Učinek naših misli na svet

Vsaka misel, občutek in vzgib deluje.

V astralnem polju sveta ustvarjamo energije, ki oblikujejo našo resničnost. Tako smo soodgovorni za stanje sveta. Ko je naša zavest zamegljena, polnimo svet s kaosom. Ko pa postanemo notranje jasni, širimo svetlobo.

Zato je ključno, da v sebi prebudimo tisto, kar je čisto in božansko.

Poziv k hoji po poti

Hermes pravi: »Kam hitiš, človek, opojen z besedo brez gnoze, besedo nevednosti? Ustavi se. Postani trezen. Spet glej z očmi srca.«

To je povabilo, da se znova obrnemo vase, k notranjemu templju. Kajti Bog – pravi Hermes – je nedoumljiv našim čutom, a je dostopen duhovni duši.

Zato pot, po kateri smo poklicani hoditi, ni pot v zunanji svet, temveč pot navznoter. Ko hodimo po tej poti s čistim srcem in iskrenim namenom, se v nas zgodi preobrazba.

Zaključek

Dragi prijatelji,

V vsakem izmed nas tli iskra – neugasla, večna, čista. To je seme duha, ki čaka, da se ga dotakne luč. Svetloba pa prihaja le tja, kjer sta brezpogojno upanje in volja po preobrazbi.

Biti človek ne pomeni zgolj živeti, delati in preživeti, temveč biti pripravljen spremeniti samega sebe, da bi postali most med svetom in božanskim.

Hermes nas uči: “Bog pozna človeka in želi, da ga tudi človek spozna.”

To je klic te dobe: ne le razumeti, ampak spoznati – iz notranjosti, skozi dušo, skozi srce.

Hvala, da ste nam danes prisluhnili. Naj vaša pot vodi k svetlobi in naj luč v vas nikoli ne ugasne.

——————————————————————————————————————————————-

Tretji pogovor: »Prejem ezoteričnih naukov«

Srečanje je bilo v torek, 6. januarja 2026, ob 19. uri (na ZOOM aplikaciji: https://us02web.zoom.us/j/81190425068)

Posnetek tretjega pogovornega večera (brez interakcije z gledalci) je na voljo na povezavi: https://drive.google.com/file/d/1MvM239LA96C3pwBvo_yC-VnK0e2eS-Pj/view?usp=sharing

Tretji pogovorni večer – zapis

Prejem ezoteričnih naukov

(4. poglavje knjige Misteriji in himne Boga, kozmosa in človeštva)
To je zapis o pojavljanju različnih tekstov ezoteričnih naukov v obdobju od 5000 let pr. n. št. do danes, s pomočjo katerih lahko poglobljeno razmišljamo o notranjih duhovnih procesih v človeku.
Že 5000 let pr. n. št. so se v Egiptu, Mezopotamiji, Indiji in na Kitajskem pojavljali ezoterični teksti.
V Egiptu so templji služili kot centri za skrivne iniciacije ali posvetitve, duhovnikipa so ohranjali znanja o duši in posmrtnem življenju, alkimiji in astrologiji.
V Indiji so se pojavila vedska in jogijska znanja. Eden takšnih tekstov so Upanišade, ki govorijo o notranjih dimenzijah.
Na Kitajskem so se pojavili taoisti, ki so razvili nauke o ravnovesju med yin in yang ter nesmrtnosti. Utemeljitelj taoizma – kitajske filozofske in religiozne tradicije – je bil Lao Tzu, ki Dao, kozmično počelo, ki ureja vsa dogajanja na svetu, pojmuje kot neizrekljivo metafizično načelo.
V obdobju antike, od 500 let pr. n. št. do 500 let n. št., so se ezoterični teksti pojavljali v Grčiji, Rimu in na Bližnjem vzhodu.
V Grčiji je Platon v svoji šoli učil o višjem razumevanju sveta idej.
Helenistični svet govori o pojavu gnosticizma in hermetizma. To je nauk o neposrednem spoznanju božanskega, gnosis ali notranje vedenje.
Iz obdobja tretjega in četrtega stoletja n. št. izvira 52 verskih in filozofskih besedil, ki jih je na gori nad dolino reke Nil blizu svojega doma leta 1945 našel arabski kmet Muhammed Ali al-Samman v kamnitem vrču. Šele leta 1977 je skupina znanstvenikov pod vodstvom ameriškega znanstvenika Jamesa M. Robinsona izdelala celoten angleški prevod, znan kot »knjižnica Nag Hamadi«.
To je zbirka spisov, ki vključuje krščanske, filozofske in gnostične tekste ter tri hermetične tekste, njihova skupna značilnost pa je gnoza v najširšem pomenu besede. Zbirko spisov so zakopali menihi iz samostana na bregovih Nila, ker so se bali, da bi bila uničena. Starodavna gnoza je bila veliko bolj raznolika in univerzalna, kot so trdili nekateri njeni nasprotniki, ki so napačno domnevali, da gnoza izvira izključno iz krščanstva. Takrat sta imela gnoza in hermetizem ezoterični značaj v smislu, da duhovni vpogled ali gnoza ni bil dostopen vsakomur, ampak le tistim, ki so bili notranje ganjeni, ki so se ji odprli in se ji notranje posvetili.
V tem obdobju so se pojavili tudi razni misteriji (Orfej, Mitra) z globokim simbolnim pomenom.
V srednjem veku, v obdobju med 500 in 1500 let n. št., nastaja v Evropi krščanska ezoterika v mistiki in alkimiji, ki je povezala kemijo, psihologijo in duhovnost. V islamskem svetu se v tem obdobju razvije sufizem, notranja pot islama, ki poudarja ljubezen in združitev z Bogom. Židovska kabala je simbolni sistem o naravi Boga, stvarstva in človeka.
V renesansi, v obdobju med 1500 in 1800 let n. št., se ponovno prebudi zanimanje za hermetizem, astrologijo, magijo in alkimijo (Paracelzus). Pojavi se rožnokrižarsko gibanje, ki združuje mistiko, znanost in simbolizem. Nastajajo prostozidarske lože z etičnimi nauki o notranji preobrazbi človeka. Filozofi, kot so Giordano Bruno in Jacob Bohme, razvijajo idejo o kozmični enosti in duhovni svobodi.
V 19. in 20. stoletju se razcvetita okultizem in teozofija. Takrat pišeta in objavljata svoja dela Helena P. Blavatsky in Rudolf Steiner.
Teozofija združuje elemente vzhodnih religij, kabale, hermetizma in znanstvene poglede.
Po drugi svetovni vojni se pojavi gibanje New Age, ki obudi starodavne ezoterične nauke v sodobni obliki. Teksti razlagajo pojme, kot so karma, reinkarnacija, energija, zavest.
V sodobnosti, v 21.stoletju, se ezoterični nauki prepletajo z znanostjo, kvantno fiziko, psihologijo in duhovnostjo. Globalizacija sveta omogoča prepletanje različnih tradicij, kot so joga, šamanizem, meditacija, hermetika, mistika.
Gnosticizem in hermetizem se v zgodovini človeštva pojavita v antiki, približno 500 let pred n. š. Temeljita na hermetični gnozi, ki obravnava učenja in poglede, ki jih mnogi imenujejo ezoterični. Človek na svoji poti iz notranje nuje želi postati Tat – učenec Hermesa. Hermes pooseblja neznane in anonimne avtorje iz Aleksandrije v prvih stoletjih n. š., ki so ustvarjali ezoterična besedila. Hermes kot duhovni oče v svojem učencu Tatu prižge notranji ogenj. Tat ima razvito in kultivirano osebnostno zavest, vendar še nima dušne zvesti in zato tudi ne duhovno-dušne zavesti. Duša in duh se lahko v Tatu izražata le postopoma, ko se poda na notranjo pot, ki jo vodi Hermes kot simbol posvečenca. Ta pot preobrazbe je v simbolni obliki opisana v dialogu med Tatom in Hermesom v XIV. spisu Corpus Hermeticum v poglavju Skrivni govor na gori, ki govori o ponovnem rojstvu in zaobljubi molku.
Dialog med Tatom in Hermesom:
20. Tat: Kaj je potem resnično, Hermes?
21. Hermes: To, kar ni nečisto, moj sin, kar ni omejeno, kar je brezbarvno, nesprejemljivo, nezastrto, brez oblike, sijoče, kar je samemu sebi doumljivo, večno dobro, netelesno.
22. Tat: To presega mojo pamet, oče. Mislil sem, da bom s tvojo pomočjo postal moder, toda moje dojemanje je zaradi teh predstav obnemoglo.
23. Hermes: Tako se godi temu, moj sin, kar se dviga kakor ogenj in niža kakor zemlja, kar je tekoče kakor voda ali preveva vse vesolje kakor zrak. Kako boš s čutili zaznal, kar ni trdno niti tekoče, česar se ne da nabaviti niti zgrabiti, kar se doume le s sposobnostjo in delujočo silo; kar zmore le, kdor doume rojstvo v Bogu?
24. Tat: Torej jaz ne zmorem, oče?
25. Hermes: Nisem mislil tako, moj sin. Obrni se vase in prišlo bo. Hoteti moraš in zgodilo se bo. Utišaj telesne zaznave in zgodilo se bo rojstvo božanskega.
XIV. spis Corpus Hermeticum torej obravnava ponovno rojstvo, bistvo gnoze, brez katerega se nihče ne more rešiti. Nihče ne more vstopiti v osvobajajoče življenje brez mogočnega procesa, ki ga teoretično poznamo kot ponovno rojstvo. To je treba globoko dojeti. Ponovno rojstvo je temelj vsake transfiguristične rasti in pogoj za novo življenje. V pogovoru med Tatom in Hermesom je povedano, da kdor hoče raziskati osnove ponovnega rojstva, se mora odvrniti od dialektične narave. V njegovem srcu se mora roditi hrepenenje po rešitvi iz brezizhodnega zemeljskega obstoja. Človek v naravnem stanju namreč ne more razumeti misterija transfiguracije in se odzvati na Skrivni govor. Krik srca je tisti, ki izpriča resnično učenčevstvo.
Na pobudo Helene P. Blavatsky je George Mead, ki je postavil trdne gnostične temelje, leta 1896 iz grščine v angleščino prevedel rokopis Gnostičnega evangelija Pistis Sophia, ki je bil verjetno napisan v 3. ali 4. stoletju n. š. Pistis Sophia je upodobljena kot ženska, ki stopi na gnostično pot posvetitve in se pri tem sooči s trinajstimi duševnimi preobrati, s katerimi se mora spopasti, da doseže ponovno rojstvo nove duše. Ti preobrati so zapisani v trinajstih himnah pokore, ki jih poje. Jan van Rijckenborgh razlaga pomen besed Pistis in Sophia. To sta dva toka ali izžarevanja, ki izhajata iz božjega kraljestva – gnostiki ga imenujejo Pleroma – in lahko skupaj preoblikujeta človeštvo v skladu z Božjim kraljestvom. Pistis je tok znanja, ki se manifestira na različne načine v duhovnih tradicijah; Sophia pa predstavlja tok prave modrosti, ki izhaja iz Plerome Boga, vendar vpliva na naš svet. Vse iskalce, ne glede na to, od kod prihajajo, uči ena sama Sophia.
Lectorium Rosicrucianum nagovarja iskalce, ki tavajo v duhovnem mraku in revščini, ter jih želi prebuditi. Če prizadevanje obrodi sadove, da iskalec doseže jasno spoznanje – namreč, da ima vse iskanje smisel le, če je usmerjeno na absolutno resnico, na bivanjsko resničnost absolutnega, na neminljivo – mu lahko pokaže pot in metodo. Pouči ga o svetem vedenju o odrešitvi iz vsega trpljenja.
Živa povezava med človekom in božanskim je univerzalen princip in iskanje, ki je prisotno v vseh časih in na vseh področjih sveta.

——————————————————————————————————————————————-

Drugi pogovor: »Zavestno dojemanje, mišljenje in delovanje«

Srečanje je bilo v torek, 9. decembra 2025, ob 19. uri (na ZOOM aplikaciji: https://us02web.zoom.us/j/81190425068)

Posnetek drugega pogovornega večera (brez interakcije z gledalci) je na voljo na povezavi: https://drive.google.com/file/d/1E6leeXpJb9Yr0oJZRGfNkbr9v2pD9dnc/view?usp=sharing

Drugi pogovorni večer – zapis

Zavestno zaznavanje, mišljenje in delovanje

(3. poglavje knjige Misteriji in himne Boga, kozmosa in človeštva)

Človek uporablja svoja čutila napačno in ne more dobiti uvida, čeprav je ta svet vendarle kraj, na katerem se lahko uči poznavanja resnice. Vidne oblike, zaznane s čutili, so sicer minljive, vendar so podobe ali sence oblik, ki jih čuti ne morejo dojeti, oblik, ki so resnične in večne.

V svetu pratipov, ni ničesar, česar ne bi bilo najti kot odslikavo na tem svetu in v procesih, ki se dogajajo s stvarmi. Po drugi strani pa ni na tem svetu ničesar, kar ne bi kot prispodoba izviralo iz sveta pratipov, čistih misli. (Svarilo duši, 2. poglavje)

Hermetična učenja obravnavajo misli kot žive stvaritve določene kakovosti, ki vstopajo v zavest človeka. Človekove misli in način, kako se z njimi spopada, določajo, kdo je in kaj počne. Hermes zelo na kratko opisuje proces, s katerim človek postane tisto, kar misli: Človeška duša se razodeva takole: zavest v razumu, razum v moči želenja, moč želenja v življenjskem fluidu. Življenjski fluid se razširja po arterijah, venah in krvi, zaradi česar se animalna stvaritev začne premikati in je na določen način njegov nosilec. (Corpus Hermeticum, 12:38)

Trojne enosti telesa, duše in duha ter razlikovanja med štirimi sferami ali svetovi ‒ večnost, svet, čas in geneza ali polje nastajanja, ki so se razvili drug iz drugega, ne najdemo le v hermetizmu, temveč tudi v indijski modrosti, grški filozofiji in kabali, judovski gnostični tradiciji.

V 13. verzu 11. spisa Corpusa Hermeticuma se Hermes vrača k pogovoru o zaznavanju: »Za človeka je značilno, da sta zaznavanje in razumska dejavnost povezana. Toda vsak človek, kot sem omenil, nima na voljo razuma, temveč obstajata dve vrsti ljudi, snovni in duhovni. Človek, naravnan na snov in povezan z zlom, prejme semena svojih misli od demonov; duhovni človek je povezan z Dobrim in Bog ga ohranja v svoji milosti.«

Doseganje resnice, kot si jo je zamislil Hermes, daleč presega tisto, kar poznamo kot zdrav razum. Trikrat veliki Hermes Trismegist tega ne obravnava kot božanskega, ampak kot nekaj, kar je podobno čutom, ker je prav tako vidik osebnosti in je zato vezan na naravo.

Do obnove človeštva s transfiguracijo nikoli ne more priti samo zaradi naše razumske dejavnosti.

Za gnostični proces obnove je bistveno, da smo dotaknjeni v srcu. Da bi lahko trajno doživljali ta dotik, je potrebno, da se zavest umiri in se ne izgubi v očaranosti od čutnega sveta. Seveda je na gnostični poti prostor za razumske razmisleke, saj je človeški razum čudovit in pomemben instrument osebnosti.

Vprašanje je le, ali smo osredotočeni predvsem na čutni svet. Kajti tudi naše mišljenje je močno utemeljeno na čutnem zaznavanju, danes pa tudi na poplavi informacij iz pametnih telefonov, tablic, prenosnih računalnikov in drugih naprav, ki nas medejo in motijo.

Zavestno opazovanje, razmišljanje, odločanje in delovanje pa ni potrebno samo za dobro življenje na zemlji, ampak tudi, da bi se naučili kaj razumeti po analogijah tistih področij, ki presegajo čutno realnost, in na podlagi vélikega načrta, ki vse poganja.

V duhovnih tradicijah pogosto naletimo na sklicevanja na vidne podobe, kot je preobrazba gosenice v metulja kot simbol procesa obnove, ki se lahko zgodi v človeku; ali kot je drevo ‒ simbol osebe, ki je postala živa povezava med zemljo in nebom, zaradi česar lahko rodi plodove; in kot je podoba sijoče zvezde ‒ simbol vstajenjskega telesa ali zlatih poročnih oblačil.

Zmožnost predstavljanja nam tudi lahko pomaga razumeti demone kot naravne sile, ki oblikujejo naša življenja. Jan van Rijckenborgh nam to pojasni v tretjem delu Izvorne gnoze Egipta:

»Opremljeni ste z božansko miselno zmožnostjo, četudi le vembrionalnem stanju. To pomeni, prvič, da imate astralno telo. Drugič, da imate prek njega dostop do astralne sfere zemlje. Tretjič, da poteka med vami in astralno sfero zemlje z njenimi naravnimi silami, demoni, nenehno medsebojno učinkovanje. Še več, z medlo svetlikajočim se plamenom svoje miselne sposobnosti vplivate na astralno sfero, njeno vrsto in kakšnost.

Predstavljajte si to stanje, dramo vašega življenja! Ideje človeštva se vtiskujejo v astralno polje, v astralni ogenj. Ker so misli delujoče sile, nastajajo v astralni substanci vrtinci, iz katerih se razvijejo procesi uresničevanja: stvarjenje.

In vi imate dostop do tega izjemnega, posebnega astralnega polja! To je tisto, kar je dramatično in vam onemogoča, da bi se prebudili iz embrionalnega stanja. Astralno sfero zemlje namreč nenehno naseljujete z naravnimi silami, demoni, ki zaradi svoje narave z različnimi učinki, podobami in dejavnostmi vplivajo na etre in njihove ustvarjene oblike.

Tako sta v našem zemeljskem življenju nastala neobvladljiv, neurejen kaos in pokvarjenost.«

Da bi se lahko rešili astralne sfere dialektičnega demonizma in se razvili v prvotni, čisti sferi, so ustanovljene duhovne šole, kar je tudi Mednarodna šola Zlatega rožnega križa Lectorium Rosicrucianum, ki ima svoje korenine v starodavni tradiciji misterijskih šol in je povezana z impulzom klasičnih rožnih križarjev iz 17. stoletja. Temelji predvsem na gnostičnem krščanstvu in hermetizmu, ki je skladen z ljudmi 21.stoletja.

Bog namreč želi, da ga človek spozna, ne kot teoretično abstrakcijo ali delovno hipotezo, ampak kot živo izkušnjo na poti sledenja glasu vrtničnega srca. Razum namreč ne more doseči resnice, z duhom povezana duša pa ima to moč, potem ko jo je na to pot najprej pripeljal razum, da bi hitela naprej k resnici. (Corpus Hermeticum 11:25)

V hermetični filozofiji ne gre v prvi vrsti za opredeljevanje resnice v formulah ali besedah, saj so te v najboljšem primeru le njen izredno omejen odsev, temveč gre za stik z resnico, njeno doživljanje in življenje iz nje. V hermetiki in drugih ezoteričnih tradicijah je pogled na človeka in svet manj kompleksen, vendar vključuje veliko več, ker temelji na izkušnjah, ki presegajo čutno zaznavanje.

Zato pravijo, da gnostično-hermetično mišljenje temelji na povsem drugačni paradigmi kot naravoslovno mišljenje, toda hermetična filozofija še vedno sprejema večino zaključkov naravoslovnih znanosti.

Ali to pomeni, da bo paradigmo hermetične filozofije nadomestila širša in natančnejša paradigma? Seveda! In to velja tudi za paradigmo krščanske odrešitve, ki je v Novi zavezi predstavljena kot resnična, a zelo osnovna. Jezus svojim učencem pravi: »Še veliko bi vam rad povedal, toda tega zdaj ne morete nositi. Ko pa bo prišel On, duh resnice, vas bo uvedel v vso resnico […]« (Janez 16: 12-13)

Catharose de Petri v odgovoru na to biblijsko besedilo v 10. poglavju knjige Pečat obnove piše:

»Zato se razume, da se je Duh resnice dvignil in bo vse bolj jasno govoril svetu, če bomo nadaljevali s svojim delom žrtvovanja in samopredaje. Silni tok bo svetu prinesel resnico in jo razkrival v prihajajočih dogajanjih. Kot v uničujoči plimi bo vse dežele in vsa ljudstva premikala ta resnica, tako kot jo že zdaj vsepovsod spoznavamo. Svet in človeštvo bosta iztrgana iz lastnih omejitev in njun pogled bo usmerjen v kozmična dogajanja, na povezanost z vserazodetjem. Tako bodo vsi vedeli, da mora biti človeštvo voljan dejavnik čudovitega načrta rešitve. […]

——————————————————————————————————————————————-

Prvi pogovor: »Uvod in kratko razmišljanje o izkustvu božanstva«

Srečanje je bilo v torek, 9. decembra 2025, ob 19. uri (na ZOOM aplikaciji: https://us02web.zoom.us/j/81190425068)

Posnetek prvega pogovornega večera (brez interakcije z gledalci) je na voljo na povezavi: https://drive.google.com/file/d/1UEWled3PB5RmimPQYIsQiOvehyJ3quRx/view?usp=drive_link

Prvi pogovorni večer – zapis

Svet informacij in posledično tudi dejanja se v našem življenju spreminjajo z izjemno hitrostjo. Kar je bilo včeraj aktualno in nadvse resnično, danes presega drugačen življenjski moto. Sprašujemo se o prihodnosti bivanja in vidimo, da je zelo negotova. Naše misli, ideje in spoznanja večinoma določajo trije načini delovanja v tridimenzionalnem svetu: materialistični način (način telesa, snovni vidik), mistični način (način srca, čustveni vidik) in okultni način (način glave, razumski vidik). Vsi trije vidiki se oblikujejo v zemeljskem polju. Načini, ki jih izberemo in uresničujemo, imajo neposredne posledice za naše počutje, življenje in okolje, kateremu se predajamo. Iz teh treh načinov se razvijajo številne metode delovanja, ki naj bi nam omogočile, da prebijemo tančice bivanja in razmišljamo globlje o razvoju človeštva na planetu Zemlja. Pomislimo na astrologijo, magijo, alkimijo, pa tudi na naravoslovje, nevroznanost in mnoga druga področja znanosti. Skozi ta znanja postanemo močnejši le v tridimenzionalni realnosti. V zadnjem stoletju je bil dosežen velik napredek v znanostih, ki raziskujejo in opisujejo človeka ter človeško delovanje. Ali lahko vse te znanosti podajo celovito sliko človeškega pojava? Znanost opisuje človeštvo objektivno, upošteva vidike, ki jih je mogoče zaznati ali izmeriti. Vendar zaradi te omejitve prezre bistvo, resnično poslanstvo človeka na Zemlji. O raznolikosti dosežkov lahko veliko govorimo, vendar nam izostane resnično izkustvo človeka, ki je povezano z razvojem njegove duše.

Tako znanost nima dostopa do skrivnosti človeka in posledično tudi ne do skrivnosti vesolja in Boga.
V določenem trenutku se človek začne spraševati:

»Od kod prihajam?«
»Kdo sem?«
»Kam grem?«

Celotna realnost človeškega bivanja je povezana z iskanjem izpolnitve samega sebe. Nekaj nam manjka, smo omejeni, končni, nepopolni.
Zato iščemo pozabo v prijetnem življenju, slavi, bogastvu.
Gnani z občutkom nevednosti in nezmožnosti nadzora nad svetom, človek išče globlje in višje. Ve, da mora nekje obstajati resnica.
Sprašuje se, kaj je resnica.
Pisatelj Ernest Hemingway pravi: »Resnic je toliko, kolikor je ljudi na svetu, pa vendar obstaja le ena Resnica, ki jo mora človek najti v sebi.«

Običajen človek pravi: »Kar je resnično za vas, ni resnica za mene.« To dokazuje, koliko resnic je na svetu.
Obstaja ključ, ki odpira vrata v misterij življenja kot celote.

Ta ključ imenujemo »gnosis«, kar v grščini pomeni znanje in se nanaša na notranje poznavanje človeškega bistva.
Je navdih iz nevidne realnosti življenja.
V ljudeh se manifestira z modrostjo, spoznanjem, ljubeznijo in močjo.
To so lastnosti, ki jih človek prejme, ko se v srcu prebudi latentno božansko počelo, ki je lastnost edine resnice v človeku.

Gnoze ni mogoče pridobiti z znanimi intelektualnimi metodami, ki se uporabljajo v tridemenzionalnem svetu.

Gnoza se manifestira v osebnosti, v srcu človeka, v katerem se je začel poseben proces manifestacije božanskega počela.

To božansko počelo je znano v religijah, mitih in filozofijah ter je osnova za temeljno duhovno prizadevanje.

Naštejmo nekaj znanih filozofov, katerih dela temeljijo na poznavanju gnoze:
1. Nemški pesnik Friedrich Schiller je v svoji pesmi »Oda radosti« pisal o božanski iskri.
2. Lao Tzu jo imenuje dragulj v lotosovem cvetu.
3. Rožnokrižarji govorijo o vrtničnem popku, ki se razcveti, ko se človek odpre tej božanski svetlobi.
4. V Bibliji je simbol semena, posejanega v zemljo, ki zraste v drevo življenja, ko nanj posije duhovno sonce.

Sledenje glasu rožnega popka v srcu je pot preobrazbe. To je pot iniciacije, ki jo primerjamo z metamorfozo gosenice v metulja.

V srednjeveškem gnostičnem gibanju Katarov so jo imenovali »Zvezdna pot človeštva«.

Na tej poti se človek simbolično osvobodi gravitacijske sile Zemlje.

Lahko rečemo, da živi iz edine resnice v polnosti svoje božanske določenosti.

S prebujenim božanskim počelom v nas smo sposobni sodelovati pri izvajanju božanskega načrta, ki je podlaga za razvoj in obstoj celotnega kozmosa, kot ga določa Bog.

Žal pa sedanja realnost človeštva kaže, da je človek odrezan od zavesti božanstva. Njegovo bitje je zamegljeno in zaradi povezanosti z zemeljsko gravitacijo postaja vedno bolj egocentrično.

Pozabil je na svojo določenost in povezavo z izvornim bitjem življenja. Zaradi tega je človek dvojno bitje, pripada dvema naravnima stanjema: zemeljski, smrtni naravi z vsemi njenimi vidiki in božanski naravi.

Velikokrat ste že slišali ime Hermes Trismegistus. V vas se je morda nekaj notranjega prebudilo. Predavanja, ki so pred nami, bodo večinoma opisovala spise, ki jih zgodovina pripisuje Hermesu Trismegistu.

Kdo pa je Hermes Trismegistus?
Zgodovinsko o njem kot osebnosti ne vemo ničesar.
Hermes Trismegistus je pojem sinteze v rokopisih neznanih in anonimnih avtorjev iz prvih stoletij naše dobe v Aleksandriji.
Aleksandrija, mesto v Egiptu, je bila v začetku naše dobe zibelka kulture mnogih narodov na področju umetnosti, znanosti in religije ter stičišče egipčanske in grške filozofije.

Hermes Trismegistus je združitev egipčanskega boga Tota in grškega boga Hermesa.
Tako vemo, da je Hermes Trismegistus prototip človeka, ki je dosegel izpolnitev na duhovni poti v harmoniji osebnosti, duše in duha. Zato Hermes Trismegistus – Trikrat veliki.
V Bibliji beremo navedek: »Iz Egipta sem poklical svojega sina!«, kar je jasen dokaz o obstoju prototipa človeka v človeku samem.

Spise, ki so sopomenka za Hermesa Trismegista, imenujemo hermetični spisi ali hermetika.
V njih se nam odpira spomin na nelomljivo koherenco in povezanost med Bogom, kozmosom in človeštvom.
Opominjajo nas, da imamo kot ljudje nalogo na zemlji omogočiti prebuditev in rast božanskega počela v nas.
V hermetičnih spisih je opisana Pot zvezd skozi več nebesnih sfer. Prvih sedem sfer je še močno povezanih z zemljo in njenimi planeti.

Od osme sfere naprej gre za drugo dimenzijo ali povsem drugačno področje življenja.
Tega področja si ne moremo predstavljati z našimi običajnimi sposobnostmi razmišljanja.
Tisti, ki je odprt za glas iz spisov Hermesa Trismegista, ga tudi doživi kot lastno izkušnjo,Ne išče poživil, da bi zapolnil praznino v svojem srcu v svetu iluzij in senc.
Razume in živi svojo določenost na tem svetu, ki mu je bila podarjena z rojstvom.
Človek, kot osebnost, ki se ga je dotaknil izvirni božanski impulz, je skromen.
Skromen je, ker ve, da božanska moč, ki deluje v njem in jo včasih za trenutek tudi občuti, ni njegova, ampak mu je bila podarjena.
Ne govori veliko, ampak pokaže z dejanji in vidno življenjsko resničnostjo.
Večina ljudi še ni dovolj dozorela v svojem notranjem bitju, zato so hermetični spisi zanje zaprta knjiga.
Vendar današnji dnevi kažejo, da se je pri ljudeh marsikaj spremenilo.
Človeštvo kot celota je v zadnjih desetletjih doživelo dvig zavesti in razvoj abstraktnega razmišljanja.
Hermetična gnoza spodbuja ljudi k enotnosti, ker ne izključuje ničesar in nikogar.
V naših naslednjih predavanjih bomo natančno obravnavali hermetične spise.¤