V sezoni 2026/27 prirejamo 9 interaktivnih pogovornih večerov
POGOVORI IN ZAPISKI POGOVOROV
Uvodno srečanje je bilo v torek, 3. novembra 2026, ob 19. uri (na ZOOM aplikaciji: https://us02web.zoom.us/j/81190425068)
Posnetek uvodnega pogovornega večera (zvočni zapis, brez interakcije z gledalci) je na voljo na povezavi: https://drive.google.com/file/d/1t7xYEWJWsKBSQ1DfQY_CIsZodo0e7zZP/view?usp=sharing
Uvodni pogovorni večer – zapis
Zgodovina
Delovanje Bratstva rožnega križa je bilo vse do 14. stoletja zakrito javnosti. Njihove teze so se sicer pojavljale v različnih šolah, predvsem kot simboli v času pred Kristusom.
Do 17. stoletja našega štetja o njih ni bilo ničesar napisanega, zato je težko pisati o zgodovini njihovega izvora.
Bratstvo rožnega križa se je v javnosti pojavilo v zgodnjem 17. stoletju v Evropi na predvečer tridesetletne vojne, ki je bila ena izmed najbolj krvavih verskih vojn, kar jih je doživela Evropa. Razglasi rožnih križarjev imajo svoj izvor v takratni potrebi po novem družbenem redu.
To je bil čas velikih sprememb. Ljudje so na novo premišljevali verske nauke, naravo, človekovo mesto v svetu in meje tedanjega znanja. V filozofiji, teologiji in naravoslovju so se odpirala vprašanja, na katera stare avtoritete niso več ponujale zadovoljivih odgovorov.
V takšnem okolju se je pojavila skupina besedil, ki je obljubljala nekaj zelo drznega: prenovo človeškega znanja in duhovnega življenja.
Radikalna prvina zgodnjih rožnih križarjev ni obstajala le v dejstvu, da so razglašali osvoboditev posameznikov, temveč so zahtevali posvetitev duše, notranje krščanstvo, živo obujanje Kristusa v srcih človeštva.
Zanimala jih je predvsem osvoboditev žive duše, tistega najglobjega, najbolj notranjega sebstva, ki je prisotno v nas kot živi srčni utrip, skrit ritem srca.
Krščanski način življenja zanje ni bil samo vdanost v obliki, ampak duhovno življenjsko dejanje, ki učinkovito spremeni človeško zavest.
Tukaj lahko omenimo spise, ki jih je izbral in uredil Valentin Andrea:
1./ Fama Fraternitatis, Klic bratstva, že leta 1614.
V Amsterdamu je knjiga prvič izšla leta 1615. Hranijo jo v amsterdamski knjižnici vse do danes.
2./ Confessio Fraternitatis (1615).
3./ Iz 15. stoletja so znani spisi, zbrani v Alkimični poroki Christiana Rosenkreuza. Segajo v čas 1459.
Bratstvo rožnih križarjev iz 17. stoletja je s svojimi razglasi vplivalo na tedanji evropski razvoj. Imenovali so ga mistično, ker so njegovi sledilci tedaj menili, da so nasledniki alkimistov. Njihova sporočila v svetu, polnem nesoglasij in vojn, so bila za tiste čase utopična.
Takratno človeštvo še ni bilo pripravljeno prevzeti naukov in življenjskih dejanj, ki so sledila temu impulzu. Vendar delo bratstva rožnih križarjev ni bilo zatrto, pač pa se je pojavil impulz po spremembi, ki je bil viden v dobi renesanse.
Impulzi manifestov so bili vidni v umetnosti, glasbi in znanstvenem raziskovanju.
Nastajala so čudovita glasbena dela Bacha, Beethovna, Mozarta in mnogih drugih.
V poeziji je nam dobro znani J. W. Goethe, ki je bil član bratstva rožnih križarjev. In še bi lahko naštevali.
Ne smemo pozabiti na bogato knjižnico pisanega literarnega dela pisateljev te dobe. Vsak je na svoj način vedenja in čutenja oblikoval zgodbo v svojem romanu.
V teh tekstih začutiš valovanje ideje o drugačnem, pravičnejšem svetu, silno hrepenenje po spremembi ustaljenega sistema sveta, notranje iskanje sile, ki ni od tega sveta.
Da, Bog je v človeku, da, Bog je ljubezen, da, Resnica je zelo preprosta.
Klic bratstva rožnih križarjev se je v 19. stoletju, v letu 1914, z vso strastjo dotaknil bratov Jan in Wim Leene iz Nizozemske. Raziskovala sta najrazličnejše spise in razlage na temo osvoboditve človeštva.
V tem času sta imela povezavo z župnikom A. H. Hartogom. Bil je svobodomiseln in filozofsko naravnan teolog reformirane cerkve, ki je delovala na Nizozemskem.
Izrekel je: »Bog je v človeku.« Poznal je življenje na tem svetu in slutil je, da za zaznavnim obstojem leži prazvok, prasila, pranačelo, prisotno povsod, kar obstaja, tudi v človekovem duhu.
Kasneje sta se brata Jan in Wim Leene srečala z Maxom Heindlom (1865–1919). Max Heindel je bil eden sodobnih poslancev reda rožnega križa, ki je že stoletja skrito deloval v Evropi.
Njega so pritegnili spisi H. Blavatske in R. Steinerja, ki ga je tudi osebno poznal.
Jan in Wim sta v Heindlu videla sorodno dušo. Enostaven in jasen jezik, v katerem je Heindel pojasnjeval, kako sta povezana svet in človek.
Heindlov moto je bil:
»Zdravo telo, ljubeče srce in jasen razum.« Temu sledi mentalna čistost, sfera pripadnosti in poštenje, kot tudi svetla in lepa okolica v snovnem smislu.
To je naša dva brata Jana in Wima pritegnilo v skupnost z Maxom Heindlom. Z zanimanjem sta se lotila preučevanja dela »Kozmologija človeka in sveta«, ki jo je v tej knjigi zelo podrobno opisal Max Heindel na osnovi spisov H. Blavatske.
Predvsem sta se ustavila pri pojmu transfiguracija. Vedela sta, da ta pojem nosi mnogo več kot samo besedo. Brata sta izstopila iz reformirane cerkve De Hartoga in vzpostavila stik z Rosicrucianum Fellowship Maxa Heindla.
Tako sta 24. avgusta 1924 na Bakenessergracht 13 v Haarlemu na Nizozemskem ustanovila šolo rožnega križa in začela s poglobljenim raziskovanjem duhovne oporoke bratstva klasičnih rožnih križarjev.
Najela sta prostore na istem naslovu, opremila majhen tempelj. Organizirala sta srečanja iskalcev, ki jih je ta tema zanimala. Kljub odlični organizaciji je ta prostor sprva ostajal prazen.
Bila sta razočarana, še bolj, ker ju je gnala neverjetna sila dotika, ki je nista mogla podeliti z drugimi iskalci Resnice. S pomočjo takih in drugih razočaranj se je počasi razvijalo nekaj tistega, kar danes imenujemo polje sil drugega kraljestva.
V letu 1930 se jima je pridružila gospa Hendrijkje Stock-Huizer, ki je kasneje prevzela mistično ime Catharose de Petri.
Svoje poklicanosti h razvoju duhovne naloge se je zavedala že zelo mlada. Tako je skupaj z Janom in Wimom prevzela duhovno nalogo kot vodja duhovne šole Zlatega rožnega križa.
Stari moto pravih rožnih križarjev je bil tudi njen: »Služenje drugim v samopozabljenju je najvarnejša in najbolj radostna pot do božjega obličja.«
Delo se je nadaljevalo počasi, vendar vztrajno.
Iskanje duhovnih spisov se je obrestovalo v letu 1935, ko so v knjižnici v Londonu našli stare manifeste rozenkreuzerjev:
– Fama Fraternitatis – Klic bratstva rožnega križa
– Confessio Fraternitatis – Izpoved bratstva rožnega križa
– Alkimična poroka Christiana Rosenkreuza – Alkimična poroka Christiani Rosencreutz Anno 1459
Jan Leene, ki je prevzel svoje mistično ime Jan van Rijckenborgh, jih je s sodelavci proučil, napisal svoje razlage in izdal v treh publikacijah.
Ti trije manifesti so temelj učenja šole Zlatega rožnega križa.
V njih je v simbolnem jeziku opisan razvoj človeka v duhovnem smislu. Govorimo o univerzalnem znanju, ki se je dograjevalo skozi časovna obdobja Zemlje.
V manifestih deluje sila iz duhovne domovine, iz »hiše Sancti Spiritus«. Tu ne gre za delo ene osebe, pač pa za delo skupine posvečencev reda. Prinašali so impulz višjega spoznanja navzven, s srcem in dušo.
Manifesti so v evropsko civilizacijo vnesli podobo skupnega delovanja, prenove sveta in zlitja duha, duše in človeka.
V njih je bil kot aksiom združen trojni proces nastajanja prihajajočega človeka, povezan z razvojem treh časovnih obdobij:
»Ex deo nascimur« – iz Boga smo rojeni,
»in Jesu morimur« – v Jezusu umremo,
»Per Spiritum Sanctum reviviscimus« – po Svetem Duhu se znova rodimo.
Najdba teh treh rožnokrižarskih manifestov je bila prelomnica, da so se Jan van Rijckenborgh, Wim Leene in Catharose de Petri, tedaj že s svojimi številnimi sodelavci, odločili, da postanejo samostojni. S proučitvijo teh manifestov so videli svojo pot v bodočnost človeštva. Pot jim je bila trdno začrtana.
25. septembra 1935 je sledila pravna potrditev ter po kraljičinem sklepu pravnomočno priznani statuti skupnosti. Ustanovljena je bila samostojna nizozemska skupina šole Zlatega rožnega križa.
Leto 1937/1938 je bilo zelo razgibano in v polnem razcvetu. Kasneje se jim je pridružilo vedno večje število iskalcev Resnice.
Tako so 4. septembra 1937 odprli prvi večji tempelj v Haarlemu na Nizozemskem, na istem naslovu, kot se je delo pričelo v letu 1924.
V tem obdobju je svoje snovno telo zapustil Wim Leene, brat Jana van Rijckenborgha, s katerim sta neumorno postavljala temelje današnje skupnosti v šoli »Zlati rožni križ«.
Intenzivno so pričeli tudi z delom z mladino in otroki, saj besede Jezusa v Svetem pismu pravijo:
»Kdor me mlad išče, me bo našel.«
Gospa Catharose de Petri in Jan van Rijckenborgh sta skupaj napisala veliko knjig in konferenčnih tekstov, ki so prav tako semensko zrno filozofije Zlatega rožnega križa. Pisala sta iz univerzalnega znanja sveta in obrazložila tekste s svojim lastnim notranjim izkustvom.
Med znanimi imeni tistih, ki so pisali o univerzalnem učenju pred Kristusom, so:
1./ Hermes Trismegist s svojimi deli »Corpus Hermeticum«, katerega del je tudi »Tabula Smaragdina«.
Jan van Rijckenborgh je dela H. Trismegista dodobra proučil in jih s svojim komentarjem obelodanil v štirih delih knjig z naslovom »Izvorna gnoza Egipta«.
2./ Lao Ce: »Tao Te King« / Knjiga poti in vrline. Obsega 81 kratkih poglavij in je temeljno kitajsko filozofsko delo, ki temelji na daoizmu (pot).
Na osnovi citatov Tao Te Kinga je izšla knjiga z naslovom »Kitajska gnoza« s komentarjem Jana van Rijckenborgha.
V tej knjigi sta oba, Jan in Catharose, zaslutila idejo o večnem pretakanju, nastajanju, razcvetu in minevanju:
»Kdor se videza osvobodi,
se h notranji biti napoti.
Sprejem v verigo bratstva čaka tistega,
ki je prišel do nedelovanja.«
3./ Gnostični misterij Pistis Sofije, besedilo, ki izhaja iz egipčansko-koptskega vira, verjetno med 3. in 4. stoletjem.
Okvir in tema so skrivnostni nauki, ki jih je Jezus v enajstih letih po vstajenju prenašal svojim učencem. Spis so našli leta 1773, danes ga hrani Britanska nacionalna knjižnica.
Spis opisuje zapleteno kozmologijo svetlobe in teme, padec in odrešenje duše človeka.
Tudi ta spis je izšel v knjigi »Gnostični misterij Pistis Sofije« in je opremljen z poglobljenim komentarjem Jana van Rijckenborgha.
Njuni teksti vsebujejo elektromagnetno silo drugega, čistega polja sil, ki sta jo znala izraziti v svojih tekstih, tako da je iskalec Resnice lahko dotaknjen, če le hrepeni po Resnici.
Povsod po svetu so centri Lectorium Rosicrucianum. S tem latinskim imenom Šola nastopa v javnosti. Po teh centrih učenci pomagajo širiti v skupnosti to drugo, čisto elektromagnetno polje, ki temelji na čistosti življenja in usmerjenosti na absolutno Resnico učencev Šole. V takšnem polju se lahko razvijajo duše iskalcev notranje svobode.
Če prizadevanje neumornih učencev Šole uspe in se iskalec dokoplje do jasnega spoznanja, da ima vsako iskanje smisel le tedaj, ko je usmerjeno na absolutno Resnico, na bivanjsko resničnost absolutnega neminljivega, tedaj mu je pokazana pot in metoda.
Nešteto je duš po svetu, ki iščejo in se še oblikujejo v osebnosti, da bodo nekoč resnično spoznali svojo edino nalogo v tem svetu: »prebuditi točko dotika v svojem srcu, kjer se že od davnine nahaja Kristusov impulz, iskra duha svetlobnega bitja sonca!«
Lectorium Rosicrucianum si je ime izposodil pri klasični oznaki rožnega križa ali Christiana Rosenkreuza.
Ime Christian Rosenkreuz ne predstavlja nekega družinskega ali osebnega imena človeka, ki je nekoč živel, temveč se nanaša na določeno duhovno usmerjenost.
Imenujemo se rožni križarji z označbo, da je Jezus Kristus živ dejavnik v našem življenju in da želimo iti po njegovi poti.
Zato ime Christian.
Kristusova pot je pot z metodo, načinom življenja in verskim prepričanjem, ki so usmerjeni k razodetju vrtnice v človeku.
Vrtnica ali lotosov cvet je sinonim za prikrito načelo, ki miruje v vsakem človeku in leži v njegovem srcu. Na tej osnovi uresničujemo božje otroštvo.
Obuditev vrtnice v moči in milosti Kristusa usposobi vsakogar, ki je poklican, da uresniči veliki cilj, za katerega je bil človek rojen v tem svetu.
To potrjujejo besede iz Svetega pisma, Janezovega evangelija, 1. poglavje:
»V začetku je bila Beseda
in Beseda je bila pri Bogu.
Vse je po njej nastalo
in nič, kar obstaja,
ni brez nje nastalo.
V njej je bilo življenje
in življenje je bilo svetloba ljudem.
In svetloba sveti v temi,
a tema je ni sprejela.
Tistim pa, ki jo sprejmejo,
da moč, da postanejo božji otroci.«
In tako naj bo!