Pojma jaz in sebstvo vsebinsko nista enoznačna. V praksi predstavljata npr. filozofu nekaj drugega kot pa psihologu. Poleg tega ju vsak posameznik individualno obarva, kar je posledica zavedanja samega sebe.
Člani LOGON-a so o temi »Resnično sebstvo« postavili vprašanja štirim osebam, ki sledijo različnim duhovnim potem: Johannesu Kierschu (antropozof), Abti Muhu (zen mojster), Petru Cunzu (Red šejkov Mevlevi) in Petru Herrlu (rožni križar). Vprašanja se dotikajo skrivnosti lastnega bivanja. Tako so odgovori povezani tudi s potjo, na kateri se posamezniki nahajajo, in z izkušnjami, ki so jih na njej pridobili. Ko beremo odgovore, opazimo, da ostaja prostor za intuicijo. Tako je treba, kajti na koncu jih vendarle lahko gledamo kot medsebojno dopolnjujoče. Kar »mi« v resnici smo, je najbrž tako obširno in nedojemljivo, da se moramo temu približati z mnogih vidikov.
Prvi intervju
Za tem slutim višje »resnično sebstvo«, katerega resničnost lahko doživljamo, a se ga z besedami ne da opisati. (Johannes Kiersch, antropozof)
Duhovna pot vodi k resničnemu sebstvu. Kaj vam pomeni resnično sebstvo?
Oddaljen cilj. Za začetek lahko postanem pozoren na to, da vse, kar se mi v življenju dogaja, prihaja iz mojega skritega »drugega sebstva«. Tako na primer srečna usoda, ki mi pomaga naprej. Ali pa udarci usode, iz katerih se lahko veliko naučim (podrobnosti primerjaj z Rudolf Steiner: »Die Schwelle der geistigen Welt« (Prag duhovnega sveta), 1913, skupna izdaja št. 17). Za tem ali nad tem slutim višje »resnično sebstvo«, čigar resničnost lahko doživljamo, a se ga z besedami ne da opisati.
Kdo je človek, preden se resnično sebstvo uresniči?
Začasno bitje. Točka kali. Obenem je edino bitje na svetu, ki samo sebi lahko reče »jaz«. Za to so poskrbele višje sile, ki so skozi dolga časovna obdobja ustvarile različne naravne svetove kot so kamnine, rastline, živali. Te svetove je človek v sebi združil in jih na novo organiziral. V zaporedju stopenj spontanih pojavov (emergence) ga vidimo kot doslej najbolj zapleteno bitje na svetu (primerjaj z J. Greve & A. Schnabel: »Emergenz. Zur Analyse und Erklarung komplexer Strukturen«. (Nastanek. K analizi in razlagi vsestranskih struktur). Frankfurt, Suhrkamp, 2017. Nasprotno kot njegovi predhodniki, ni več voden od zunaj, temveč je v položaju, da svoj nadaljnji razvoj zmore vzeti sam v svoje lastne roke. Tako mu je omogočeno odgovorno delovanje za druge ljudi, za druga živa bitja in zemljo kot celoto.
Kdo pa je potemtakem človek? Ali gre za prebujenje, ali za spremembo bitja, ali …?
Za neko vrsto prebujenja. Ozaveščanje do tedaj skritih stanj.
Lahko poveva nekaj o tem, kdo pravzaprav hodi po poti?
Jaz sam. Ne nekdo, ki je kot višji pristojni organ odgovoren za moje napredovanje, kakor so to počeli Bogovi v starih kulturah. Seveda pri tem vedno znova postajam drugačen. Proces postaja tem bolj stvaren, čim bolj mi uspeva spoznati to sprva skrito duhovno v svetu in ga sprejeti v sebi. Janezov evangelij to nakazuje z besedami: »On mora rasti, jaz se moram manjšati.« (Jan, 3,30)
Kako ocenjujete pomen uresničitve resničnega sebstva v vsakdanjem življenju? Kako za človeštvo nasploh?
Precej hitro sem dojel, da največji del mojega delovanja določajo navade, splošno sprejeta pravila in rutina. Razveseljivo je odkrivati tisto malo, kar naredim sam. Tisto malo pomaga naprej celotnemu človeštvu.
Intervju je vodila Angela Paap
Johannes Kiersch je rojen leta 1935. Študiral je anglistiko, zgodovino in pedagogiko v Berlinu in Tṻbingenu. Je waldorfski učitelj in poučuje v Frankfurtu ter Bochumu. Od l. 1973 je član ustanoviteljev Inštituta za waldorfsko pedagogiko v Witten-Annen. Obenem je docent za waldorfsko pedagogiko. Izdaja publikacije o ezoteriki antropozofije.
Drugi intervju
Ko se vprašam, kaj je moje resnično sebstvo, pogleda resnično sebstvo sebi v oči. (Abt Muho, zen mojster)
Duhovna pot vodi k resničnemu sebstvu. Kaj vam pomeni resnično sebstvo?
Vprašanje se začne z drzno trditvijo, namreč, da vodi pot k resničnemu sebstvu. Tu bi lahko zapisali tudi, da prihaja pot od resničnega sebstva. Oziroma, po poti hodi resnično sebstvo. V zenu govorimo o krožni poti. Resnično sebstvo je začetek in konec te poti. Ko se vprašam, kaj je moje resnično sebstvo, resnično sebstvo gleda sebi v oči.
Kdo je človek, preden se uresniči resnično sebstvo?
Človek ni bil nikoli ločen od resničnega sebstva. Verjetno se okoli drugega leta starosti spontano uči istovetiti z vlogo, ki mu jo ponuja igra življenja. Uči se reči »jaz« in »ti«. Nekaj let kasneje se vpraša: »Zakaj sem jaz »jaz«? Zakaj nisem nekdo drug? Zakaj sem pravzaprav na svetu? In kdo ali kaj postavlja to vprašanje?« Takšna vprašanja si mnogi ljudje postavljajo že kot otroci. V teh vprašanjih odzvanja resnično sebstvo, je spomin na stanje, preden smo se poistovetili s svojo človeško vlogo.
Kdo je potem človek? Ali je govora o prebujenju ali za spremembo bitja, ali …?
Prej in potem je človek resnično sebstvo. In pomembno je, da je tudi za tem človek. Gre za to, da povsem živi kot človek, ne da bi pozabil na resnično sebstvo, ki je pred identifikacijo. Na novo igramo igro, toda zdaj vemo, da je le igra.
Lahko poveva nekaj o tem, kdo pravzaprav hodi po poti?
Človek ne bi hodil po poti, če ga na pot ne bi poslalo resnično sebstvo. Resnično sebstvo ne bi moglo hoditi po poti, če mu človek ne bi dal nog.
Kako ocenjujete pomen uresničevanja sebstva v vsakodnevnem življenju? Kako za človeštvo nasploh?
Če človek opazuje igro od zunaj, spozna, da so zmage in porazi nepomembni. Zdaj lahko igra po novih pravilih. To so pravila Bodisatve. Tako da daje, govori besede ljubezni, je prisoten za druge, ne dela razlik.
Nova pravila naredijo staro igro bolj zabavno. Upamo, da se odprejo oči tudi drugim igralcem. Pri tem jim pomagamo, jih spomnimo na resnično sebstvo, da bi se vrnili v stanje, predno so jim zmage in porazi še nekaj pomenili.
Intervju je vodila Angela Paap.
Muho je rojen l. 1968 v Berlinu kot Olaf Nolke. Študiral je filozofijo, japonologijo in fiziko na FU Berlin. Med svojim študijem je odšel za leto dni na Japonsko in šest mesecev preživel v zen samostanu v Antaliji. Kasneje je tam deloval kot menih. Leta 2002 je bil imenovan za opata samostana kot naslednik svojega mojstra. Piše eseje in knjige. Med drugim je prevedel besedila svojega predhodnika Kodo Sawakija.
Tretji intervju
V notranjosti, če to opazimo ali ne, obstaja potreba po povezanosti z onostranstvom, da bi postali celoviti, da bi bili v enosti. (Peter Huseyin Cunz, sufi)
Duhovna pot vodi k resničnemu sebstvu. Kaj vam pomeni resnično sebstvo?
Sufizem je del islama. Verjamemo v tostranstvo, ki je povezano s prostorom in časom. Njegovo nasprotje je brezprostorsko in brezčasno onostranstvo. Oba pripadata skupaj tako kot dve strani enega kovanca. Ta kovanec drži v roki Bog. Pot k želeni božji bližini torej ni od tostranstva v onostranstvo, temveč z eno nogo v tostranstvu in z drugo v onostranstvu.
Po naravi smo ujeti v lastno tvarino (telo in fino snovno dušo) in se zaradi tega počutimo kot polljudje. Vendar v svoji notranjosti, če to opazimo ali ne, obstaja potreba po povezavi z onostranstvom, da bi postali celoviti, da bi bili v enosti. Če obstaja odprtina v onostranstvo, se naša duša napolni s tamkajšnjimi duhovnimi silami in se temu ustrezno »duhovno oživlja«.
V sufizmu se učimo, da smo usposobljeni predočiti si le prvi korak. Po tem prvem koraku se spremenimo in z novimi očmi iščemo naslednji prvi korak. Rečeno nam je tudi, da ima vsak posameznik z Bogom svojo osebno skrivnost, ki ostane drugim ljudem prikrita. Ko o tem razmišljam, se sprašujem, ali nam tu postavljena vprašanja ne ustvarjajo utvare, da se proces izvaja po receptu? Si lahko predstavljamo »resnično sebstvo«, ne da bi do njega že prispeli? No, želja po usmerjanju je zakonita in zato se bom kljub pomisleku potrudil, da izoblikujem odgovor.
Kdo je človek, preden se resnično sebstvo uresniči?
Ko človek zadovolji svoje temeljne potrebe, se v njem zbudi potreba po priznanju, da bi zaradi tega stal v centru pozornosti ter se tako čutil popolnega. To poskuša s pomočjo moči, bogastva, slave ali ostalega, kar zbuja pozornost, kot je razširjanje pridobljenega znanja in sposobnosti. Potrebi po priznanju služijo tudi uslužnost, klečeplazenje ali razkazovanje vloge žrtve. Naravno človekovo prizadevanje je močna jaz-zavest, sposobnost uveljavljanja in materialna uspešnost, želja, da bi bil nekdo. Če ga to prizadevanje iz kateregakoli vzroka razočara in ga lahko premosti, se mu odprejo vrata za duhovno pot.
Kdo je potemtakem človek? Gre za prebuditev ali spremembo bitja, ali …?
Duhovna pot ni prebuditev nečesa, kar že spi v tostranstvu, temveč sprememba bitja, ki dopusti, da sile Duha iz onostranstva prodrejo v njegovo tostransko dušo. To je: »Umri in postani«. Je pot v nekaj novega. Na vsako misel in na vsako občutje vpliva povezava z onostranstvom, ki se utira ali pa je že prisotna. Ustrezno temu se odločamo za dejanja.
Lahko rečeva nekaj o tem, kdo pravzaprav hodi po poti?
V sufizmu uporabljamo znano preroško misel, ki jo uporabljajo številna ezoterična izobraževanja, namreč: »Kdor pozna sebe, pozna svojega Gospoda.« Nekateri to radi razlagajo tako, da k spoznanju Boga vodijo samoopazovanje, samokontrola in samozavedanje. S stališča sufijev je to v najboljšem primeru koristen začetek duhovne poti, kajti prerok je prav tako dejal: »Mojega Gospoda spoznavam prek mojega Gospoda.«
»Iti po poti«, s stališča sufijev pomeni najprej, da samega sebe ne jemlješ kot pomembnega. Navzven se to kaže v skromnosti, ponižnosti in predanosti. Ta zahteva terja od prvobitne samozavedajoče se duše, da se predaja Višjemu in se v njem žrtvuje. Nesebičnost, ne sam namesto zavedanja sebe, raz-postati namesto hoteti biti nekdo! Pri iskanju vizij in razsvetljenja gre še vedno za to, da si nekdo: »Povezan sem z onostranstvom!«
Kako ocenjujete pomen uresničevanja sebstva v vsakdanjem življenju? Kako za človeštvo nasploh?
Menimo, da samo proces obračanja k onostranstvu še ne vodi k cilju. Povezanost z onostranstvom se lahko doseže s primernimi duhovnimi vajami ali tudi z drogami, ne da bi se morali odpovedati svojemu egu. Onostranstvo ni le dobro. Poleg angelov prebivajo tam tudi hudiči, ki hočejo biti hrana egoističnemu hrepenenju. Le če se skupaj vse plasti človekove duše predajo Večjemu, izgine prostor za egoizem. Povedano z drugimi besedami: da se resnica (haqq) pokaže kot celota in da ni nepopolna.
Naloga religij je varovano in celostno preseganje meja dojemanja. Častihlepna duhovnost vodi k polresnicam, ki med seboj tekmujejo – kar je za človeštvo katastrofalno. Celostna duhovnost ni izmišljena in napreduje z majhnimi koraki. Kakor se je zgodilo Eliji na gori Horeb (1. knjiga kraljev, 19): »Gospod ni bil v vetru, ne v potresu in ne v ognju … vendar je nastalo tiho, rahlo šumljanje in tu je bil Gospod.«
Intervju je vodil Gunter Friedrich.
Peter Huseyin Cunz se je rodil l. 1949 v St. Gallenu. Do upokojitve je delal doma in v tujini kot elektroinženir, tako v zasebnem gospodarstvu kot tudi v javni upravi. Odraščal je v krščanskem okolju, kasneje se je spreobrnil v islam in se vse bolj ukvarjal s svojo mistiko, sufizmom. Vstopil je v red Mevlevi, ki so ga v 13. stoletju ustanovili nasledniki Celaleddina Rumija (ljudje jih imenujejo tudi »vrteči derviši«). Leta 1999 so mu podelili visoko funkcijo šejka tega reda in je pooblaščen za učenje. Sedaj doma kot tudi v tujini vodi skupine, ki pripadajo temu redu. Bolj obsežne informacije so zbrane na: www.mevlana.ch.
Četrti intervju
Resnično sebstvo prekrivajo navidezne identitete, ki smo jih ustvarili v življenju. Gledati je potrebno izza njih in jih raziskovati. Meni to predstavlja vir navdiha. (Peter Herrle, rožni križar)
Duhovna pot vodi k resničnemu sebstvu. Kaj vam pomeni resnično sebstvo?
Resnično sebstvo leži skrito v notranjosti vsakega človeka. V nasprotju s spremembami, ki jih doživljamo v življenju in ki smo jih nekoč že doživeli, je to nedoumljiva identiteta človeka. Žal je mnogi ljudje ne poznajo, kajti izmika se razumskemu pristopu. Prekrivajo jo tudi navidezne identitete, ki smo jih ustvarili tekom življenja. Iskati moramo za njimi in jih raziskovati. Meni to predstavlja vir inspiracije.
Kdo je človek, predno se uresniči resnično sebstvo?
Derek Parfit* je pred 30. leti pretresel svet s trditvijo, da moramo vero spustiti na trdno človekovo identiteto. V resnici lahko gledamo identiteto kot snop refleksij, kulturnih dogovorov in dedovanj, kjer pa pogrešamo stanovitno identiteto. Vendar je točno v tej sestavi obljuba človečnosti, da preraste sebe, se prepozna kot del kozmosa in zemlje ter tako uresniči svoje resnično sebstvo in svojo resnično identiteto kot človek.
Kdo je človek potem? Gre za prebujenje ali za spremembo bitja, ali …?
Gre za spremembo bitja. Človek se ves čas spreminja. Nekdo pri sedemdesetih ni več isti kot je bil pri desetih, dvajsetih ali štiridesetih. To velja za vse ljudi. Toda vprašanje je, ali, in v kolikšni meri se v mojem življenju uveljavlja poseben način spreminjanja, ki ga morda lahko označim kot ozaveščanje resničnega sebstva. V tem sebstvu se izraža (Božji) Duh. Zaradi tega postane moje življenje drugačno, drugačen je moj odnos do narave in do ljudi. To je prava sprememba bitja.
Lahko rečeva nekaj o tem, kdo pravzaprav hodi po poti?
Resnično sebstvo ne obstaja samo zase, temveč za uresničitev, za druge, lahko bi rekli za svoje »razodetje«. Abstraktno potrebuje konkretno, v katerem se lahko izrazi in postane izkustveno. Pot abstraktnega vodi navznoter v konkretno, v »uresničitev«. To pa je mogoče le, če človek za to ustvari v svojem življenju prostor, če je – kot pravi Tao Te King – za to na razpolago posoda. Ta prostor moramo ustvarjati in oskrbovati, kajti nenehno ga zasedajo vsemogoči cilji, strahovi in pričakovanja. Naloga in pot smrtnega človeka je ustvarjati ta prostor.
Kako ocenjujete pomen uresničevanja sebstva v vsakdanjem življenju? Kako za človeštvo nasploh?
Vse velike religije in številni duhovni učitelji so v svojem času in v svojem jeziku kazali na to pot v notranjost, ki istočasno vodi navzven. Religija kot koncept projicira izpolnitev življenja v nedosegljiva nebesa ali v daljno prihodnost. Hrani le fantazije. Vedno je šlo in vedno gre za povezavo z vsakodnevnim življenjem. Če drži, da je na koncu cilj življenja sprememba bitja, potem vsakdanje življenje ni le »test« za notranjo rast, temveč tudi zaznavna manifestacija življenja iz resničnega sebstva.
Intervju je vodil Gunter Friedrich.
*Derek Antony Parfit (1942-2017) je bil angleški filozof, ki je raziskoval na kolidžu All Souls Univerze Oxford. Svoja vprašanja o osebni identiteti je usmerjal v normativne etike in utemeljitvi morale. (Wikipedija)
Peter Herrle, prof., dr., rojen l. 1947. Poučeval je mednarodno urbanistiko in arhitekturo na TU Berlin in Univerzi Tongji v Šanghaju. Med drugim je raziskoval povezanost arhitekture in kulturne identitete in je svetovalec mednarodnih in nevladnih organizacij. Geografsko težišče njegove dejavnosti je v Aziji. Je član mednarodnega duhovnega vodstva Zlatega rožnega križa.
