Sprehajalec se usede na klop in doživi občutek globokega miru. Preteklo, ki je tako zelo obvladovalo njegovo življenje, je sklenil dokončno pustiti za seboj. Ponovno je občutil bližino notranjega prostora. Dajal mu je tolikšno moč.
Je bilo to tisto, kar je tiho čakalo nanj, ujeto v lastni hiši? Kdo je, od kod prihaja?
Prišel je bil do klopi v bližnjem parku in sédel. Nemir je kljuval v njegovem bitju, in dolgo je trajalo, da se je polegel. Počasi je se je vanj naselila tišina, tja, v tisti prostor, ki ga je poznal, a le poredko obiskoval. Dajal mu je zatočišče in tolažbo, pogosto je čutil njegovo prijaznost in tihoto.
Ko se je predal temu občutku, je bilo, kot bi se povzpel na višjo raven, s katere je lahko bolje dojel okoliščine, v katerih je živel. Besneča jeza se je razpršila, sprehajalca se je ponovno dotaknil globok mir.
Preteklo, ki je tako zelo obvladovalo njegovo življenje, je sklenil dokončno pustiti za seboj. Ob tej misli ga je sprva preplavila pekoča bolečina, a že nekaj trenutkov kasneje je ugledal svojo ujetost v lastne navade, s katerimi si je bil opremil življenje. Čeprav gnan od sle, da bi ugledano pravilno povezal, se ne bi ničemur odrekel.
Spoznanje si je z bliskovito naglico utrlo pot v njegovo sprejemljivost, kot računalnik združevalo, primerjalo in shranjevalo v spomin.
Podobe so se osamosvojile in postale tako močne, da je šele na vrhuncu njihove moči ugledal, da ga obvladujejo. Prostor, ki se ga je ravnokar še dotikal s svojo tišino, se je umaknil – ali pa je bil on tisti, ki se je bil oddaljil od njega.
Za hrbtom je zaslišal hrumenje mesta. Pred njim je oddaljeno ležalo jezero. Slišal je kričanje otrok, na klopeh v parku so se drenjali odrasli, sedeč tesno drug poleg drugega, in si vneto izmenjevali misli. Levo, nekoliko stran, je bilo slišati popačen glas, ki je poročal o svetovnih novicah. Nad njim in okoli njega poletna pripeka, v njem kljuvajoča, žgoča bolečina iskanja.
Ponovno je občutil bližino notranjega prostora. Dajal mu je tolikšno moč,
lahko bi ga opisal kot nekaj zelo nenavadnega. Nekaj, kar bi se mu rado razkrilo, da bi se ga ovedel in ga dojel kakor dragoceno posest. Nekaj, kar bi mu, presegajoče razum, hotelo pomagati, da bi spremenil življenje … in ga dojel kot resničnega.
Ali je bilo to tisto, kar je tiho čakalo nanj, ujeto v lastni hiši?
Minile so ure. Mirno je zdrsel čas. Vstal je in se vrnil v življenje in njegove soodvisnosti.
