Da bi prispevali k nastanku kipa, sta potrebna mir in potrpežljivost. Kiparjenje je meditacija in pomeni naučiti se videti. Samo zunanji ovoj moramo odstraniti, da bi obudili kamen v življenje.
Da bi prispevali k nastanku kipa, sta potrebna mir in potrpežljivost. To pomeni spoprijateljiti se s surovim kamnom, z njim govoriti. V kamnu že vse obstaja; v tihi, nenehni usmerjenosti nastaja vedno globlje spoznanje, bolje rečeno, spreminjanje – to lahko primerjamo z našo Zemljo, ki se prav tako lahko spreminja, če spet ustvarimo več prostora za svetlobo.
Kiparjenje je meditacija in pomeni naučiti se videti.
Samo zunanji ovoj moramo odstraniti, da bi obudili kamen v življenje. Novorojeni otrok se tudi hipoma ne vzpne na goro življenja. Poskuša, opazuje in čisto počasi nastaja njegova življenjska pot.
Tako tudi nobeno umetniško delo ne more nastati hitro in s prisilo ali s posnemanjem, temveč mora nenehno počasi rasti pod udarci orodja. Neutrudno, s polno predajo oblikujejo umetnikove roke trdi kamen. Ustvarjalno je tisto, ki izvrši in vodi delo.
Če vse izpustimo, tedaj dopustimo, da vse teče.
Potem nastane natančno to, kar že obstaja v kamnu.
Naša duhovna pot prav tako lahko raste le v predaji, polni potrpljenja in tihega opazovanja. Podobno, kot naj bi si umetnik ne predstavljal nobene slike med obdelovanjem kamna, se godi človeku, ki se je predal duhovni poti. Tudi on samega sebe ovira zaradi svojih predstav.
Če zmoremo vedno močneje prejemati svetlobno žarčenje z vertikalne ravni, kot milost, kot darilo, nam to tudi dopusti vedno bolje spoznavati, na kakšen način nas vodi svetloba.V enost prispemo, če v samem sebi vedno znova preverjamo, pridobivamo z delom, prisluhnemo svojemu srcu, se učimo videti s svojim srcem . Na poti nastajanja, k rojstvu »ustvarjenega kipa« lahko napredujemo le z nenamerno spokojnostjo in ljubeznijo: če ne izsiljujemo, če kamnu ničesar ne vsiljujemo.
Pustimo mu le v njem samem zbrani mir bivanja in tako prodremo do notranjega jedra. Na ta način znova prejme svojo lastno bit. Prvobitna oblika se razpusti, vendar s tem nastane nekaj novega: jedro je že prisotno v kamnu,
tako kot v nas že od prazačetka obstaja božje seme.
Zavest o globoko v nas mirujočem sebstvu, o nevidni, neuničljivi resničnosti v nas, je prispodoba za jedro, izvir vseh stvari.
V primeru, da se zaradi nestrokovnega pristopa umetniško delo zdrobi, je pomembno, da ne odnehamo, ampak delamo dalje ali na novo začnemo.
Naša volja in nova duša se združita v eno.
Če se tako učimo opuščati in se predati višjemu, božjemu oblastvu v nas, se vse nadaljnje zgodi z božjo roko – mi smo samo orodje. Ponižno dopustimo, da se zgodi.
Moramo se zavedati, biti budni in se opazovati.
