Nahajamo se v času velikih sprememb, prebujamo se iz dolgega kolektivnega sna. Prav ta čas ponuja čudovito priložnost za premik naše zavesti. Prihajajo novi impulzi, zato bodimo odprti za te visoke frekvence in živimo svoj resnični namen.
Drage prijateljice in prijatelji!
Nahajamo se v času velikih sprememb, prebujamo se iz dolgega kolektivnega sna. Zdaj, ko se zdi prihodnost zelo nejasna in skrb zbujajoča, je čudovita priložnost za premik naše zavesti. Prihajajo novi impulzi, zato bodimo odprti za te visoke frekvence in z zavedanjem odložimo vse skrbi, stiske in strahove. To so le namišljena stanja.
Presezimo jih in nadomestimo s prijaznostjo, sočutjem in hvaležnostjo, ki so lastnosti preobraženega človeka. Nikdar ne počnimo hudega, kar bi lahko ranilo druge ali nas same. Vso energijo, pozornost in notranjo moč uporabimo za dvig v višje in globlje nivoje zavesti!
Vselej obstajajo tudi dejavniki, ki jih občutimo kot negativne. So v navzkrižju z nami, z dosedanjim življenjem, a vendar največji učitelji in podporniki v procesu spremembe.
Na svetu nismo zato, da nas ta osreči in zavede v lenoben dremež.
Ne, tukaj se moramo prebuditi, postati zavestna bitja! In prav izzivi, ki jih doživljamo sedaj, so izjemna priložnost, da se preoblikujemo, popolnoma spremenimo!
Dojemimo vse to in zaznajmo, da smo del te neskončne celote, ki se neprenehoma spreminja in povzroča nove oblike življenja, nove načine prebujanja.
Začnimo zavestno sodelovati s tem tokom življenja. Ni težko! Očistimo in odstranimo vse, kar ni v sozvočju s tistim, kar se v nas prebuja. Tako vzpostavimo notranji prostor, v katerega se namesto kaosa in skrbi naselita mir in radost.
Shakespeare je to dogajanje, ta klic k sprejemanju vsega, opisal z besedami:
»Sámo po sebi ni nič ne dobro ne slabo; naše misli so tiste, ki nekaj ovrednotijo kot dobro ali slabo.«
Čas je, da se dvignemo iz ječe omejitev! Zavest duše ne pozna meja. S tem zavedanjem se spremeni naš dih. Začutimo svobodo in sledimo klicu srca! Odprimo srce, odpustimo drugim in sebi! Dopuščajmo, da stari vzorci odpadejo, da se okorele strukture zmehčajo in razpustijo.
Pripravimo se na izzive, ki nas čakajo. Ostanimo prisotni, mirni in osredotočeni. Ne obsojajmo soljudi niti dogodkov, ki odhajajo in niti tistih, ki prihajajo. Prepustimo se procesu. Bodimo tukaj in zdaj. Ostanimo osrediščeni.
Zaživimo v čisti in najvišji vibraciji, ki jo izraža bogomilska molitev:
Svetloba, očisti me!
Očisti me znotraj in zunaj.
Očisti telo, dušo in duha,
da bi kal svetlobe v meni lahko rasla in
me naredila za plamenico.
Naj postanem plamen,
da se vse, kar je v meni in okrog mene,
spremeni v svetlobo.
Z ljubeznijo zaupajmo procesu! Podobno, kot zaupa gosenica: ko vse kaže, da je konec sveta, se spremeni v metulja.
To je čudovita prispodoba močnega notranjega zaupanja, ki preseže ranljivost v trenutku čudeža metamorfoze. Ko metulj razpre krila, ne ve, kam ga bo njegov let popeljal; zaupa in občuti sedanji trenutek. Vonjave cvetov v naravi in prelivanje barv mu dajejo svobodo; nič ga ne omejuje.
Ko usmerjamo pozornost navznoter in živimo iz resnične narave, iz najgloblje biti, postanemo čisto ogledalo, ki odseva resnico. In resnica je večdimenzionalna, čeprav jo naši čuti sedaj zaznavajo zgolj linearno.
Znamo zaupati v lastno metamorfozo? Zaupamo še nepoznani svobodi?
Pripravlja nam presenečenja, ki jih sedaj, kot gosenica morda samo slutimo. In prav ta slutnja ter zaupanje naj zavibrirata z mislijo Tagoreja:
»Daj mi moč, da z lahkoto prenesem svoje radosti in bolečine.
Daj mi moč, da bo moja ljubezen rodovitna v službi.
Daj mi moč, da ne zatajim siromaka in ne upognem kolen pred objestno oblastjo.
Daj mi moč, da povzdignem svojega duha visoko nad dnevne ničnosti.
In daj mi moč, da prepustim svojo moč Tvoji volji z ljubeznijo.Ne daj, da bi te prosil, da bi me obvaroval nevarnosti, ampak da bi jim neustrašno gledal v lice.
Ne daj, da bom beračil, da potolažiš mojo bolečino, ampak da mi daš srce, ki jo bo premagalo.
Ne daj, da bi iskal zaveznike na bojišču življenja, ampak zaupal samo svoji sili.
Ne daj, da bi moledoval v tesnobnem strahu, da bi bil rešen, ampak da bom upal na potrpljenje, ki me bo odrešilo.
Ne daj, da bi bil plašljivec in čutil tvojo milost samo v uspehu, ampak daj, da bom spoznal pomoč Tvoje roke v svojih porazih.Daj, da ostane samo tako malo od mene, da Te bom mogel imenovati moje vse.
Daj, da ostane samo tako malo od moje volje, da Te bom mogel čutiti od vseh strani in priti k Tebi v vseh stvareh in ti pokloniti svojo ljubezen v slehernem hipu.«
Zato kot ptice, ki brez strahu razprejo svoja krila, poletimo v nebo, v višjo vibracijo. Sledimo klicu srca in bodimo pogumni!
Viri:
Siegert, C. M. (1985). Manijeva Pesem biserov (Perlenlieder), str. 61.
Tagore, R. Gitanjali. http://cipiripi-take.blogspot.com/2013/01/rabindranath-tagore-gitandjali.html
