Pogosto je rečeno, da je naše življenje pot izkušenj. Pravijo celo, da nas izkušnja spravi k pameti.
Toda ali nas naredi tudi modre? Res pripelje do pravega spoznanja?
„Če bi tudi ti doživel vse to, kar sem jaz …“ „Preizkusi vse to, preden boš …“
Večina ljudi se na takšne izjave odzove z jezo in zavračanjem. Le zakaj? Ali se ne moremo učiti iz izkušenj drugih? Če človeka tako nagovorimo, se verjetno razjezi, ker ima občutek, da mu je odvzeta avtonomija. Ne spoštujemo potrebe po samostojnem odločanju.
Želja po pridobivanju lastnih izkušenj je upravičena tudi zato, ker je za njo spoznanje, da si mora vsak človek pridobiti drugačne izkušnje pri uresničevanju svojega življenjskega cilja.
Pogosto je rečeno, da je naše življenje pot izkušenj. Pravijo celo, da nas izkušnja spravi k pameti. Toda ali nas naredi tudi modre? Res pripelje do pravega spoznanja?
Kaj se zgodi z izkušnjami, ki jih pridobimo pod prisilo, ker moramo v določenem trenutku pač nekaj nujno narediti? Kako se ukvarjamo s svojimi izkušnjami? Kako zanesljive so?
Krišnamurti je dejal: Vsaka izkušnja naj te okrepi in osvobodi celo od izkušnje same.
Pogosto pa opazimo nekaj čisto drugega: pridobljena izkušnja se oprime človeka kot prah. Nosi jo s seboj in včasih celo dopusti, da določa njegovo prihodnost. Izkušnje prebudijo asociacije na spomine, ki potrebujejo navezne točke in jih pogosto tudi napačno tolmačimo.
Kot dopolnilo h Krišnamurtijevi trditvi lahko rečemo: kamna, ob katerega smo se spotaknili, ni treba vzeti s seboj. Včasih ga je treba celo hvaležno pustiti za sabo.
Osvoboditi se celo izkušnje same, kako naj se to zgodi?
Ali naj pozabimo na izkušnjo?
Je po eni strani neizogibna, po drugi pa spet ne tako bistvena za človekov napredek?
Pot izkušenj naj ne bi bila neskončna. Kdaj se konča?
Leonardo da Vinci je zapisal: Nobeno delovanje v naravi ni brez pomena. Spoznaj ta pomen in ne bo ti treba eksperimentirati.
Nek drugi prevod istih misli pa se glasi: Nobeno delovanje v naravi ni brez vzroka. Če razumeš vzrok, ne potrebuješ izkušnje.
Zdi se, kot da torej obstaja stanje, v katerem človek ne rabi več izkušenj.
To stanje nastopi, ko poznamo „pomen“ ali „vzrok“. Iskanje vzroka sicer ni láhko in večkrat je videti kot eksperiment z vsemi svojimi poskusi in zmotami.
Kolikokrat se je v zgodovini znanosti že zgodilo, da se je neko dozdevno neizpodbitno znanstveno dejstvo izkazalo kot napačno, dokler tudi novega pojasnila niso spet morali ovreči.
Enako velja za izkušnje, ki jih imamo s seboj in drugimi ljudmi. Pogosto potrebujemo številne trpke izkušnje, dokler ne spoznamo pravega vzroka težave. Tudi dogodki, za katere smo danes prepričani, da zanesljivo poznamo njihove vzroke, so bili nekoč pojasnjeni drugače. V ta pojasnila so verjeli z enako gotovostjo, kot danes verjamemo v trenutno veljavna dejstva.
Mar se ni na primer nedolgo tega verjelo, da kazen za „grešno“ misel povzroči bolezen ali smrt? Mogoče nekateri ljudje še danes verjamejo v to?
Videti je, da gre navsezadnje za ugotovitev, kako lahko najdemo pravi vzrok, pravzrok, in končamo pot izkušenj.
Ali nas vsakdanjik pri tem lahko vodi kot mojster, kakor smo predvidevali v naslovu?
Vsakdanjik je okvir, znotraj katerega lahko pridobivamo izkušnje.
Vendar so spoznanja, ki jih potegnemo iz izkušenj, le začasna, večkrat neustrezna in marsikdaj jih je treba ponovno pretehtati.
Tudi pripravljenost po pridobivanju novih izkušenj s starostjo upada.
Kaj se mora torej zgoditi, da nas izkušnje ne le spravijo k pameti za določen čas, ampak nas naredijo modre?
Mogoče pomaga, da se ne sprašujemo le „zakaj“ doživimo neko izkušnjo, temveč predvsem „čemu“.
Izkušnje pridobivamo v vsakdanjem življenju. Do te mere je vsakdanjik res naš mojster. Da pa bi iz izkušnje nastalo spoznanje, uvid, ki nam pojasni resnični vzrok, potrebujemo nekaj drugega, novega.
Izkušnjo mora obsijati svetloba, ki izvira izven našega sveta izkušenj. To svetlobo spoznanja mora poiskati vsak človek sam.
Če iščemo iz poštenega in iskrenega srca ter iskanja ne oviramo, si svetloba utre pot v nas.
Takrat izkušnja lahko prerase v spoznanje, ki izhaja iz pravzroka, iz prvega vzroka.
