Franz Kafka je bil rojen leta 1883 v Pragi. S samosvojo prozo, oprto na like, dogodke in simbole iz sanj in podzavesti, se uvršča med enega najpomembnejših predstavnikov moderne književnosti. Kafka kaže na človekovo omejenost, ki se včasih stopnjuje prav do občutka
Franz Kafka je bil rojen leta 1883 v Pragi. S samosvojo prozo, oprto na like, dogodke in simbole iz sanj in podzavesti, se uvršča med enega najpomembnejših predstavnikov moderne književnosti. Kafka kaže na človekovo omejenost, ki se včasih stopnjuje prav do občutka odpora ali celo bolečine.
Boga, ki ga kot skrito seme nezavedno nosimo v srcu, imenujemo tudi ljubezen, svetloba, enost, nevidna sila, duh, vseobsegajoča neskončnost, neuničljivo, neminljivo počelo, absolutno dobro, resnica. Toda – mar smo ga sposobni uzreti? Zagotovo ne z očmi, s telesom, ki je iz mesa in krvi, ali z ostalimi telesnimi čutili. Čutne zaznave pri tem popolnoma odpovedo. V zavest se vriva slutnja, prapodoba, nejasen spomin na nekdanje veličastje, ki smo ga bili izgubili ob vstopu v snovno-čutni svet.
Mnogi pesniki in pisatelji so nam to slutnjo prenesli v verzih, proznih delih, mitskih zgodbah, aforizmih. Med njimi Franz Kafka, ki je svoja dela pisal na neobičajen način. Bralec priznava, da mu Kafkova besedila niso zlahka razumljiva in dostopna. Vanje se ne more vživeti in jih doživljati živo in neposredno. Pri branju se počuti nelagodno in neprijetno. Kafka kaže na človekovo omejenost, ki se včasih stopnjuje prav do občutka odpora ali celo bolečine. In tudi ko bralec knjigo odloži, ne najde pomiritve. Ostaja zmeden in vznemirjen, skrivnost ostaja skrivnost.
Kot izpričujejo Kafkovi dnevniki in pisma, si je pisec nenehno prizadeval po priznanju in ljubezni, ne da bi ju našel. Do nevidnih moči se je čutil nemočnega. Imel je občutek, da je bivanjskost vse do temeljev negotova, nezanesljiva in uničujoča. Zato je za seboj pustil vtis depresivnega in nevrotičnega človeka. Vendar je v sebi doživljal še drugačno, za širni svet večinoma nepoznano resnico, a upoštevanja vredno za vse iskalce duhovnega sveta.
Delček te resnice zasledimo v sto desetih aforizmih z naslovom Razmišljanja o grehu, trpljenju, upanju in resnični poti. Avtor pravi, da so njegovi aforizmi rezultat stanj posebnih občutij svêtlosti in jasnosti. V njih nenehno govori o neuničljivem elementu v človeku. Očitno je doživel izkušnje, ki jih zelo dobro pozna vsak iskalec.
V sedemnajstem aforizmu zapiše:
Na tem kraju nisem bil še nikoli: diha se drugače, bolj sijoče od sonca žari zvezda poleg njega.
Opisuje svetlobo zvezde iz neke druge razsežnosti, ki žari bolj sijoče kot najsvetlejša luč, sonce. Globoko v človeku je vkoreninjeno Neuničljivo, temelj življenja, vendar ne more prodreti v njegovo zavest. Petdeseti aforizem pravi:
Človek ne more živeti brez trajnega zaupanja v nekaj neuničljivega v sebi, pri čemer pa lahko tako Neuničljivo kot zaupanje ostaneta trajno prikrita.
Zakaj? Ker človek ni uglašen z Neuničljivim, ne najde ga in se ga ne more oprijeti. Aforizem nadaljuje:
Ena od možnosti izražanja skritega je vera v osebnega boga.
Človek svojo notranjost odseva navzven in ustvarja zunanje podobe. Upa, da mu bodo pripomogle k odrešitvi. Toda prej ali slej mora dopustiti, da se ti odsevi razblinijo, če naj izkusi Neuničljivo v sebi. Ne sme se več oklepati zunanjih predstav, edinole tako Neuničljivo lahko deluje in raste zaupanje vanj. Človek mora opustiti uničujoče predstave o zunanjem bogu, katerih se oklepa. Šele tedaj lahko v sebi najde resničnega boga, Neuničljivo, in se osvobodi.
Bistveni pogoj, da od zunanjega preidemo k notranjemu, je hrepenenje po doživetju notranjega. Kafka zapiše v šestnajstem aforizmu:
Kletka je šla iskat svojo ptico.
Prispodoba ima globoko sporočilo. Človekov naravni jaz predstavlja kletko za Neuničljivo, za svobodno ptico. Ptice v nas ne zaznavamo, se je ne zavedamo. Ne pripada svetu kletk, temveč drugi bivanjski razsežnosti. Da bi ptico našli, sámi postali ptica, mora biti naše hrepenenje tolikšno, da začnemo ptico vneto iskati. Zahrepenimo po svobodni ptici, katere let oviramo, po Neuničljivem, po lastni skladnosti, in v hrepenenju se bližamo Neuničljivemu v sebi.
Sedemindvajseti aforizem daje napotek:
Še nam je naloženo delati negativno; pozitivno nam je že dano.
Neuničljivo, pozitivno, je že tu, v naši notranjosti, le da ga ne zaznamo. Sami ga držimo zajetega v sebi, bodisi z vsakodnevnim svojevoljnim, čutnim ravnanjem, ki mu posvečamo vso svojo energijo, bodisi z vero v osebnega boga-rešitelja ali pa vsaj v magičnost zunanjih oblik. Od njih pričakujemo pomoč, jih častimo in tako ohranjamo svojo nižjo duševno energijo, ki trdno zapira kletko. A naloženo nam je vendar prepoznati in odstraniti vse iluzije, pričakovanja in bojazni! Če negativno, ki je vtkano v našo naravo, odstranimo, osvobodimo pozitivno, ki nam je že dano. Tedaj se zavemo Neuničljivega v sebi, ki se tako osvobodi ovir in spon jaza ter začne delovati.
Sedemindvajseti aforizem je napotek k samouresničitvi. Negativno delovanje, odstranjevanje ovir v obliki zmotnih upov in bojazni je Sizifovo delo. Ko odstranimo prve iluzije in strahove, se za njimi pojavi množica drugih negativnosti, ki hočejo biti ravno tako prepoznane in razrešene. Petnajsti aforizem primerja:
Kot pot jeseni: komaj je pometena, jo znova prekrije suho listje.
Resnična in hkrati tolažilna prispodoba. Čeprav se na očiščenih krajinah zavesti vedno znova pojavljajo nove ovire, gre le za odmrlo listje brez življenjske moči in pravice do življenja. Poleg tega pa drevo tako in tako nekoč odvrže vse svoje liste. Čiščenje potemtakem ni bilo zaman.
Vsakodnevna srečanja z ljudmi, stvarmi in okoliščinami so pač lekcije, ki se jih je treba v življenju naučiti. V dvainštiridesetem aforizmu beremo:
Z gnusom in sovraštvom obteženo glavo je treba povesiti na prsi.
Iskalca izpolnjujeta gnus in sovraštvo do samega sebe. Lahko zapade tudi v samoopravičevanje in ponos. Ker se nizajo majhni uspehi, uvidi v lastno duševno stanje, dobiva občutek, da je premagal že mnogo iluzij in strahov. Zato verjame, da je napredoval. V kletki se pojavijo obrisi ptice, Neuničljivo je neposredno prisotno v zavesti. Iskalec je ponosen na svoje delo in dosežke.
A če dovolj dolgo vztraja v svoji usmerjenosti in odstranjuje odpadlo listje iz zavesti, se pred njim razpirajo vedno nova spoznanja o sebi in življenju. Opazi, da se njegov obstoj, njegovo mišljenje, občutenje, hotenje in ravnanje ne ujemajo z Neuničljivim v njem, s krajem, na katerem žari zvezda bolj sijoče kot sonce. V primerjavi z razsvetljenjem je vse njegovo običajno življenje tema, ki je ne more več prenašati. V trinajstem aforizmu zažari novo upanje:
Ne zapirajte ga spet. On prihaja k meni.
Človek upa, da bo vstopil v Neuničljivo, v nirvano. Spozna svet in položaj človeka v njem, prepozna svoje možnosti za vstop v svet Neuničljivega. Temo postopoma zamenjuje svetloba, ptica v kletki začenja dvigovati krila v žarkih svetlobe. Njen ječar, osebni, minljivi in uničljivi jaz, odhaja in za vselej prepušča vodstvo Neuničljivemu, kajti: Ne moja, temveč tvoja volja naj se zgodi! Dogajanje poteka samodejno, kot notranja izkušnja, ko se iskalec nauči intuitivno slediti pojočemu glasu ptice. Ne gre torej za znanja ali za dogme, teorije in pravila.
Oseminsedemdesti aforizem ugotavlja:
Duh bo svoboden šele, ko neha biti opora.
Kdor se z zavestjo minljivega jaza oklene notranjih izkušenj in jih hoče narediti za oporo v življenju, jih ovira. Mora jih spustiti in jim dovoliti, da ga prežamejo s svojo močjo in ga spremenijo. Duhu in njegovemu delovanju mora pustiti prosto pot: le tako lahko v njem svobodno deluje Neuničljivo.
Glavne človeške slabosti so nepotrpežljivost, predčasna opustitev metodičnega, navidezna ograditev navideznih stvari, zapiše Kafka v drugem aforizmu.
Prebliske svetlobe in Neuničljivega, ki prihajajo v našo bivanjsko razsežnost, človek zajame, ogradi in “presnavlja” glede na zakonitosti časa in prostora. Na ta način “presnavlja” tudi močnejše prebliske, ki prenikajo skozi njegovo dnevno zavest. Zajame jih in ogradi v sebi, obenem pa zavzeto in nepotrpežljivo razvija lastne metode, s katerimi naj bi svetlobne prebliske okrepil in ohranil v korist svojega minljivega bivanja. A prebliski izginevajo še hitreje, ostajajo le sence, prividi, navidezne stvari. Nepotrpežljivost je torej človekova potreba, s katero si hoče v minljivem svetu ustvariti varnost. S pomočjo navideznosti, dogme ali iluzije ustvarja vero, upanje, da ga bo odrešil neki božanski človek, znanost, ideologija, bogastvo ali moč. Človek ne zmore potrpežljivo vztrajati na poti in dopustiti, da bi Neuničljivo v njem raslo in delovalo. S svojo nepotrpežljivostjo hoče pospešiti njegovo rast, v resnici pa ga ovira in prežene.
Devetinšestdeseti aforizem svetuje:
Teoretično obstaja možnost popolne sreče: verjeti Neuničljivemu v sebi, ne pa si zanj prizadevati.
Možnost popolne sreče je človeku dana, če se odreče nepotrpežljivemu seganju po Neuničljivem, uporabi tehnik in prisile. Odpreti se mora za Neuničljivo in njegovo delovanje.
Kako lepo se v tem aforizmu odrazi Kafkova nepodkupljivost! Avtor ve, da je možnost sreče zaenkrat samo teoretična. Kajti le kdo lahko odvrže svojo zemeljsko kožo in prežene nepotrpežljivost in strah?! Kdor pa vsaj prepozna možnost sreče, ji da prostor in se odpove nepotrpežljivosti. Tedaj mu je dana zmožnost popolne sreče: verjeti Neuničljivemu v sebi, ne pa si zanj prizadevati.
Kafkove izkušnje postavljajo tudi njegova dela v povsem novo luč. Ne govorijo le o brezizhodnosti življenja, občutkih nevrednosti in krivde – teh občutkov in predstav se obenem osvobajajo. Kafka opazuje navidezne stvari, prepričanja, verovanja in laži ter razkrinkava njih videz. Pisec se zmore dotakniti te tvarine, ker ima oporno Arhimedovo točko zunaj minljivega sveta, Neuničljivo. Zato nas njegova dela osvobajajo razočaranj: minljivi svet pač ni nekaj zanesljivega, obstojnega in smiselnega. So protistrup evforičnim tokovom časa, ki naivno oznanjajo, da smo, smrtniki, božanski, načeloma že odrešeni in da se lahko zanašamo na pomoč božanstva. Nič ni manj resnično!
Ravno zaradi zavedanja, da smo ločeni od Neuničljivega in zaradi izkušnje, da je naše zemeljsko stanje, vključno z najvišjim mišljenjem in vznesenimi občutji, grešno, ločeno od Neuničljivega in zato minljivo, dajemo Neuničljivemu možnost, da deluje v nas.
Franc Kafka se je rodil leta 1883 v Pragi v premožni nemško govoreči judovski trgovski družini češkega rodu. Študiral je pravo, a ko je zbolel za tuberkulozo, je moral pustiti službo. Živel je po zdraviliščih, zraven pa študiral hebrejščino in judovsko izročilo. S samosvojo prozo, oprto na like, dogodke in simbole iz sanj in podzavesti, se uvršča med enega najpomembnejših predstavnikov moderne književnosti. Njegove svojevrstne pesniške podobe utelešajo brezizhodnost položaja sodobnega človeka ob razpadu tradicionalnih religioznih in moralnih norm ter nastanku tehnično-birokratske družbe; njegovo stisko, strah, nemir in občutek krivde. Kafka je umrl leta 1924 v sanatoriju Kierling pri Dunaju.
