Pavljica o zlati ptici opisuje celotno razvojno pot iskalca, ki se ga je dotaknila svetloba. Iskalec ve, da mora iskati zlato ptico, svetlobno počelo v sebi. Božje jedro slavi v človekovem templju vrnitev v resnično življenje.
Bogomilsko gnostično-religiozno gibanje se je pojavilo v sredini 10. stoletja med vladanjem carja Petra (927–969) v Trakiji, današnji Makedoniji in Bolgariji, in je navkljub zatiranju ostalo močno in zelo priljubljeno, predvsem v Bosni, vse do padca Bolgarije ob koncu 14. stoletja.
Razvoj bogomilstva je bil med drugim naravni izraz mnogih dejavnikov. V deželi je bilo čutiti veliko razočaranje zaradi težkega položaja – izčrpanosti zaradi vojn, visokih davkov itd. Cerkev je bila zelo podkupljiva in verniki, iščoč v njej tolažbo, so bili skrajno razočarani.
Bogumil
Bogumil, makedonski duhovnik, ki je bil sprva privrženec rimsko-bizantinske Cerkve, je spoznal, kako zelo so se duhovniki oddaljili od pravega krščanstva in v kako težkem položaju so kmetje: bili so žrtve vojne, izkoriščali so jih duhovščina in keltski plemiči (bojarji ali boji), pestili so jih visoki davki. Bogumil se je zato odvrnil od katoliške vere, ki je učila, da so suženjstvo, tlačanstvo in izkoriščanje sprejemljivi, dani od Boga. Na območju Skopja in drugje, pa tudi v samem Carigradu, je začel oznanjati čisto krščanstvo. Ljudem je prenašal živo vero, po kateri se duša lahko v vseh težavah poveže z duhom nebeškega kraljestva.
Bogumila opisujejo kot neustrašnega in izjemno inteligentnega človeka z velikim vplivom na ljudi. Po njegovi zaslugi so imeli bogomili (prijatelji Boga) bogoslužje in molitve v svojem jeziku, po njem so poimenovali celotno gnostično gibanje na področju jugovzhodne Evrope.
Bogomili so svoj nauk pogosto posredovali tudi v pravljicah, katerih bistvo lahko strnemo v eno samo misel: resnični sin Očeta je tisti, ki iz ljubezni sprejme nalogo osvobajanja duše, hodi po poti premagovanja samega sebe in tako doseže zaklade osvobojene duše.
Edina prava bogomilska knjiga je Knjiga skrivnosti, imenovana tudi Tajna knjiga bogomilov ali Knjiga svetega Janeza. V njej se pogovarjata Janez in vstali Jezus. Mojster odgovarja na vprašanja o nastanku in koncu sveta, o padcu in nastanku »drugega sveta«, Zemlje.
Prastara drama
Duhovi teme so hoteli prodreti v kraljestvo svetlobe, vendar slednjemu niso mogli do živega. Njihovo delovanje je izzvalo »kazen«, ki je kraljestvo svetlobe ne pozna, saj v njem obstaja le dobro. Ker pa demone teme lahko spremeni le nekaj, kar ni del njih, so jim duhovi kraljestva svetlobe podarili del svojega področja, svoje sfere. Ta del svetlobe je tema takoj pogoltnila in sledilo je razburjenje zaradi tujka, ki se je bil spustil k njim. Tema se ni mogla večno obdržati in pojavila se je smrt.
V tak svet je tedaj vstopil človeški rod, prvotni človek iz kraljestva svetlobe. Zato v njem delujeta obe sferi. Spet in spet se v njem daruje svetloba, dokler tema ne bo popolnoma premagana. In ker je tema rade volje sprejela klico lastnega uničenja, je v temo ujeti človek lahko prejel tudi seme svoje osvoboditve.
Carjevič in zlata ptica
Vzhodnoevropska pravljica Carjevič in zlata ptica prinaša isto sporočilo nekoliko drugače. Car dobi v sanjah nalogo, naj zgradi cerkev in vanjo prinese zlato ptico perzijskega šaha, da za službe božje ne bo več potreben duhovnik. Carjev najmlajši sin se iz ljubezni do očeta z obema starejšima bratoma odpravi v svet iskat zlato ptico. Že v prvi krčmi starejša brata zaigrata zlato, ki jima ga je bil oče dal na potovanje, le najmlajši se odpravi dalje. Starec, ki je bil deležen mladeničeve pomoči, mu pomaga najti grajski vrt z zlato ptico. Kljub starčevemu svarilu pa se carjevič ne more upreti skušnjavi, da ne bi s seboj vzel še dragocene sablje. Tako pritegne pozornost stražarjev, ki nepridiprava primejo. Da bi se rešil, se ponudil, da bo ugrabil zlatega carjevega konja. To se mu sicer posreči, a ponovno podleže skušnjavi in s seboj odnese še dragoceno sedlo. Straža ga tudi tokrat ujame in da bi si odkupil svobodo, mora ugrabiti tri hčere grškega carja. Tokrat opravi preizkus in se ne pusti speljati številnim dragocenostim. Hčere se odpravijo z njim in stražarji ga ne morejo zadržati. S seboj odpelje tudi zlatega konja in zlato ptico. Oblečen v dragocena oblačila prispe v krčmo, kjer njegova brata živita v revščini in vsa razcapana. Odločijo se, da se skupaj vrnejo k očetu. Toda zavistna brata ponoči ubijeta najmlajšega in se domov vrneta sama s tremi devicami in drugimi zakladi. Očetu natvezita, da sta si vse pridobila sama, potem ko se jima je mlajši brat odrekel.
h2. Starec obudi najmlajšega brata
Oče odnese zlato ptico v cerkev, a ptica noče peti. Konj noče jesti in vse tri device cele dneve prejokajo. Starec, ki je mladeniču že pomagal, obudi najmlajšega brata v življenje z živo vodo. Sin začne služiti svojemu očetu, carju, ne da bi ga kdo prepoznal. Komaj stopi v cerkev, že zlata ptica zapoje, začne s službo božjo, kakršne ni slišal še nihče, in obmolkne, ko mladenič zapusti cerkev. Zlati konj začne rezgetati, ko carjevič stopi v hlev. Koplje s kopiti, ga veselo gleda in obmolkne ter se ne dotakne hrane, ko najmlajši zapusti hlev. Tudi tri hčere grškega carja prepoznajo svojega rešitelja in ga veselo pozdravijo. Takrat se najmlajši sin razkrije svojemu očetu, ki hoče starejša sinova takoj izročiti strogemu sodniku. A mladenič si ju izprosi za svoja sužnja, vendar z njima ne ravna kot s sužnjema. Odpusti jima in ju sprejme za brata, da je bilo ganjeno očetovo srce. Vsi trije bratje se poročijo s caričnami, in oče jim svetuje: Ostanite skupaj v očetovem gradu, odslej lahko med vami prebiva ljubezen.
Pomen simbolike v pravljici
Omenjena pravljica opisuje celotno razvojno pot iskalca, ki se ga je dotaknila svetloba. Iskalec ve, da mora iskati zlato ptico, svetlobno počelo v sebi. Božje jedro slavi v človekovem templju službo božjo, vrnitev v resnično življenje, pri čemer posrednik, duhovnik ni potreben.
Človek, ki po cilju ne hrepeni iz ljubezni do Očeta, se ujame v snovnost že na prvem delu poti in zaigra možnost, ki mu jo je bil dal Oče. Le resnična ljubezen do Boga in ljudi podarja uvid in moč, da se ego lahko umakne na drugo mesto. Tedaj človek lahko zlomi upor smrtne narave in izkuša pomoč na poti (v pravljici jo pooseblja starec).
In če je priprava na pot dovolj temeljita, najde zlato ptico, najvišje počelo svojega obstoja. A ker še ni dozorel za služenje višjemu v sebi, ga spet in spet zapeljujejo stvari tega sveta (sablja in sedlo). Stražarji na mejah sveta mu preprečujejo vsak nadaljnji korak, stkejo se nove vezi, nova karma, ki jo mora izničiti.
Ob spotikanju in hoji po stranpoteh se rojevajo izkušnje, ki iskalcu omogočajo rast hrepenenja in zmožnost razločevanja. Ob strani mu nenehno stojijo sile, ki mu pomagajo, dokler ne doseže novih dušnih sposobnosti.
Svetlobe se ne da ubiti
Bogomili so se enačili z najmlajšim od očetovih sinov, ki se je v spoznanju obeh življenjskih polj osvobodil okovov zemeljskega sveta in dosegel resnično božansko življenje. Zavistna starejša brata predstavljata vidike osebnosti, ki se želijo približati nebeškim zakladom in pot zgolj posnemajo. A izdaja ne more ostati skrita, Svetlobe se ne da ubiti. Človek se vedno znova prebuja, dokler nekoč ne stopi na pot zmage in k sodelovanju pritegne tudi svoje naravne vidike (svoja brata).
Pravljica govori o zlati ptici, ki jo je treba iskati na dvoru perzijskega šaha. Simbolični jezik pravljice sporoča, da je bila Perzija tista, odkoder se je razširila svetloba: svetloba manihejcev, svetloba čiste ljubezni. In kjer je svetloba v sredini, je sleherni človek neposredno povezan z njo in vsak posrednik je odveč.
Božja svetloba je enost in ljubezen; v svojo enost sprejema vse blodeče brate in sestre. Bogomili so v hoji za Kristusom prepoznali svojo nalogo: Ljubi vse, tudi zlo.
