Labirint in blodnjak sta dva omamno očarljiva in skrivnostna simbola, ki sta imela v različnih časovnih obdobjih povsem različne pomene. Labirint izgleda kot blodnjak le tako dolgo, dokler ne najdemo točno določene poti v njegovo središče.
Labirint in blodnjak sta dva omamno očarljiva in skrivnostna simbola, ki sta imela v različnih časovnih obdobjih povsem različne pomene. Oba pomenita nekakšen sinonim, vendar labirint izgleda kot blodnjak le tako dolgo, dokler ne najdemo točno določene poti v njegovo središče.
Če imamo pravi uvid v cilj labirinta, nam ta ne predstavlja le igre s čudovitimi in neskončnimi vijugami, saj se zaključuje v jedru, v sredini. V nasprotju z njim pa ima blodnjak mnogo poti, blodnih stez in slepih ulic, da izgubimo pregled in nastane zmešnjava.
Človekova duša ujeta v labirintu
Hipolit je v 3. stol. zapisal: Svet je labirint, v katerem mora človekova duša tavati toliko časa, dokler se ne osvobodi.
V hermetični filozofiji labirint simbolizira pot k notranjemu jedru mikrokozmosa. Kdor najde pot v notranjost, bo lahko dosegel središče, če se le ne bo obrnil sredi poti. V labirintu ni izbire med ‘‘levo’‘ ali ‘‘desno’‘, ampak le med ‘‘iti dalje’‘ ali ‘‘ne iti dalje’‘. Kdor se kot zmagovalec znova vrne v zunanji svet, postane drugačen človek. Beseda Labirint je domnevno izpeljana iz latinskega Laborintus, kar pomeni notranje delo. Torej pomeni notranjo pot, ki jo mora človek najti in prehoditi. Ko jo enkrat najde, načelno ne more več zaiti, razen če se zopet ne vrne v blodnjak svojih čutov.
Blodnjak pa je omejen prostor, v katerem se človek izgublja, saj ga vodi zavest, usmerjena na čutne vtise. Nudi nam vsakovrstne možnosti in navidezno paleto izbir, ki so pogosto medsebojno protislovne. Torej je blodnjak dober simbol za zunanje življenje, polno motenj in nesoglasij. S tavanjem po blodnjaku se oblikuje nerazrešljiv vozel, ki ga ni mogoče razvozlati, saj človek ne pozna poti vrnitve.
Blodnjak in labirint sta v človeku samem!
Oba mora raziskati, da bi našel sebe in s tem izhod iz svojih težav, prav tako pa tudi cilj svojega življenja. Že na starem grškem posvetitvenem Apolonovem templju v Delfih je bil napis: Človek, spoznaj samega sebe! Število iskalcev v svetu nenehno narašča, vendar pa je največja ovira pri iskanju koprena neznanja.
Skoraj povsod po svetu najdemo kamnite zgradbe, poti in spirale, ki oblikujejo labirint. Prav tako je bil labirint upodobljen v rokopisih, na stenskih poslikavah, kovancih in podobno. Nekateri labirinti so stari že na tisoče let. Že grški zgodovinar Herodot (pribl. l. 425 pr. n.št.) je v svojih Zgodbah opisoval egiptovski labirint blizu mesta Arsinoe, omenjen kot ‘‘Tempelj ob vhodu v morje’‘ , ki naj bi ga zgradil faraon Amenemhet III. (1842 – 1797 pr.n.št.) kot tempeljsko grobnico ob vznožju Havarske piramide. V njej naj bi bilo pokopano dvanajst faraonov. To naj bi bil velik gradbeni kompleks z dvanajstimi pokritimi dvorišči in s tri tisoč prostori, od katerih je polovica nadzemnih, pol pa jih leži pod zemljo.
h2. Misterijski labirint
Postavlja se vprašanje, ali je pravi labirint mesto posvetitve? Glavno vlogo pri misterijskem labirintu igrajo telesna in duhovna smrt, ponovno rojstvo in posvetitev. To je veljalo tudi v egipčanskih misterijih, saj domnevamo, da gre pri tem za tempeljsko grobnico. Očitno pa je le-ta služila tudi kot kraj posvetitve, kjer so pripravljali faraone za njihove naloge kraljevskih svečenikov.
Spiralna pot, ki vodi v središče labirinta kot osnovna oblika predstavlja križ, obdan s krogom. Križ lahko simbolizira Zemljo ali pa osebnost, krog pa je simbol za Sonce, makrokozmos in mikrokozmos. S svojimi sedmimi, devetimi, desetimi ali dvanajstimi hodniki (zavoji) postane labirint orientacijsko mesto. Kdor vstopi vanj, se napoti k središču, k jedru svojega bitja. V sebi samem poskuša doseči spravo med križem zemeljskega človeka in krogom večnosti.
Zgodovinarji domnevajo, da je zapleteni egiptovski labirint predstavljal model za mnogo poznejši znameniti labirint na Kreti; ta je povezan z znamenitim mitom o Tezeju, Minotavru in Ariadnini niti.
Bojevanje s svojim lastnim Minotavrom
Junak Tezej gre neustrašno v središče labirinta, kjer prebiva strašni Minotaver, ki je pol človek in pol bik. Pri tem Tezeju pomaga Ariadna, hči kralja Minosa in mu že na začetku da v roke nit, ki jo junak odmotava na poti do pošasti. Tako kot Tezej se bo tudi vsak iskalec v središču svojega bitja soočil s svojim lastnim jazom, ki egoistično misli le nase kot nenasitna pošast. Samo s pomočjo čiste, nove duše, ki jo simbolizira Ariadna, lahko iskalec svoj ego oslabi in tudi premaga.
Kdor si upa bojevati s svojim lastnim Minotavrom, prejme od Ariadne tri sposobnosti, ki se izražajo s srcem, glavo in rokami. Ko zanihajo v sozvočju, ustvarijo primerno protisilo, ki uspava Minotavra in tedaj lahko meč duha obglavi pošast. Nežne niti božanske ljubezni, ki povezujejo Tezeja in Ariadno, pomagajo junaku najti izhod in pot vrnitve. Ko je z nevidno pomočjo žive duše Jaz končno premagan, človek doseže v samem sebi točko, v kateri se lahko preda Enosti. Tako lahko prvobitno duhovno jedro, božja iskra, spet zavzame svoje mesto v središču mikrokozmosa.
Pot k središču
Božanski red deluje po svojih zakonitostih, medtem ko se človek svojevoljno podi po svetu, gnan od svojih želja in predstav ter išče srečo v zunanjih stvareh, pogosto na račun drugih. Pri tem dojema božansko resničnost kot pretres, saj doživlja nepričakovane dogodke in težke izkušnje. Sploh ne razume, da sam ustvarja ta odpor in kot posledico izkuša trpljenje. Prav trpljenje pa v iskalcu prebudi uvid, kakor praspomin o tem, da obstaja še drugačna pot. Večnosti, harmonije in sreče ne more najti v tem našem svetu iluzij, kjer se vedno znova vse razblini. Prav to pa ga končno pripelje v središče njegovega lastnega labirinta, k božjemu jedru, ki je vedno čakalo v njem.
Tako končno dopusti, da je z močjo nove duše njegov jaz premagan in se mu razblinijo vse iluzije, saj v prebujajoči resnični svobodi že lahko bežno zazna nekaj od tiste prave resničnosti čudežnega sveta Sebstva in zaživi iz božje ljubezni in modrosti. Nič več ne pričakuje nekaj, kar naj bi nastalo v prihodnosti, saj resničnost ne nastaja, ampak JE v večnem, absolutnem ZDAJ.
