Cilj drugega dne alkimične poroke je potovanje h gradu. Tukaj berete izvirno besedilo drugega dne iz posvetitvenega romana Johanna Valentina Andreaeja (izdanega leta 1616). V besedilu je nekaj izbranih komentarjev ezoterične analize Jana van Rijckenborgha.
Ezoterična analiza Alkimične poroke Christiana Rosenkreuza (v originalu Chymische Hochzeit Christiani Rosencreutz anno 1459) Jana van Rijckenborgha
Cilj drugega dne alkimične poroke je potovanje h gradu. Tukaj berete izvirno besedilo drugega dne iz posvetitvenega romana Johanna Valentina Andreaeja (izdanega leta 1616). V besedilu je nekaj izbranih komentarjev ezoterične analize Jana van Rijckenborgha. Celotni komentar je objavljen v tiskani izdaji. Poleg tega lahko poiščete povezave na sorodne vsebine, ki so jih napisali učenci šole Lectorium Rosicrucianum.
Zaradi lažje orientacije pri spletnem branju smo h komentarjem dodali podnaslove.
V slovenskem jeziku je izšel prevod iz nemščine v dveh delih pri Založbi Rosa iz Ljubljane.
Prvi del: Prva izdaja leta 2009
Drugi del: Prva izdaja leta 2009/2010
Vse pravice so pridržane, zlasti glede prevoda. Prepovedano je razmnoževanje kateregakoli dela besedila in slik s tiskanjem, fotokopiranjem ali shranitvijo v elektronski obliki ter v kateremkoli drugem postopku brez vnaprejšnjega dovoljenja založnika.
__________________
DRUGI DAN
Tri cedre
Komaj sem iz svoje celice prišel v gozd, se mi je zdelo, kot bi se vse nebo in vsi elementi okrasili za to poroko. Tudi ptice so po mojem občutku pele bolj ljubko kot prej, mladi jelenčki pa so tako veselo skakljali naokrog, da so razveselili moje srce in me spodbudili k petju. Začel sem na glas peti:
Veseli se, o ljubi ptiček.
Stvarniku zahvala gre,
za Boga vzvišenega
tvoj glas čist in zvonek je.
Ne prekasno ne prerano
ti pripravil On je hrano,
bodi zadovoljen s tem.Kaj bi zdaj zlovoljen bil
in jezen na Boga,
da te ptička je naredil.
Molči, Bog svoj razlog ima.
Bo zmeda v tvoji glavi,
ker nisi človek pravi?
Bodi zadovoljen s tem.Kaj črv zemlje naj storim,
naj z Bogom se prepiram?
Naj proti nebu oddrvim,
na silo spretnost pridobim?
Bogu se upirati ne sme,
kdor ni dober, naj pač gre.
Človek, bodi zadovoljen s tem.Če za carja ni ustvaril te,
kaj te vendar to boli?
Si preziral njega ime?
Potem dobil si, kar ti gre.
Jasne Božje so oči,
v srce vedno vidi ti,
ne moreš ga prevarati.
Tako sem pel iz dna srca, da je donelo po gozdu in so moje zadnje besede odmevale od gore. Končno sem zagledal lepo zeleno trato. Zapustil sem gozd in pohitel proti njej. Tam so stale tri lepe visoke cedre, ki so s svojo širino nudile sijajno in dobrodošlo senco, česar sem se zelo razveselil. Čeprav še nisem prišel daleč, me je veliko hrepenenje vendarle utrudilo. Pohitel sem k drevesom, da bi se pod njimi malo spočil.
| Komentar št. 7: Tri cedre |
| Kaj simbolizirajo cedre? Vemo, da je bil Salomonov tempelj zgrajen iz cedrovine. Cedrovina ima v Svetem pismu velik pomen. Je odraz najlepšega, najplemenitejšega in najmočnejšega materiala, kar ga lahko uporabimo za gradnjo. Tri cedre na zeleni ravnini upanja oblikujejo tudi svetišče, notranje svetišče. (…) V tem notranjem svetišču lahko biva Gnoza, to svetišče lahko uporabi. Ker se C.R.C. osredotoči na to, najde na začetku potovanja Tabello Mercurialis, tablo z navodili, novi uvid, ki mu govori. Navodila mu da glas duše. Začnejo se z besedami: »Bog te obvaruj, gost! Slišal si za pot, povabil te je kralj. Bodi pozoren na štiri poti.« (Jan van Rijckenborgh: Alkimična poroka, prvi del, str. 61) |
Štiri poti
Ko sem prišel bliže, sem zagledal majhno tablo, pritrjeno na eno od dreves. Na njej so bile z umetelnimi črkami, kot sem ugotovil kasneje, napisane naslednje besede:
Bog naj te varuje, gost!
Če ti bo kdaj prišla na ušesa vest o kraljevi poroki,
pretehtaj naslednje besede:
štiri poti so, ki ti jih daje ženin na izbiro z našo pomočjo.
Po vseh štirih lahko dosežeš kraljevi grad,
a le, če ne zaideš na stranpoti.Prva je kratka, a nevarna;
polna je visokih skal,
mimo katerih lahko prideš le z mnogo truda.Druga je daljša, ker te vodi po ovinkih,
ne pa po stranpoteh.
Je ravna in udobna,
če se s pomočjo kompasa ne pustiš zapeljati
ne na levo ne na desno.Tretja je resnično kraljevska pot,
na kateri bodo tvoje potovanje olepšala
različna knežja dobra dela in prizori.
Vsekakor je do danes po njej uspelo priti na cilj
komaj enemu med tisoči.Po četrti poti pa noben smrtnik
ne more doseči cilja;
preveva jo uničujoča moč,
kar lahko vzdržijo le neminljiva telesa.Izberi torej, po kateri od treh poti hočeš iti
in ne oddalji se več od nje.
Vedi pa, da ti je pot,
na katero boš stopil,
določila neogibna usoda.
Nadalje ti je kot največja nevarnost za tvoje življenje
prepovedano stopiti tudi za korak nazaj.To je vse, kar moraš vedeti.
Če se ne zmeniš za to prvo opozorilo,
bo tvoja pot polna največjih nevarnosti.
Če pa si kriv še tako majhnega prestopka
proti zakonom našega kralja,
se raje obrni, dokler je še možno,
in po poti, po kateri si prišel, pohiti nazaj domov.
Srečanje z golobico in vranom
Čim sem prebral to pisanje, je bilo konec z mojim veseljem in začel sem bridko jokati, čeprav sem prej tako veselo pel. Pred seboj sem sicer videl vse tri poti in vedel sem, da mi bo v danem trenutku dovoljeno izbrati eno od njih. Vendar sem se bal stopiti na kamnito in skalno pot, kjer bi se lahko smrtno ponesrečil. Če bi mi bila dodeljena dolga pot, bi se lahko izgubil na stranpoteh ali pa se na dolgem potovanju ponesrečil na kakšen drug način. Nisem tudi smel upati, da bom med tisoči ravno jaz tisti, ki bi lahko izbral kraljevsko pot. Pred seboj sem videl tudi četrto pot, vendar sta jo ogenj in dim obdajal v taki meri, da se ji nisem drznil približati.
Preudarjal sem torej, ali naj se obrnem ali pa naj izberem eno od poti. Premišljeval sem o svoji nevrednosti, istočasno pa so me tolažile sanje, v katerih sem bil osvobojen iz stolpa. Vendar se nisem mogel preprosto zanesti nanje.
Zato sem dolgo razmišljal, dokler nisem zaradi izčrpanosti postal lačen in žejen. Na dan sem potegnil kruh in ga razrezal na kose. Tedaj sem zagledal snežno belega goloba, ki je sedel na drevesu, in ga prej nisem opazil. Sedaj je, morda iz navade, priletel na tla in zaupljivo prišel k meni. Rade volje sem z njim delil svoj kruh. Sprejel ga je in me nekoliko osvežil s svojo lepoto. Takrat pa ga je zagledal njegov sovražnik, črni vran, in planil proti njemu. Ker ni imel namena vzeti mojega kruha, ampak golobovega, se je ta lahko rešil le z begom.
Skupaj sta odletela proti jugu, kar me je tako razjezilo in razžalostilo, da sem nepremišljeno stekel za predrznim vranom in šel s tem proti svoji volji en oral daleč po eni od opisanih poti, pregnal vrana in rešil goloba.
Šele tedaj sem opazil, da sem ravnal nepremišljeno in sem že bil na poti, s katere se nisem smel več oddaljiti, sicer bi tvegal hudo kazen. Čeprav bi se lahko nekoliko potolažil, sem najbolj obžaloval, da sem ob drevesu pustil vrečko s kruhom in nisem več mogel ponjo. Kakor hitro sem se obrnil, mi je nasproti zavel tako močan veter, da me je skoraj prevrnil. Ko pa sem šel dalje po poti, nisem opazil ničesar.
Iz tega sem lahko sklepal, da bi me stalo življenja, če bi se hotel obrniti proti vetru. Zato sem potrpežljivo sprejel svoj križ, se podal na pot in sklepal, da je tako pač moralo biti. Odločil sem se, da bom storil vse, da bom prispel še pred nočjo.
Ker so se pokazale prenekatere stranske poti, sem vedno jemal v roke kompas in se nisem hotel niti za korak odmakniti od poldnevnika, čeprav je bila pot včasih tako zavita in neprehodna, da so me obhajali mnogi dvomi. Spotoma sem nenehno mislil na goloba in vrana. Nisem mogel uganiti, kaj pomenita.
| Komentar št. 8: Kraljevska pot je naša pot |
| Sodobna duhovna šola je popolnoma usklajena s tretjo, kraljevsko potjo. Druga in četrta pot sta izključeni, medtem ko je prva namenjena le nekaterim. Tako se boste, če ste učenec te šole, kot C.R.C. podali na pot k templju posvetitve, proti poročni dvorani. Ko stoji C.R.C. pred izbiro, hrepeni po rešitvi in se sklicuje na svojo notranjo posest, na notranje vrednote. Jé ta kruh in ga deli z belim golobom. Vendar je takoj tu tudi črni vran. Ko je kandidat na potovanju k alkimični poroki, govorita v njem vedno dva glasova, glasova obeh narav. Prenavljajoča se duševna narava govori iz Gnoze, stara narava pa iz dialektičnega jaza. Vedno sta v sporu. Nemogoče ju je uskladiti. Spor bo trajal, dokler stara narava ne bo propadla. (Jan van Rijckenborgh: Alkimična poroka, prvi del, str. 68) |
Trije portali in srečanje s čuvarji vrat
Končno sem v daljavi na visoki gori zagledal portal, h kateremu sem pohitel, čeprav je bil zelo oddaljen od poti. Sonce je namreč že izginilo za goro in drugje ne bi mogel najti zavetja. Samo Bogu pripisujem, da portala nisem spregledal, saj bi me lahko pustil iti naprej in mi zaslepil oči.
Kot rečeno sem se hitro povzpel in prišel do njega še pri dnevni svetlobi ter si ga ogledal. Bil je izredno lep in kraljevski portal, okrašen z mnogimi sijajnimi podobami in znamenji. Kot sem izvedel kasneje, je vse imelo svoj poseben pomen.
Prvi portal: »Umaknite se, umaknite se od tod, nevredni!«
Čisto zgoraj je bila nameščena precej velika tabla z besedami: Procul hinc, procul ite prophani (Umaknite se, umaknite se od tod, nevredni!) in še nekaj drugega, vendar mi je strogo prepovedano pripovedovati o tem.
Kakor hitro sem dosegel portal, se je pojavil nekdo v nebesno modri obleki. Prijazno sem ga pozdravil. Zahvalil se je, vendar je od mene takoj zahteval pismo s povabilom. Oh, kako vesel sem bil, da sem ga vzel s seboj! Kako lahko bi ga pozabil, kot se je po njegovi izjavi zgodilo drugim. Pokazal sem mu ga. Ni bil le zadovoljen, ampak mi je izkazal tudi veliko čast, zaradi česar sem se zelo začudil. Rekel je: »Vstopite, brat moj, drag gost ste mi.«
Nato je prosil za moje ime, in ko sem mu odgovoril, da sem brat rdečega rožnega križa, se je začudil in istočasno razveselil. Nato je vprašal: »Brat moj, imate toliko pri sebi, da bi lahko kupili pečat?« Odgovoril sem, da je moje premoženje majhno, če pa vidi na meni kaj, kar mu je všeč, lahko to vzame. Ko je nato prosil za mojo stekleničko vode in sem privolil, mi je dal zanjo zlat pečat, na katerem sta bili le dve črki: S. C. (Sanctitate Constantia, Sponsus Charus, Spes Charitas / S svetostjo, stanovitnostjo; dragi ženin; upanje in ljubezen) Opomnil me je, da bi bilo dobro, če bi se spomnil nanj. Nato sem ga vprašal, koliko jih je že vstopilo pred menoj, o čemer mi je tudi poročal. Končno mi je iz čistega prijateljstva dal zapečateno pismo za drugega čuvarja.
Ker sem se pri njem zadržal nekoliko dlje, se je znočilo. Zato so pri vratih prižgali velik lonec smole, da bi lahko prispeli vsi, ki so bili še na poti. Pot, ki je vodila naprej h gradu, pa je na obeh straneh obdajal zid. Ob njej so bila zasajena lepa sadna drevesa različnih vrst. Na obeh straneh so bila tudi po tri drevesa, na katerih so bile svetilke. V njih so že gorele vse luči. S prekrasno baklo jih je prižgala lepa mladenka v modri obleki. Videti je bilo tako čudovito in mojstrsko, da sem se zadržal nekoliko dlje, kot je bilo potrebno.
Drugi portal: »Dajte in dano vam bo.«
Ko sem dobil zadosti informacij in koristne napotke, sem se prijateljsko poslovil od prvega čuvarja. Na poti sem želel izvedeti, kaj piše v pisemcu. Ker pa čuvarju vrat nisem pripisoval ničesar slabega, sem moral krotiti radovednost in nadaljevati pot, dokler nisem dosegel drugega portala. Bil je skoraj tak kot prvi, le okrašen je bil z drugačnimi podobami in skrivnostnimi znamenji. Na tabli, ki je bila nanj pritrjena, je pisalo: Date et dabitur vobis. (Dajte in dano vam bo.)
Pred vrati je ležal strašen lev na verigi. Kakor hitro me je zagledal, se je postavil pokonci in me pričakal z glasnim rjovenjem. Zaradi tega se je prebudil drugi čuvar vrat, ki je ležal na kosu marmorja, in mi rekel, naj ne skrbim in se ne bojim. Leva je nagnal za sebe, vzel pismo, ki sem mu ga tresoč se podal, ga prebral in spregovoril z velikim spoštovanjem: »Pri Bogu, dobrodošel mi bodi, človek, ki sem si ga že dolgo želel videti.«
Medtem je potegnil na dan pečat in me vprašal, ali ga lahko odkupim. Ker sem imel samo še sol, sem mu jo ponudil. Hvaležno jo je sprejel. Tudi na tem pečatu sta bili le dve črki, S. in M. (Studio Merentis; Sal humor Sponso mittendus; Sal Mineralis; Sal Menstrualis / Vreden zaradi študija; tekoča sol, ki naj bo poslana ženinu; mineralna sol; očiščujoča sol)
Ko sem hotel z njim govoriti, je začelo v gradu zvoniti, nakar me je čuvar vrat opomnil, naj se podvizam, sicer bosta moj trud in delo zaman, saj so zgoraj že začeli ugašati svetilke. To sem tudi storil in se nisem oziral na čuvarja vrat, tako sem se bal, in sicer po pravici. Nisem mogel teči tako hitro, da me mladenka ne bi dohitela. Ker so luči za njo ugašale, ne bi našel poti, če mi je ne bi osvetlila z baklo.
Komajda sem lahko smuknil mimo nje, saj so se vrata (to so torej tretja vrata) tako hitro zaprla, da je vanje zašel del moje suknje. Moral sem jo pustiti tam, kajti ne jaz ne tisti, ki so klicali zunaj pred vrati, nismo mogli čuvarja pripraviti do tega, da bi jih zopet odprl. Rekel je, da je ključ dal mladenki, ki ga je vzela s seboj v grad.
| Komentar št. 9: O pomenu mladenke |
| Ni človeka, ki gre po poti povratka, po poti iz dialektične pogreznjenosti v izvorno kraljestvo, in mu to vzpenjanje sijajno uspe. Izgubljeni sin, ki se vrača k Očetu, je skrušen in poln kesanja; je človek, ki spozna lastno nepomembnost in nemoč ter ve, da lahko svoje mukotrpno potovanje dokonča le v moči tistega, ki je šel pred nami, v moči Kristusa. C.R.C. zato takoj spozna, da poti nikoli ne bi našel, če ne bi bila pri njem mladenka, svetloba, ki ga je spremljala. (Jan van Rijckenborgh: Alkimična poroka, prvi del, str. 107-108) |
Tretji portal: »Veselim se s teboj – trpim s teboj.«
Medtem sem si še enkrat ogledal portal. Bil je tako krasen, da takega ni najti nikjer na svetu. Poleg njega sta bila dva stebra. Na eni strani je bila vesela podoba z napisom Congratulor (Veselim se s teboj). Druga slika je prikazovala žalostno, zakrito obličje, in spodaj je pisalo Condoleo (Trpim s teboj). Na kratko, bili so tako mračni in skrivni izreki ter upodobitve, da jih ne bi mogli razložiti niti najpametnejši na zemlji. Če pa bo Bog dovolil, bom v kratkem lahko vse razkril in jih razložil.
Pri tem portalu sem moral ponovno povedati svoje ime. Kot zadnje so ga vnesli v knjižico iz pergamenta, ki so jo skupaj z drugimi poslali ženinu. Šele tedaj sem prejel pravo znamenje gosta. Bilo je nekoliko manjše od drugih, a mnogo težje. Na njem so bile črke S. P. N. (Salus per naturam; Sponsi praesentandi nuptiis / Blagor iz narave; pri poroki ženinov gost)
Poleg tega so mi dali par novih čevljev, kajti tla v gradu so bila iz čistega svetlega marmorja. Stare čevlje sem lahko dal enemu od revežev, ki so pogosto sedeli pri vratih. Podaril sem jih staremu možu. Nato sta me dva mladeniča z baklama peljala v majhno sobo. Tam sem se moral usesti na klop, kar sem tudi storil. Bakli sta vtaknila v dve odprtini v tleh. Odšla sta in me pustila samega.
Nevidni brivci
Kmalu zatem sem slišal hrup, videl pa nisem ničesar. Nekaj mož je planilo name. Ker nisem mogel ničesar videti, sem se moral prepustiti dogajanju in čakati, kaj bodo storili z mano. Kmalu sem opazil, da so brivci, in jih prosil, naj me ne držijo tako čvrsto, saj bom prostovoljno naredil, kar želijo.
Izpustili so me in eden od njih, ki ga nisem mogel videti, mi je ostrigel lase na vrhu glave, pustil pa mi je dolge sive kodre na čelu, ob očeh in ušesih. Priznati moram, da sem zaradi takšne dobrodošlice skoraj obupal. Ker so me nekateri držali zelo trdno in nisem mogel ničesar videti, sem menil, da se je Bog zaradi moje predrznosti odvrnil od mene. Nevidni brivci so skrbno pobrali ostrižene lase in jih odnesli s seboj.
| Komentar št. 10: O pomenu nevidnih brivcev |
| C.R.C. ne prepozna takoj delovanja te mogočne dvojne sile, ki ga prevzame, in je ne more neposredno harmonično predelati. Sila plane nanj in vanj, njena svetloba ga najprej zaslepi. Zmotno misli, da je v temi. Sila razsvetli njegovo svetišče glave, ga obda z mogočnimi, stalnimi vibracijami in očisti eterične tokove, ki tečejo skozi lase navzven ravno tam, kjer pod lobanjskim svodom, ‘‘gričem Golgoto’‘, leži osma soba stolpa, kjer bo med poročnim slavjem Božja alkimija opravila svoje delo preobrazbe. Kmalu pa se C.R.C. osvobodi prvotne zmede, saj so svetlobne sile, ki mu služijo in v pripovedi vedno nastopajo kot paži, vedno pri njem in mu pojasnjujejo, da ni vzroka za strah. Nasprotno! Tako je končno pripravljen stopiti v tempelj posvetitve. (Jan van Rijckenborgh: Alkimična poroka, prvi del, str. 110-111) |
»Glej no, brat Rosenkreuz, tudi ti si tu?«
Nato sta se znova pojavila oba mladeniča in se mi prisrčno smejala, ker sem se tako bal. Komaj pa sta z menoj spregovorila nekaj besed, so znova začeli zvoniti z majhnim zvončkom. To je znak, naj se zberemo, sta povedala mladeniča. Povabila sta me, naj jima sledim. Svetila sta mi skozi mnoge hodnike in vrata ter po mnogih polžastih stopnicah do velike dvorane.
V dvorani je bilo zbranih mnogo gostov: cesarji, kralji, knezi in gospodje, plemiči in meščani, bogati in revni ter vsakovrstna sodrga, zaradi česar sem se zelo čudil in si mislil: »Ah, kakšen norec si bil, da si dopustil, da ti je potovanje postalo tako bridko in zagrenjeno. Tam sedijo vendar tovariši, ki jih dobro poznaš in jih nisi nikoli cenil. Sedaj so vsi tu, medtem ko si ti z vsemi svojimi prošnjami in molitvami komaj še vstopil kot zadnji!« S tem in še z mnogočim mi je takrat zavdajal hudič, kateremu sem, dobro kot sem le mogel, pokazal vrata.
Medtem me je ta ali oni znanec ogovoril: »Glej no, brat Rosenkreuz, tudi ti si tu?« »Da, bratje«, sem odgovoril, »Božja milost je tudi meni pomagala, da sem prišel sem.« Temu odgovoru so se zelo smejali. Neumno se jim je zdelo, da bi za tako nepomembne stvari potrebovali Božjo pomoč. Ko sem vsakega vprašal po njegovi poti, jih je večina odgovorila, da so morali plezati preko skal.
Praznična miza in burkeži
Nato so zatrobile številne trobente, katerih pa nismo videli, in nas povabile k mizi. Usedli smo se, vsak po svoji presoji tako visoko, kolikor vzvišenega se je čutil nad ostalimi. Zato je meni in nekaterim drugim ubogim tovarišem ostalo komaj kaj prostora na najnižjem koncu mize. Kmalu sta spet vstopila oba mladeniča. Eden od njiju je izrekel tako lepe in veličastne molitve, da se mi je razveselilo srce v prsih. Nekaj velikih gospodov pa tega ni cenilo, ampak so se smejali, mahali drugim, grizli svoje klobuke in počenjali še več podobnih neumnosti. Nato so prinesli hrano. Čeprav nismo videli nikogar, so nas tako dobro oskrbeli, da sem mislil, da ima vsak gost svojega služabnika.
Ko so se burkeži nekoliko okrepčali in jim je vino odstranilo zavore, so se začeli širokoustiti in prsiti. Eden je hotel poskusiti to, drugi ono. Najbolj nekoristni naivneži so bili najglasnejši. Ah, če pomislim, kakšne nadnaravne in nemogoče stvari sem slišal, bi se lahko zaradi tega še danes razjezil. Končno niso več ostali na svojih mestih, ampak se je, zdaj tu, zdaj tam, kakšen prikradel h gospodom. Bahali so se s takimi dejanji, da tega kljub vsej moči ne bi zmogla ne Samson ne Herkul. Eden je hotel Atlasa osvoboditi bremena. Drugi je hotel iz pekla znova pripeljati troglavega Kerberja. Na kratko, vsak je nekaj besedičil.
Visoki gospodje pa so bili tako neumni, da so jim verjeli, in lopovi so na koncu postali zelo predrzni. Čeprav so jim od časa do časa z nožem potrkali po prstih, se za to niso menili. Ko je eden ukradel zlato verižico, so to hoteli poskusiti vsi. Videl sem nekoga, ki je slišal bučati nebo. Drugi je trdil, da vidi Platonove ideje, tretji pa da lahko prešteje Demokritove atome. Ni jih bilo malo, ki so iznašli perpetuum mobile. Zdelo se mi je, da je bil marsikateri razumen, a je v svojo pogubo razumu preveč zaupal. Končno se je pojavil nekdo, ki nas je hotel prepričati, da vidi služabnike, ki so nam stregli. Z bahanjem bi nadaljeval, če ga ne bi eden od nevidnih služabnikov pošteno udaril po lažnivih ustih, da ni le on, ampak so tudi mnogi poleg njega obmolknili kot miške.
Najbolj pa mi je ugajalo, da so vsi, o katerih sem imel dobro mnenje, ravnali brezhibno in ostali tihi. Niso govorili glasno, ampak so se smatrali za nespametne, saj jim je bila skrivnost narave previsoko, sami pa so bili preneznatni.
Pri vsem direndaju sem skoraj preklel dan, ki me je privedel sem. Z bolečino sem moral videti, kako so zgoraj pri mizi sedeli površni in lahkomiselni ljudje; na mojem skromnem mestu me niso pustili pri miru, ampak se je eden teh lopovov norčeval iz mene. Nisem vedel, da so obstajala še ena vrata, skozi katera bomo morali iti, ampak sem menil, da bom moral vso poroko prebiti v posmehu in zaničevanju, česar si nisem zaslužil niti zaradi ženina niti neveste. Zdelo se mi je, da bi si lahko poiskala drugega norca za to poroko.
Glejte, v tako nestrpnost zapelje neenakost sveta naivna srca. Vendar je bil to pravzaprav del mojega šepanja, o katerem sem sanjal, kot sem že poročal. Vik in krik pa sta medtem naraščala. Bili so tudi taki, ki so se bahali z zmotnimi in izmišljenimi vizijami. Hoteli so nam poročati o grozljivih in zlaganih sanjah.
Poleg mene je sedel plemenit, tih mož, ki je le včasih govoril, in še to samo o lepih stvareh. Končno je rekel: »Glej, brat moj, če bi prišel kdo, ki bi hotel te trmaste ljudi privesti na pravo pot, bi ga poslušali?« »Ne, zagotovo ne!« sem odgovoril. »Svet hoče biti torej na silo prevaran«, je rekel, »in noče poslušati tistih, ki mislijo dobro. Vidiš tistega širokoustneža? S kako prismuknjenimi domisleki in norimi idejami priteguje druge. Tam pa ima nekdo z nezaslišanimi in skrivnostnimi besedami ljudi za norce. Vendar verjemi mi, prišel bo čas, ko bodo na tej maškaradi maske padle. Ves svet bo videl, kakšni sleparji so bili skriti pod njimi. Morda bo takrat veljalo, kar sedaj ni cenjeno.«
Prihod mladenke
Ko je tako govoril in je kričanje postajalo vedno hujše, se je v dvorani nenadoma dvignila tako lepa in veličastna glasba, kakršne še nisem slišal v vsem svojem življenju. Vsi so utihnili in čakali, kaj se bo zgodilo. V glasbi so bili zastopani vsi godalni instrumenti, kar si jih lahko zamislimo. Igrali so tako ubrano, da sem pozabil nase in tako nepremično obsedel, da so se čudili vsi, ki so sedeli poleg mene.
Glasba je trajala skoraj pol ure in medtem ni nihče spregovoril niti besede. Kakor hitro je hotel kdo odpreti usta, je nepričakovano dobil udarec, ne da bi vedel, od kod je prišel. Ker glasbenikov nismo mogli videti, sem bil vesel, da sem lahko gledal vsaj instrumente, ki so jih uporabljali. Čez pol ure je glasba nenadoma utihnila in ničesar več nismo ne videli ne slišali.
Kmalu se je od vrat dvorane zaslišalo glasno bobnenje in donenje pozavn, trobent ter pavk. Bilo je tako mojstrsko, kot da prihaja sam rimski cesar. Vrata so se odprla in zvok pozavn je postal tako glasen, da smo ga komaj prenesli.
Zazdelo se mi je, da je medtem v dvorano kar samo od sebe prišlo na tisoče lučk v pravilnem redu, da smo bili čisto prestrašeni, dokler nista končno vstopila že omenjena mladeniča s svetlima baklama. Svetila sta lepi mladenki, ki je sedela na sijajnem, pozlačenem zmagoslavnem prestolu, ki se je premikal sam. Zdelo se mi je, da je bila to mladenka, ki je prej na poti prižigala in ugašala luči in da sta to njena služabnika, ki sta bila prej poleg dreves. Sedaj ni bila oblečena v modro, ampak je nosila snežno belo, bleščečo se obleko, ki se je lesketala od zlata, da si je nismo drznili pogledati. Mladeniča sta bila oblečena skoraj enako kot ona, čeprav nekoliko preprosteje.
| Komentar št. 11: Samospoznanje je prva preizkušnja |
| Vrata se odprejo. V tempeljsko dvorano veličastno, v popolnem sozvočju in brezhibnosti zasije svetloba zaradi svoje zakonitosti, da je pripravljena služiti v popolni ljubezni. Kandidate postavi pred prvo, uvodno preizkušnjo: »Dovolj poznate same sebe? Se čutite notranje dovolj pripravljene za skorajšnje srečanje z ženinom, Duhom? Boste lahko njegov gost na svetem praznovanju? Se zdite sami sebi tega vredni?« (Jan van Rijckenborgh: Alkimična poroka, str. 112) |
Kakor hitro je prišla na sredo dvorane in se dvignila s sedeža, so se vse lučke sklonile pred njo. Vsi smo se dvignili s klopi, vendar smo ostali na svojih mestih. Ko se nam je priklonila, mi pa njej in si tako izkazali spoštovanje, je začela govoriti z ljubkim glasom:
Kralj s svojo ljubljeno nevesto,
moj najbolj milostni gospod,
mu čast zaupana je njena,
sedaj ni daleč več od tod.Oba z velikim sta veseljem
danes videla vas priti,
vsakemu od vas želita
svojo milost vselej st’riti;iz dna srca želita si,
da vedno vse uspelo bi
in da nobena bol v sledečo
poročno se ne vmeša srečo.
Nato se je z vsemi svojimi lučkami še enkrat vljudno priklonila in nadaljevala:
V pismu s povabilom, veste
dobro, ni pozvan nihče,
ki od Boga darov prelepih
vseh prejel ni davno že,
ga po rešitvi želja ne
krasi, kot tu spodobi se.Ker ne morejo verjeti,
da tako kdo drzen je,
in kljub strogemu pogoju
pojaviti tu upa si,
čeprav pripravljal na poroko
ni že dolgo časa se,
so vendar polni upanja,
dat’ vam hočejo dobro vse.
So srečni, da v teh težkih časih
mnogi k delu že hite.Ljudje pa drzni so zelo,
grobosti svoje ne uzro
in kamor niso sploh pozvani
tjakaj se prerivajo.
Da podlež se ne bo prodajal,
ne pavliha tam zastajal,
da kmalu bi, kot so želeli,
čisto tu poroko imeli,
bo velika tehtnica
jutri že postavljena.
Vsak lahko na njej presodi,
kaj pozabil je doma.Če mož je v tej dvorani,
ki temu ne zaupa,
naj hitro se odstrani;
kajti če ostane,
vso milost izgubi,
kar bodo jutri ved’li vsi.
Pri komer vest zbudi se,
ostane naj v dvorani.
Do jutra osvobojen bo,
nato naj se odstrani.Kdor mirno zre v preteklo vse,
ta s služabnikom naj gre,
mu bo njegovo sobo dal,
zaželel, da bi dobro spal,
da častno učaka tehtnico,
sicer mu spanje težko bo.Naj drugi izkoristijo
priložnost, kajti kdor ravna
v nasprotju s svojo zmožnostjo,
naj gre, saj to zanj bolje bo
– a vendar za vse samo najboljše pričakujemo.
Ko je to povedala, se je spet priklonila in se veselo povzpela na prestol. Znova so se zaslišale trobente, kar pa ni moglo zadržati mojega globokega vzdiha. Lučke so mladenko nevidno pospremile ven, večina pa jih je vendarle ostala v prostoru in se nam pridružila, vsakemu ena.
Naša zmeda je bila tako velika, da ne morem izraziti, kako težke misli in kretnje so se izmenjavale. Večina je hotela počakati na tehtanje, če pa ne bo uspelo, so upali, da bodo lahko v miru odšli.
Ponoči privezani z vrvmi
Sam sem hitro premislil, in ker me je vest prepričala o moji nespameti in nevrednosti, sem se namenil ostati z drugimi v dvorani in biti raje zadovoljen z dobljeno večerjo, namesto da bi čakal na prihodnji poraz z vsemi njegovimi nevarnostmi. Ko so lučke enega sem, drugega tja, odvedle v sobe (vsakega v svojo, kot sem zvedel kasneje), nas je ostalo devet, med njimi tudi tisti, ki je prej za mizo govoril z menoj. Naše lučke nas niso zapustile. Približno čez eno uro je prišel eden od omenjenih mladeničev s snopom vrvi in nas resno vprašal, če smo se odločili ostati. Ko smo to vzdihujoč potrdili, je vsakega trdno privezal na določeno mesto, se nato z našimi lučkami oddaljil in nas, ubožce, pustil v temi.
Mnogim so začele teči solze in tudi sam se nisem mogel vzdržati joka. Čeprav nam ni bilo prepovedano govoriti, sta nas bolečina in žalost utišali. Vrvi so bile tako nenavadne, da jih nihče ni mogel prerezati ali odstraniti z nog. Ni me potolažilo niti to, da je vsakega, ki se je podal k počitku, morda čakala še velika sramota, mi pa bomo lahko z eno samo nočjo odslužili vso svojo predrznost. Končno sem sredi težkih misli zaspal. Čeprav jih je le malo lahko zaprlo oči, sam tega zaradi utrujenosti nisem mogel preprečiti. V spanju sem sanjal.
| Komentar št. 12: Občutek nemoči |
| Tam se počuti popolnoma nevrednega, ker v jasni svetlobi duše še predobro spozna in spregleda lastno naravo. Zato si ničesar ne domišlja in je tako rešen vsakega zmotnega prepričanja. Stanje ne-jaza poskrbi za veliko samospoznanje, ki mu po eni strani omogoči jasno spoznati čisto vzvišenost sveta živega duševnega stanja, po drugi pa velikansko breme dialektične preteklosti. Kljub temu se ne more ločiti od vhodnega templja, saj spada sicer sem, vendar tega še ne ve. To psihično stanje mu zbudi občutek priklenjenosti, nemoči in nevrednosti, proč pa ne more. Zato Sveto pismo in univerzalni nauk potrjujeta: kdor svetlobo ugleda in jo pozdravi, pade v začetku kot mrtev na tla. (Jan van Rijckenborgh: Alkimična poroka, prvi del, str. 132) |
Nenavadne sanje
Čeprav sanje gotovo niso pomenile veliko, se mi zdi pomembno, da jih opišem.
Bilo je, kot bi stal na visoki gori, saj sem pred seboj videl veliko in širno dolino. V njej je bila neizrekljivo velika množica ljudi. Vsak je imel na glavi nit, s katero je bil obešen na nebo. Eden je visel visoko, drugi nizko, nekaj pa jih je še stalo na zemlji.
Po zraku je letal star mož. V roki je imel škarje, s katerimi je tu in tam odrezal nit. Kdor je še visel blizu zemlje, je hitro padel brez velikega hrupa. Če pa je prišel na vrsto tisti, ki je visel visoko, je padel tako glasno, da je zemlja zadrhtela. Pri nekaterih se je nit tako raztegnila, da so dosegli zemljo, preden jo je mož prerezal.
Pri teh premetih sem se zabaval in se od srca veselil, če je kdo, ki se je v zraku dolgo širokoustil s svojo poroko, tako sramotno padel in s seboj potegnil še nekaj sosedov. Vesel sem bil tudi, če se je kdo, ki se je držal pri zemlji, lahko tako tiho rešil, da tega niso opazili niti njegovi najbližji.
Na višku veselja pa me je eden od sojetnikov nenadoma dregnil, zaradi česar sem se prebudil, kar sem mu zameril. Nato sem razmislil o sanjah in jih povedal svojemu bratu, ki je ležal poleg mene. Zelo so mu bile všeč in upal je, da je v njih skrita pomoč.
S takimi pogovori smo preživeli ostanek noči in hrepeneče pričakovali dan.
Konec drugega dne
Preberite tretji del: Tretji dan – O tehtanju gostov s sedmimi utežmi
