Alkimija pogosto predstavlja ideal spreminjanja svinca v zlato. Duhovna alkimija zahteva spremembo človeka vse do atomskega ustroja.
Alkimija pogosto predstavlja ideal spreminjanja svinca v zlato. Duhovna alkimija zahteva spremembo človeka vse do atomskega ustroja.
V žarišču zanimanja mnogih alkimistov ni bilo raziskovanje pretvorbe neplemenitih kovin v zemeljsko zlato. Bili so predani duhovnemu vidiku, prizadevali so si za transmutacijo duše in telesa s pomočjo novega odnosa z duhom. Rožni križarji so vseskozi zavračali razlago o pridelavi zemeljskega zlata in zagovarjali duhovni proces, proces duhovne alkimije, temeljne spremembe, transmutacije snovnega telesa. Alkimisti so spoznali, da lahko človek dojema le svet, ki ustreza atomskemu bistvu njegovega telesa. Našli so način, kako atomsko bistvo telesa zamenjati in tako spremeniti zavest.
Svet alkimistov je poln simbolov, podob in zgodb, ki opisujejo proces spreminjanja.
Sonce se je pravkar dvignilo nad obzorje, z oranžno barvo je oblilo deželo. Veliko okno hišice na koncu slepe ulice gleda proti vzhajajočemu soncu. Vsako jutro sončni žarki napolnijo sobo z ozračjem, polnim pričakovanj. Prvi sončni žarek posveti na oltar, na ogledalo, in njegova svetloba odseva na majhno desko:
»Kakor zgoraj, tako spodaj. Kakor znotraj, tako zunaj.«
Svetloba se zlije s sijem ognja v pečici, v kateri stoji steklenička z zaprto retorto. V njej se dogaja stalno kroženje, spreminjata se barva in gostota. Žveplo (duh) s poživljajočim ognjem, srebro (duša), ki organizmom daje obliko, in sol (telo), struktura, so dejavne moči v tej transmutaciji. Krožna sprememba, torej segrevanje, pretvorba v plinasto stanje, ohlajanje, ponovna kondenzacija in povratni tok, omogoča stalno kroženje v destilatorju.
Občasno alkimist odstrani trdno temno snov na dnu stekleničke. Proces kroženja se nenadoma spremeni. Vsebina retorte postane bolj sprejemljiva za svetlobo, ki prihaja skozi steno stekleničke. Nad retorto visi majhna deska s sivimi kovinskimi črkami: »Podoben si duhu, ki ga razumeš; ne meni.«
Dolgo časa je alkimist opazoval spreminjanje v retorti, vse je postalo svetlejše, bolj vidno in prepustno. Hkrati je potekal proces spreminjanja v alkimistovem sistemu. Videti je, kakor da se mali svet v retorti čedalje bolj povezuje s svetom zunaj stekleničke: v alkimistu se razvija novo bitje, ki prejema nove uvide iz drugega sveta. Ustroj alkimistovega bitja se postopoma spreminja in čedalje bolj spominja na drugi, večji svet. Srce se nauči misliti na enost.
Nekega jutra napoči čas: v notranjem alkimistovem bitju je transmutacija dosegla nov vrhunec. Alkimist vstopi v svoj laboratorij in stopi pred oltar. Pred mnogimi leti je bil izdelal drugo desko z medeninastimi črkami. Vzame jo z mize in jo zamenja z desko nad retorto: »Podoben si duhu, ki me razume.« Drugič odstrani trdno temno snov na dnu stekleničke.
»Kakor zgoraj, tako spodaj; kakor znotraj, tako zunaj.«
Še zadnji del potovanja:
12. Nevidni služabnik
