Živeti s tokom časa pomeni, da nadaljujemo s spremembami in novostmi. S tem pa so povezane tudi negotovosti in strah. Kaj se bo sedaj zgodilo? Ali bomo prišli tja, kjer smo zares doma?
Živeti s tokom časa pomeni, da nadaljujemo s spremembami in novostmi. S tem pa so povezane tudi negotovosti in strah. Kaj se bo sedaj zgodilo? Ali bomo prišli tja, kjer smo zares doma?
Vsaki generaciji se zdi njen čas zelo poseben.
Leta 1802 je nemški mistik Karl von Eckartshausen (1752-1803) napisal:
Za tihega in mirnega opazovalca ni bolj nenavadnega stoletja, kot je naše. Povsod vrenje in kipenje, v duhu ljudi in v njihovih srcih. Povsod bojevanje svetlobe s temo, bojevanje mrtvih idej z živimi, mrtve, nemočne volje z živo delujočo silo, vojna živalskega človeka proti duhovnemu človeku, ki šele prihaja. (iz knjige Oblak nad svetiščem)
Pogosto pravimo, da so te besede še veliko bolj primerne za današnji čas. Vsi doživljamo razpad obstoječih struktur in izginjanje gotovosti. To opažamo npr. v zakonskih skupnostih, v družinah, prijateljstvu in družbenih odnosih. Povsod vrenje in kipenje, v duhu ljudi in v njihovih srcih. Nastal je velik lok napetosti: na enem koncu stoji individuum, stisnjen v kot, na drugem pa globalizacija. Globalizacija je geslo našega časa. Nastale so globalne koncentracije moči, številne izkoriščajo naravo in ljudi po vsem svetu.
Globalnost pa vsebuje tudi lastnosti, ki kažejo na pozitivno prihodnost. Spoznanje, da je vse povezano z vsem, omogoči način razmišljanja, ki združuje. Omogoči razmišljanje o človeštvu kot celoti. K temu spada impulz, da bi raziskali skupno jedro vseh religij. Pojavi se tudi spoznanje, da so si duhovni in naravoslovni uvidi sorodni.
Globalizacija in individualizacija imata nekaj skupnega: obe vsebujeta nedeljivo celoto. Latinska beseda in-dividuum pomeni nedeljiv. Posameznik je celota, v njem odseva vseobsegajoča celota. Zato lahko rečemo, da se v današnjem času začenjamo vse močneje zavedati enosti, celosti.
Na faustovsko vprašanje, kaj od znotraj povezuje svet, lahko odgovorimo s pomočjo mistike in gnoze. Svet združuje ljubezen, ljubezen kot duhovno delovanje, ki povezuje tako posameznika kot tudi našo Zemljo. Po drugi strani tudi fiziki danes ugotavljajo, da naš svet temelji na nekakšnem duhovnem informacijskem polju.
Zakaj pa je na Zemlji tak kaos, če se vendar prebuja enost, celota? Ljudje se močno razlikujemo. Bogastvo enosti je prav njena raznolikost. Vsaka zavest mora nekoč v svojem razvoju spoznati enost, ki je temelj vsega obstoja. Kdor zares želi vedeti, kdo je, bo nekega dne prispel do enosti. Potem bo lahko v vseh bitjih prepoznal brate in sestre. Enost je tišina, ki jo doživimo kot vakuum, praznino. Tega se ustrašimo. Zdi se nam kot grozeč nič. Pogosto se nas dotakne, in takrat se hitro poskušamo napolniti s hrupom, hitenjem, prepirom in raznim dogajanjem.
Tišina, enost, pa vse to dopušča. Izživljamo se toliko časa, dokler nismo dovolj izkusili. Bližajoča se tišina prižene hitenje do vrhunca. Potem si upamo stopiti naproti enosti, četudi morda nekoliko z obotavljanjem.
Grška mitologija poroča o Prometeju, polbogu, ki ga je oče Zevs prikoval na skalo. Ta mit povzema misterij človeka.
Božansko, polbog, je prikovano na skalo našega zemeljskega, snovnega bitja. Ujeto je globoko v nas, ker imamo svojo voljo. Ne poslušamo glasu univerzalnega, glasu tišine.
Danes pa je ta glas močnejši kot v preteklih časih. Če smo zares pripravljeni, da se nas dotakne, in če se mu prepustimo, se naše vrednote povsem spremenijo. Preneha se boj proti drugačnosti, proti drugim veram, proti drugače mislečim. Enost se pokaže v obličjih vseh božanstev, h katerim ljudje molijo. Kaže se kot nirvana budistov in kot žareče dokazovanje ateistov. Naravoslovnim znanostim podarja intuicijo, kaže se v vseh ljudeh, živalih in rastlinah. Enost želi vse oblike življenja spremeniti v višje, potem ko doživijo potrebne izkušnje predhodnega nivoja. To je veliki razvojni lok, ki vodi k njemu. Vse to pa se ne dogaja samo od sebe.
Ljudje smo sposobni razmišljati, čutiti in hoteti. Zato smo poklicani, da sodelujemo pri dogajanju, pri gibanju enosti v njenih stvaritvah. Če začutimo božanskost, ki živi v vseh in v vsem, in ki iz transcendence vpliva na pojave narave, lahko poskusimo slediti njeni volji. Transcendentno se želi vrniti v svoj dom, zato nam naroča, naj ga pripravimo. Darilo, ki nam ga enost prinaša, je intuitivno razumevanje našega obstoja in naše naloge.
