V nobeni posodi ne moreta biti dve pijači. Preden vanjo nalijemo vino, moramo iz nje izliti vodo. Posoda mora biti prazna in čista.
Mojster Eckhart, srednjeveški nemški mistik, je ugotovil:
„V nobeni posodi ne moreta biti dve pijači. Preden vanjo nalijemo vino, moramo iz nje izliti vodo. Posoda mora biti prazna in čista.
Če želiš sprejeti božansko radost in Boga, se moraš rešiti vsega ustvarjenega. Vse, kar naj bo dovzetno in kar sprejema, mora biti prazno. Zato izprazni, da se boš napolnil.“
„Praznina je pogoj za polnost“, pravijo modri učitelji z Daljnega Vzhoda. Takšno stanje je sodobnemu človeku tuje, celo ogroža ga.
Strah pred praznino je značilnost današnjega časa. V naši družbi se to odraža na primer kot organiziran prosti čas. Po napornem, pogosto prenapolnjenem delovniku se dan nadaljuje s stresom prostega časa. Prevelika ponudba dejavnosti naj bi človeku očitno omogočila pozabiti, da v sebi nosi nekaj nesmrtnega, neskončnega.
Zakaj je ljudi tako strah praznine?
Jih je strah, da bi morali nekaj oddati brez dobička?
Ali pa se bojijo tvegati in se podati v pustolovščino z negotovim izidom?
Morda jih je strah, da bi padli v „črno luknjo“? Ali pa se bojijo samo dolgočasja?
Mogoče je ljudi strah izgubiti kontrolo nad seboj ali pa samoodločanje predati tuji oblasti, zaiti pod vpliv, ki bi jim lahko vzel krmilo iz rok?
V človeku obstaja nežen glas, ki ga brez prestanka vabi, naj tvega in izgubi sebe. Vabi ga, naj zares odloži krmilo samouveljavljanja in se preda vplivom božanskega. V njem hoče izzvati radovednost za „polnost praznine“, za „zven tišine“. Praznina ni vakuum, nekakšen nič, temveč pomeni odprtost, neoviranost in spontanost.
Praznina pomeni, da smo prazna posoda za „božansko veselje“, kot piše v navedku mojstra Eckharta.
Praznina pomeni, z veseljem oddati praznino zemeljskega bivanja, da bi prejeli polnost večnega obstoja.
Zato pravimo: „Izprazni, da se boš napolnil …“.
