Po legendi je Perceval plemeniti vitez in vztrajni iskalec grala. Je čistega srca, pogumen, srčen,vzdržljiv. Takšna je klasična slika Percevala, kakor jo najdemo v različnih besedilih.
Po legendi je Perceval plemeniti vitez in vztrajni iskalec grala. Je čistega srca, pogumen, srčen,vzdržljiv. Takšna je klasična slika Percevala, kakor jo najdemo v različnih besedilih. Sam Perceval pa ni zadovoljen s tem, da je zgolj plemenit, pogumen in srčen, čeprav mu gre na prvi pogled kot vitezu prav dobro.
Njegova duša izkuša poklicanost, ki daleč presega omenjene vrline. Srčnost, pogum in plemenitost so le zunanji odrazi njegove duševne in duhovne poti, ki mu je naložena. Pot mora najti v številnih blodnjah in preizkušnjah.
Najprej si na kratko prikličimo v spomin vsebino legende.
Legenda o gralu Chrétiena de Troyesa
Legendo o gralu srečamo v številnih izročilih, ki so se v teku stoletij različno izoblikovala. Ena najstarejših različic je Zgodba o gralu francoskega trubadurja Chrétiena de Troyesa iz leta 1188.
Percevala, junaka tega epa, je vzgojila mati Herzeleide (nem. bolečina srca) v gozdu daleč od ljudi.Tam Perceval nekoč sreča viteza, in tudi sam se že od mladih nog čuti poklican za to nalogo. Privlači ga dvor kralja Arturja z omizjem plemenitih vitezov. Poleg srčnosti, hrabrosti in plemenitosti odlikuje mladega Percevala tudi posebna čistost srca. Richard Wagner opiše to stanje kot nedolžno dušo.
Kasneje se mladi vitez sreča z ribičem, za katerega se izkaže, da je gralski kralj in da trpi za hudo boleznijo. Na kraljevem gradu prejme Perceval dragocen meč in doživi skrivnostni sprevod: v dvorano prinesejo gral in krvaveče kopje. Gral je dragocena zlata skodelica, iz katere izhaja žareči sij; jedi, zaužite med obredom, pa udeleženim poklanjajo neumrljivost.
Perceval začudeno opazuje dogajanje,a zaradi svoje mladostne naivnosti pozabi postaviti odločilno vprašanje, ki ga navzoči pričakujejo od njega: Komu, čemu služi gral?
Z norčevanjem in posmehom pospremijo Percevala v svet običajnega viteškega življenja. Na Arturjevem gradu sreča še Kundry, divjo ženo, ki ga grdo ozmerja in mu odkrije: če bi pravilno postavil vprašanje, bi se kralj ribič rešil trpljenja. Pretresen se Perceval ponovno odpravi na pot, da bi našel gralov grad.
Šele po mnogih letih blodenj in preizkušenj končno sreča starega puščavnika, ki mu pojasnil, kaj pomeni resnična povezanost z gralom.
Tu se zgodba Chrétiena de Troyesa konča. Ep je fragment. Pot do grala se konča tam, kjer Perceval dobi vpogled v delovanje Boga, kjer se v njem prične prebujati nova zavest.
Nadaljnjemu dogajanju moramo slediti na podlagi drugih virov. Najprej gre za vprašanje:
Kaj in kje je gralov grad?
V prvem nizu člankov smo navajali pripoved o gralu Hermesa Trismegista. Gral je opisan kot posoda, ki jo je bil Bog potopil v zemeljsko življenje, da bi v njej podarjal ljudem svete duhovne jedi.
Gralov grad nam lahko simbolizira področje, v katerem se Bog, Duh, sreča s človekom. To področje je raven duše, a ne običajne, umrljive duše, temveč Božje duše, ki je kot kal skrita v človeku. Rožni križarji ji rečejo vrtnica srca; tudi simbol vrtnice se pogosto pojavlja skupaj z gralom.
Vrtnica srca ne izvira iz običajnega sveta z njegovim tostranstvom in onostranstvom, ampak iz področja, ki ga Sveto pismo imenuje raj, eden.To je polje večnosti, ki ne pozna ne nasprotij ne smrti in ji pripovedi o gralu pravi daljna dežela.
Gralov grad ni dostopen vsakomur. Skrit in neviden je za običajno, na umrljivo naravo usmerjeno zavest. Najde ga lahko le iskalec grala – človek, ki je pričel slediti svojemu nesmrtnemu dušnemu jedru in išče pot notranje spremembe. Nekoč bo srečal Amfortasa, kralja ribiča, kateri ga bo vzel s seboj na gralov grad.
Amfortas in tragična predzgodovina Parsifalove epizode
Po legendi je Amfortas ranjeni kralj. Je vodilni duhovnik gralovega bratstva, ki živi na gralovem gradu. Amfortasova naloga je, da s pravilnim ritualom razpira čudežno kupo, v katero se potem izlije svetloba Boga – pogosto simbolizirana v podobi goloba –, in se tam spremeni v sveto hrano. Zaužijejo jo bratje grala in omogoči jim večno življenje. Takšen je del zgodbe v Wagnerjevi operi Parsifal.
Ritual lahko vodi le Amfortas, vendar mu delo zaradi rane povzroča neskončno bolečino. Poškodbo je povzročilo njegovo lastno kopje, ki mu ga je bil odvzel Klindsor, brat odpadnik. Ta je gralov grad zapustil in izbral pot teme, goljufije in črne magije. Klindsor je Amfortasa zapeljal, da se je ta pričel bojevati proti zlu z lastno voljo.
Usodna bitka z zlom
Amfortas je podlegel skušnjavi. Odšel je z gradu in pričel bitko s svetom. Visi med življenjem in smrtjo. Ne more umreti in njegovo življenje je postalo muka, kajti rana je neozdravljiva. Le čista duša, ki bi iz sočutja postavila odločilno vprašanje Komu, čemu služi gral in Kaj te muči, bi ga lahko ozdravila in rešila bolečine.
V gralovem epu nam lahko vsaka oseba simbolizira junakov notranji vidik. Kar Parsifal vidi, je le vnanja, zrcalna slika tistega, kar je v njem samem. Zrcalno sliko ugleda ravno v trenutku, ko je prisiljen, da jo spozna, razume, razreši in se odreši.
Amfortas je torej tisto, kar trpi v njem samem, in hkrati tisto, kar ga močno spodbuja k iskanju grala. To je njegovo padlo notranje jedro, ki je bilo nekoč podleglo skušnjavi in se povezalo s svetom nasprotij ter se začelo upirati zlu tega sveta.
Tako je bilo oropano povezave s Svetim Duhom, čigar simbol je kopje. Izguba Svetega Duha, ki ga je bil kralj nekoč posedoval kot ustvarjalno zmožnost, je povzročila neozdravljivo rano. Zato je vedno znova potrebna nova osebnost, da odkrije notranjo pot in omogoči ponovno povezavo duše z Duhom. Takšen človek je v legendah predstavljen kot junak, v našem primeru Parsifal.
Kako gral razlagajo rožni križarji
Rožni križarji utemeljujejo nemir in nezadovoljstvo iskalca grala z dejstvom, da v sleherniku prebiva nekaj, kar ne izvira iz te narave. Človeka vidijo in izkušajo kot dvojno bitje. S svojim razumom, občutki in umrljivo dušo pripada smrtni naravi, v resnici pa je veliko več: je nesmrtni mikrokozmos, svet v malem, v katerem je nekoč delovala nesmrtna oblika izražanja z zmožnostjo lastnega ustvarjanja. S padcem se je izrodila in ujela v svet grobe materije.
Padec opisujejo legende kot skušnjavo, ki ji je podlegel Amfortas. Odtlej se mora človeški mikrokozmos vedno znova utelešati v umrljivo snov, da bi si nabral izkušnje in nekega dne našel pot v izvorni svet. Iz narave nastala osebnost umre, žetev izkušenj pa se vtisne v mikrokozmos in je na razpolago naslednji utelesitvi.
Resnični vzrok trpljenja
Nesmrtno jedro mikrokozmosa, neumrljiva duša, od katere je ostala le vrtnica, trpi ob nenehno ponavljajočih se utelesitvah. Tega pravzaprav noče. Trpi, ker je vpeta v svet in jo nenehno premetava med dobrim in zlim, med življenjem in smrtjo.
Izkusiti in spoznati vzroke trpljenja v lastnem bitju pomeni postaviti odločilno vprašanje Ujec, kaj te muči. Amfortas uteleša izkušnjo v lastni notranjosti. Nekoč je bil povezan z Božjim Duhom, zdaj pa pri vsakem dotiku Duha izkuša pekočo bolečino. To stanje se lahko konča le z odrešitvijo. Torej mora človek med številnimi utelesitvami nekoč dozoreti in se odrešiti. Ne dá se mu povedati, kaj naj stori, temveč mora spoznanje doseči sam.
Parsifal ni postavil vprašanja, ko je prvič obiskal gralov grad, zato se mora vrniti v običajno življenje in se tam boriti, dokler se ne utrudi. Šele potem sreča puščavnika, ki mu pove vse, kar je potrebno vedeti.
_________________________
Berite nadaljevanje:
Misterij svetega grala, 3. del
Puščavnik, zadnja preizkušnja in vrnitev kopja
Misterij svetega grala, 4. del
Gral Jožefa iz Arimateje
Kar se je zgodilo pred tem
Misterij svetega grala, 1. del
Odločilno vprašanje in gral v spisih Hermesa Trismegista
