O čem so govorile katarske pridige in zakaj je njihovo krščansko sporočilo preganjala rimska inkvizicija? V času, ko je bil razkol neizbežen, so pojav katarov razumeli kot živo grožnjo obstoječim strukturam moči. Sporočilo katarov je nedvomno protestantsko.
O čem so govorile katarske pridige in zakaj je njihovo krščansko sporočilo preganjala rimska inkvizicija? V času, ko je bil razkol neizbežen, so pojav katarov razumeli kot živo grožnjo obstoječim strukturam moči. Sporočilo katarov je nedvomno protestantsko. Njihove korenine so trdno zasidrane v krščanski, evropski miselnosti, predvsem v Okcitaniji in Italiji, zibelki zahodnega Sredozemlja. To je področje, kjer sta bili od 12. do 14. stoletja zelo živa dediščina civilizacije in umetniški duh Rimljanov in Grkov.
Soočanje z bogato tradicijo zahoda vzbuja pomisleke o podmeni sodobnih teologov, češ da izvira katarstvo iz vzhodne Evrope in da je bila njegova herezija nasledek križarskih vojn in trgovine z državami vzhodno od Sredozemlja. Ne smemo pozabiti, da se je v tem času zgodil razkol med rimsko in pravoslavno cerkvijo – vzhodna shizma – in da je Rim moral pokazati ‘čistost svojega izvora’. Da bi okrepil legitimnost, je bilo najlaže reči, da vse slabo prihaja z vzhoda.
Korenine v zahodnoevropski tradiciji
Na izjavo papeža Inocenca III. in mnogih drugih teologov tistega časa, češ da je katarsko gibanje prišlo z vzhoda in bilo vsajeno v sveto telo zahoda kot zločest tumor, moramo gledati z razločujočim in kritičnim očesom.
Vemo denimo, da Nova okcitanska zaveza, ki jo hranijo v Lyonu in vsebuje obred, imenovan consolamentum, izvira iz starih španskih biblij in od zahodnogotskih (vizigotskih) Kataloncev, katerih tradicija je bila veliko strpnejša od ortodoksne rimske. V nekaterih biblijah, ki so se ohranile do današnjih dni, je mogoče najti načela priscilijanske herezije. (1)
Zavračanje zakramentov, ki jih je postavila Katoliška cerkev, je temeljilo na racionalizmu številnih izobraženih duhovnikov, ki so odklanjali cerkvene dogme, ker jih ni bilo moč najti v evangelijih. Pomembna tradicija nasprotovanja zakramentom se je začela s Priscillianom de Avila v 4. stoletju in nadaljevala do Bérengerja de Toursa (tudi Beringerius Turonensis) v 11. stoletju.
Katari so zavračali tudi slike in kipe. Claude de Turin, učenec škofa in teologa Felixa de Urgela (Pireneji), je bil denimo obtožen adopcionističnega (2) krivoverstva skupaj z Elipandom de Toledom.
Tako je katarstvo potrdilo svojo pomembnost: ne le zato, ker je gibanju uspelo vključiti nauke apostolske tradicije v evangelije, temveč predvsem zato, ker je zmoglo posredovati močno podobo pravega krščanstva celotni družbi.
Živ primer krščanskega življenja
Nedavne študije zagovarjajo tezo, da so pravi katari – tisti, ki so jih poimenovali bonshommes (tudi bonhommes, boni homines, bones-homes) ali ‘dobri možje in dobre ženske’, – v resnici predstavljali le majhen delež prebivalstva, medtem ko so bili drugi zgolj ‘verniki’, ki so verjeli v pridige teh ‘dobrih ljudi’ in imeli kritičen odnos do Katoliške cerkve in njenih institucij.
To se ne bi zgodilo, če bi bili katari majhna, posebna skupina, ki bi se kakor gobavci oddaljila od družbe, kot jih je sicer opisovala Cerkev, zlasti cistercijanski menihi in kasneje dominikanci. Ravno nasprotno, katarski perfekti so bili docela vključeni v družbo in za prebivalstvo je bilo njihovo življenje živ zgled, kateremu so lahko sledili. Delali so kot trgovci, tkalci, učitelji plemiških otrok. Vrata njihovih okcitanskih ostals (okcitanska beseda za hostel) so bila vedno odprta. To so bile hiše, kjer so poskrbeli za romarje ali bolnike, kjer so se ljudje lahko naučili brati ali pa so tam opravljali dejavnosti, ki so jim omogočale prežitek.
h2. Neposreden dostop do evangeljskega sporočila
Da bi lahko prenesli evangeljsko sporočilo vsem ljudem, so katari prevajali svete latinske spise (tako kot valdenžani) (3). Njihov namen je bil omogočiti branje Božje besede neposredno, brez posrednikov. Pojasniti moramo, da bila prepoved prevajanja svetih spisov eden prvih ukrepov inkvizicije v boju proti heretični ‘izprijenosti’.
Katari so bili prvi kristjani, ki so vernikom posojali denar za njihove potrebe. To denimo potrjuje dokument trgovca iz Palencie v Kastilji, v katerem je pred papežem izpovedal, da je prejel denar od heretikov. Kasneje je frančiškanski ‘spiritualist’ Pere Joan Olivi, doma iz iste regije, terjal in si prizadeval za uboštvo, kar pa ga ni oviralo, da ne bi bil med prvimi, ki so pisali o ‘kapitalistični ekonomiji’.
Vse delo so katari opravljali s ponižnostjo in skromnostjo, brez širokoustenja ali pohlepa po bogastvu in môči. Pomagali so drugim, dokler so lahko, in oznanjali ‘evangelij’. Njihovo življenjsko vodilo, zapisano v okcitanskem consolamentumu, je bilo »ne stori drugemu tega, česar nočeš, da drugi storijo tebi«.
Albižanska križarska vojna
Nedvomno je bil uspeh katarskih naukov med prebivalci Languedoca in na celotnem vplivnem področju, zlasti v katalonskih in italijanskih regijah, tisti, ki je izzval radikalen odziv Katoliške cerkve: albižansko križarsko vojno.
Z vzpostavitvijo inkvizicije – prva je bila ustanovljena v Toulousu, hitro zatem pa tudi v Kataloniji – je bila opustošena celotna regija. Inkvizicija je divjala, dokler niso bili vsi glasovi odpadnikov rimske institucije zadušeni.
V boju proti odpadništvu vernikov iz Languedoca je Rimskokatoliška cerkev naletela na številne težave, ne le zato, ker so ljudje in plemstvo podpirali katare, ampak tudi zaradi pretiranega, razkošnega življenjskega sloga katoliških prelatov, ki so bili neodvisni od rimskega paternalizma.
Zato so slednji že v 13. stoletju ubrali novo strategijo. Ustanovili so katoliške mendikantske redove, imenovane tudi uboštveni ali beraški redovi.
_______________
(1) Priscillian (Priscilijan) je bil španski asket, ki je ustanovil gibanje priscilijanstvo in ga je Cerkev obsodila kot heretika. Kljub svojim nekoliko manj ortodoksnim stališčem, na katere sta nedvomno vplivala gnosticizem in manihejski dualizem, je postal škof v Avili leta 380, kasneje pa so ga obtožili čarovništva in ga usmrtili. Priscilijanstvo se je ohranilo v Španiji do 6. stoletja.
(2) Adopcionizem je teološki nauk, podoben nestorijanstvu. (Nestorijanci učijo, da ima Jezus dve osebnosti: Jezus-človek ter Jezus-Božji Sin in utelešenje Božje besede). Po adopcionističnem nauku Jezus ni bil Bog od začetka in od vekomaj, ampak je bil rojen kot človek in ga je Bog ‘posvojil’ šele ob krstu v reki Jordan. O tej doktrini so razpravljali na sinodah v Ratisbonu (792), Frankfurtu (794) in Aix-la-Chapelli (799), kjer so adopcionizem razglasili za krivoverstvo.
(3) Valdenžani so protestantska cerkev, ki jo je ob koncu 12. stoletja ustanovil Peter Valdes (tudi Waldo, Valdo ali Waldes) iz Lyona (južna Francija). Valdenžane je v srednjem veku preganjala katoliška inkvizicija kot eno najpomembnejših skupin tako imenovanih krivovercev.
_______________
Novi uboštveni redovi
Več v tretjem delu:
Zgodovina katarov, tretji del
Cilj katarov
Več v prvem delu:
Zgodovina katarov, prvi del
