V Wagnerjevi operi pravi puščavnik na Parsifalovo vprašanje o gralu takole: »Tega se ne pove. Toda če si zanj izbran, znanje ni izgubljeno.« Izbran je iskalec, ki najde gral v sebi.
V Wagnerjevi operi pravi puščavnik na Parsifalovo vprašanje o gralu takole: »Tega se ne pove. Toda če si zanj izbran, znanje ni izgubljeno.« Izbran je iskalec, ki najde gral v sebi.
Védenje o gralu, o misteriju nesmrtnosti, je skrito v vsakem človeku. Če spričo notranje izkušnje dozori pravi trenutek, dobi to znanje simbolično podobo puščavnika. Védenje dozori v srcu takrat, ko se človek neha pehati za zakladi tega sveta in se zave bistvenega. Tako drugič vstopi v gralov grad.
Parsifal, iskalec grala, se v Wagnerjevi operi ponovno znajde v skušnjavi. Brat teme, Klindsor, ustvari pred njim čarobni vrt, v katerem ga čudovita rožna dekleta obdajo z astralnim slepilom. Vrt je področje poželenj, astralno področje te narave, skušnjava, ki so ji nekoč podlegli kralj Amfortas in drugi brezciljno tavajoči vitezi grala.
Za Parsifala je to lahka naloga. V njegovem bitju ni več nobene povezanosti z nižjimi poželenji, skozi čarobni vrt gre nepoškodovan. Vendar še ni rešen.
Kundry – preizkušnja
Nenadoma se pojavi Kundry, ženska, ki jo Wagner prikaže kot strašno starko, v običajnem svetu pa kot sijočo, zapeljivo lepotico. V človekovem mikrokozmosu uteleša Kundry tisto, čemur pravimo tudi čuvar praga. To je vsota vseh poželenjskih sil iz smrtne narave, ki jih nosimo v sebi. Mimo čuvarja praga mora vsakdo, ki hoče trajno vstopiti v gralov grad. Kundry že od Amfortasove poškodbe dalje potuje po svetu, da bi našla zdravilo za njegove rane, toda Amfortasu ne more pomagati nobeno zdravilo tega sveta.
Tudi Pasifala Kundry najprej privlači. Objame ga in potegne navzdol k sebi. Parsifal skoraj podleže njenim čarom. Toda ko ga Kundry poljubi, ko se torej hoče z njim povezati, se v delčku sekunde prebudi njegovo notranje videnje. In v trenutku videnja nenadoma spozna, kaj se je bilo pripetilo Amfortasu.
Vidi trpljenje narave, ki kakor on sam hrepeni po odrešitvi, in spozna svojo nalogo v globokem, skoraj neskončnem sočutenju s poškodovano naravo. On, ki je bil nekoč čista duša, postane v sočutjenju tisti, ki ve. Odbije Kundry in najde pot na gralov grad. Tako se tudi Kundry reši svojega eone dolgega romanja in neuspešnega iskanja zdravila za bolnega kralja ribiča.
Sveto kopje se vrne
Amfortas se nekoč ni mogel upreti Kundry in je zato postal ranljiv. Črni brat Klindsor, ki si je izbral pot goljufije, mu je bil odvzel kopje in z njim zadal lastniku kopja neozdravljivo rano.
Ko je Parsifal prestal preizkušnjo, je Klindsor jezno zalučal kopje vanj. Toda kopje je obstalo nad Parsifalovo glavo, ujel ga je in vzel s seboj na gralov grad, da bi z njim zacelil Amfortasovo rano. Kopje je namreč kot simbol svetega, zdravilnega Božjega Duha edino zdravilo za to rano.
Amfortas zdaj lahko končno umre, Parsifal pa po srečanju s Kundry postane tisti, ki ve. Njegova čista, nesmrtna duša je uzrla trpljenje neodrešenega sveta in je zdaj pripravljena vstopiti v misterije Duha. Parsifal postane kralj duhovnik, duhovno-dušni človek, ki za bratstvo in človeštvo odkrije gral in kot sveto hrano iz njega deli svetlobo Boga.
Tako se sklene zadnja Wagnerjeva opera in takšen je brezčasni cilj vsakega iskalca grala.
Iskanje grala pomeni živeti življenje, usmerjeno na ponovno rojstvo nesmrtne duše; življenje, ki vodi na pot krščanske posvetitve, pot v notranjo svetlobo duše in duha.
________________________
Berite nadaljevanje:
Misterij svetega grala, 4. del
Legenda o gralu Jožefa iz Arimateje
Kar se je zgodilo pred tem:
Misterij svetega grala, 1. del
Ključno vprašanje in videnje Hermesa Trismegista
Misterij svetega grala, 2. del
Gralov grad, iskalec grala in drugi skrivnostni liki
