Preberite prvotno besedilo posvetitvenega romana v sedmih delih, ki ga je leta 1616 izdal Johann Valentin Andreae, s komentarji iz ezoterične analize Jana van Rijckenborgha in povezavami na članke. Dogajanje poteka sedem dni. Pred vami je prvi dan in predgovor.
Preberite prvotno besedilo posvetitvenega romana v sedmih delih, ki ga je leta 1616 izdal Johann Valentin Andreae, s komentarji iz ezoterične analize Jana van Rijckenborgha in povezavami na članke. Dogajanje poteka sedem dni. Pred vami je prvi dan in predgovor.
V slovenskem jeziku je izšel prevod iz nemščine v dveh delih pri Založbi Rosa iz Ljubljane.
Prvi del: Prva izdaja leta 2009
Drugi del: Prva izdaja leta 2009/2010
Vse pravice so pridržane, zlasti glede prevoda. Prepovedano je razmnoževanje kateregakoli dela besedila in slik s tiskanjem, fotokopiranjem ali shranitvijo v elektronski obliki ter v kateremkoli drugem postopku brez vnaprejšnjega dovoljenja založnika.
______________
Predgovor Jana van Rijckenborgha
Ko smo se odločili objaviti razlago knjige Alkimična poroka Christiana Rosenkreuza, smo se seveda v mislih pomudili pri Johannu Valentinu Andreaeju, piscu tega dela klasičnih rožnih križarjev. Andreae in njegovo delo nosita znamenje baklonosca, katerega svetloba še sedaj sveti na vse strani. Vedno, ko je treba v službi velikega dela za osvoboditev človeštva na svet prinesti novo svetlobo, je le-ta prižgana ob plamenu prastarega svečnika, ki nikoli ne ugasne, in z njim združena.
Spričo tega dejstva smo globoko hvaležni, da smemo sedaj, ko je prišel čas, verjetno prvič v zgodovini razkriti sporočilo o odrešitvi, ki ga je Johann Valentin Andreae premišljeno upodobil v svojem delu. Delo ponujamo vsem, ki hrepenijo po živem spoznanju resnične poti odrešitve in se hočejo izkazati, da so je vredni.
Naj bodo to mnogi, zares mnogi, skupina, ki je ne more nihče prešteti.
PRVI DAN
Na večer pred veliko nočjo sem sedel pri mizi in se po svoji navadi pogovoril s stvarnikom v ponižni molitvi. Razmišljal sem o mnogih velikih skrivnostih, ki mi jih je v svojem veličastju omogočil videti oče svetlobe. S svojim dragim velikonočnim jagnjetom sem si hotel v srcu pripraviti neokisan, čist kolač.
| Komentar št. 1: Večer pred veliko nočjo |
| Pripoved se začne na večer pred veliko nočjo. Tako se mora začeti vsaka tovrstna pripoved. Velika noč je praznik vstajenja. Praznujemo jo okrog 21. marca, ko stopi sonce v znamenje pomladi. Zaradi tega nam lahko na primer ponazarja zgolj ponovni nastanek narave. Zima je minila, prišla je pomlad. C.R.C. ne govori o vsakdanjem vstajenju. Usmerjen je na vstajenje v novem življenjskem polju, na prvotno življenje. Če je taka želja v človeku prisotna, je vsak dan dejansko “večer pred veliko nočjo”. Če po tem hrepeni, ve, da bo ta dan nekoč prišel. (Jan van Rijckenborgh: Alkimična poroka, prvi del, str. 13-14) |
Tedaj pa se je dvignil strašen veter. Mislil sem, da se bo gora, v katero je bila vkopana moja hiška, zaradi velike sile razletela. Ker pa me tako ravnanje hudiča, ki mi je prizadel že prenekatero trpljenje, ni presenetilo, sem zbral pogum in ostal pri meditaciji, dokler se nekdo ni dotaknil mojega hrbta, česar nisem pričakoval. Prestrašil sem se in se komaj upal ozreti, vendar sem ostal miren, kolikor pri takih stvareh dopušča človeška šibkost.
Ko me je nato nekdo povlekel za suknjo, sem se ozrl. Zagledal sem čudovito mladenko, katere obleka je bila modra in kot nebo posejana z zlatimi zvezdami. V desnici je imela zlato pozavno, na kateri je bilo vgravirano ime, ki sem ga sicer lahko prebral, a ga kasneje nisem smel razodeti. V levici je držala velik šop pisem v vsemogočih jezikih, ki jih je morala odnesti v mnoge dežele, kot sem izvedel pozneje, Imela je tudi velike, lepe peruti, vsepovsod prekrite z očmi, s katerimi se je lahko dvignila in poletela hitreje od orla.
Verjetno bi lahko opazil še kaj. Ker je ostala pri meni le kratek čas, jaz pa sem bil poln strahu in začudenja, je ostalo pri tem. Kakor hitro sem se obrnil, je prelistala pisma in izvlekla majhno pisemce ter ga z velikim spoštovanjem položila na mizo, nakar se je molče umaknila. Ko se je začela dvigati, je tako močno zatrobila v svojo lepo pozavno, da je odmevalo po vsej gori in sem še skoraj četrt ure zatem komaj slišal lastni glas.
| Komentar št. 2: Magnetni dotik |
| Dotik je kot klic. Skozi vas zveni kot zvok pozavne. O takem klicu govorijo mnoge svete knjige. V njih lahko preberemo, da Božji glas zadoni v viharju, ob blisku in gromu ali drugih naravnih silah. To je vedno moč tega posebnega magnetnega dotika, zaradi katerega ima kandidat občutek razrvanosti, ker se žarčenja, ki nihajo skozenj, ne ujemajo z nobenim organom. Občuti jih, nima pa organa, ki bi se nanje lahko odzval. (Jan van Rijckenborgh: Alkimična poroka, prvi del, str. 19) |
Povabilo
V tej nepričakovani dogodivščini si, revež, nisem znal ne svetovati ne pomagati. Zato sem padel na kolena in prosil stvarnika, naj ne dopusti, da bi se zgodilo kaj, kar bi lahko ogrozilo mojo večno odrešitev. Nato sem s strahom in trepetom stopil k pisemcu. Bilo je tako težko, da bi bilo komaj kaj težje, če bi bilo iz čistega zlata. Ko sem si ga nato natančno ogledal, sem našel majhen pečat, s katerim je bilo zaprto. Nanj je bil vtisnjen droben križ z napisom: In hoc signo † vinces (v tem znamenju boš zmagal).
Ko sem znamenje odkril, sem bil potolažen, kajti zavedal sem se, da tak pečat hudiču ni prijeten in pri njem ni v rabi. Pisemce sem previdno odprl. V njem sem našel verze, napisane z zlatimi črkami na modri podlagi:
Danes, danes, danes
kraljeva je poroka.
Če si rojen za ta dan,
za radost od Boga izbran,
smeš na goro iti,
na goró treh templjev,
in zgodbo tam odkriti.Na straži stoj
in se opazuj!
Če se vneto ne predaš,
škodi ti poročni čas.
Škodi mu, ki umakne se,
če si prelahek, pazi se.
Spodaj je pisalo: Sponsus et Sponsa (Ženin in nevesta).
| Komentar št. 3: Znamenje pisma |
| Pripoved o tem, da je C.R.C. dobil pismo, se vam ne sme zdeti nenavadna. Sveto pismo je polno podobnih opisov, v katerih je Bog, Gnoza, tako rekoč »pisal v srce«. V drugem pismu Korinčanom Pavel pravi: »Ste pismo Kristusa« in govori o »mesenih tablah src«, medtem ko Peter priča o »skritem človeku srca«. (…) Christian Rosenkreuz je torej prejel pismo. Medtem ko vanj postopoma prodira njegov pomen, ga oblije mrzel pot. Prepozna znamenje povabila. Že dolgo je vedel, na kakšen način naj bi prišlo do njega: tako, da hrepeni po Gnozi in ji odpre srce. Ko pa je pismo prišlo, je bil zelo osupel. (Jan van Rijckenborgh: Alkimična poroka, prvi del, str. 20 in 25) |
Ko sem pismo prebral, sem mislil, da bom omedlel. Naježil sem se in mrzel pot mi je tekel po vsem telesu. Ugotovil sem, da je bila to poroka, ki mi je bila v viziji napovedana pred sedmimi leti in na katero sem že zelo dolgo in hrepeneče čakal. Ko sem jo z vnetim preračunavanjem in izračunavanjem položajev planetov končno našel, nisem pričakoval, da se bo to zgodilo pod tako težkimi in nevarnimi pogoji. Prej sem mislil, da se moram na njej le pojaviti, pa bom sprejet kot dobrodošel in ljub gost. Sedaj so me opozorili na Božjo previdnost, v katero nikakor nisem bil prepričan.
Pri raziskovanju samega sebe sem tudi odkril, da v moji glavi vladata velika nespamet in slepota glede skrivnih stvari, in da nisem razumel niti tega, ki mi je ležalo pred nogami in s čimer sem se ukvarjal vsak dan. Kako naj bi bil rojen za raziskovanje in poznavanje skrivnosti narave, ko pa bi po mojem mnenju narava lahko povsod našla primernejšega učenca ter mu zaupala tako dragocene, čeprav začasne in minljive zaklade. Odkril sem tudi, da moje telo, zunanje primeren način življenja in bratska ljubezen do bližnjega niso bili zares očiščeni.
Pokazal se je tudi nagon mesa, ki je bil usmerjen samo na večji ugled in posvetni sijaj, ne pa na dobro počutje sočloveka. Stalno sem razmišljal, kako bi si lahko v kratkem času pridobil večjo korist, postavil mogočne stavbe, si pridobil nesmrtno ime na svetu in kar je podobnih razmišljanj mesa. Še posebej so me skrbele nejasne besede o treh templjih, ki si jih nisem znal pojasniti. Morda tega še vedno ne bi zmogel, če mi ne bi bilo razodeto na čudežen način.
Ko sem tako lebdel med strahom in upanjem ter vedno bolj raziskoval samega sebe, a vselej našel le šibkost in pomanjkljivost, si nisem mogel pomagati, silno sem se prestrašil omenjene naloge. Končno sem ubral svojo običajno in najvarnejšo pot. Preden sem legel v posteljo, sem se z resno in vneto molitvijo obrnil k Bogu: naj se po Njegovi volji pojavi moj dobri angel, da mi bo pomagal v negotovosti, kot mi je že tolikokrat doslej. To se je nato, Bog bodi hvaljen, uresničilo v moje dobro; mojemu bližnjemu pa v dobronamerno in resno svarilo ter izboljšanje.
Sanje Christiana Rosenkreuza
Komaj sem zaspal, se mi je zazdelo, da ležim skupaj z neštetimi drugimi v temnem stolpu, okovan v težke verige. Brez kakršne koli svetlobe smo vsevprek vrveli kot čebele, tako da smo si tegobo še oteževali. Čeprav nihče ni mogel ničesar videti, sem slišal, da so se nekateri poskušali dvigniti nad druge, če so bile njihove verige ali okovi le nekoliko lažji. Ne glede na to pa nihče od nas ni imel nobene prednosti, kajti vsi smo bili le uboge pare.
Ko sem tako skupaj z drugimi kar nekaj časa prebil v taki stiski in smo drug drugega vedno zmerjali s slepcem ali ujetnikom, smo končno slišali zvoke mnogih trobent. Tudi udarce na boben so izvedli zelo umetelno, da nas je to celo osvežilo in razveselilo v naši bedi.
Medtem so odstranili pokrov zgoraj na stolpu in doseglo nas je nekaj svetlobe. Takrat bi šele lahko videli, kako smo se prekopicevali. Vse je vrvelo gor in dol. Kdor se je dvignil previsoko, je moral spet pod noge drugih. Na kratko, vsak je hotel biti najvišji. Tudi sam se nisem obotavljal, ampak sem se kljub težkim verigam prebil mimo drugih in se potegnil na kamen, ki sem ga lahko dosegel. Vendar so me tam ponovno zgrabili. Branil sem se z rokami in nogami tako dobro, kot sem mogel. Mislili smo, da bomo vsi izpuščeni.
| Komentar št. 4: Samozavedanje, ki ga je povzročila nova svetloba |
| Vsi, ki so v stiski, ravnajo enako. Zaradi boja pa pride do izčrpanosti in, kljub negativnosti, neke vrste čiščenja v smislu slabokrvnosti. Kri izgubi nekaj svoje strasti, slabokrven človek pa je precej občutljiv. (…) Ko se veča izčrpanost, narašča tudi občutljivost. Razvije se dovzetnost za novo svetlobo, kar se prek hrepenenja ali zagrenjenosti odraža v krvi. V tej svetlobi bolje kot kadar koli prej prepoznamo stanje, v katerem smo. (Jan van Rijckenborgh: Alkimična poroka, prvi del, str. 32-33) |
Rešilna vrv
Zgodilo pa se je čisto drugače. Ko so se gospodje, ki so nas gledali z vrha odprtine stolpa, pozabavali z našim cepetanjem in javkanjem, nam je star, siv mož ukazal, naj bomo tiho. Ko smo utihnili, je začel, kolikor sem si zapomnil, govoriti:
Če se ne bi tako cenil,
ubogi rod človeški,
bi mogla moja mati
mu mnogo lep’ga dati.
Ker pa noče ji slediti,
ostaja v skrbeh in mora
v ujetosti še biti.Moja ljuba mati
za grde ga navade noče kaznovati.
Pusti na svetlo priti
dobrotam svojim lepim.
Vendar le redko to zgodi se,
zato da lahko še kaj velja.
Sicer pa le pravljica bi to bila.Zato v čast praznovanju,
ki danes je veselo,
da zveča svojo milost,
storit’ hoče dobro delo:
vrv zdaj spuščena bo,
mu dana bo prostost,
kdor zgrabi jo lahko.
Ko je to izrekel, je stara dama svojim služabnikom ukazala, naj vrv sedemkrat spustijo v stolp in potegnejo ven tiste, ki bodo obviseli na njej. Če bi Bog hotel, bi lahko v zadostni meri opisal, kakšen nemir je izbruhnil med nami. Vsak je hotel zgrabiti vrv, pri tem pa je eden oviral drugega. Po sedmih minutah je zazvonil zvonček. Služabniki so prvič potegnili ven štiri.
Sam še zdaleč nisem mogel doseči vrvi, ker sem se v svojo nesrečo, kot sem mislil, podal na kamen ob steni stolpa, in zato nisem mogel zgrabiti vrvi, ki so jo spustili na sredini stolpa.
Vrv so spustili drugič. Ker so bile za mnoge verige pretežke in roke preslabotne, se niso mogli držati vrvi in so s seboj navzdol potegnili še tiste, ki bi se morda lahko obdržali. Da, nekatere so navzdol potegnili celo tisti, ki niso dosegli vrvi. V svoji veliki bedi smo drug drugemu zavidali. Najbolj pa sem obžaloval tiste, ki so bili tako težki, da jim je iztrgalo roke iz telesa in niso mogli navzgor. Tako se je zgodilo, da je bilo do petega dviga vrvi le malo izvlečenih. Kakor hitro je bil dan znak, so služabniki začeli tako hitro vleči vrv, da so mnogi popadali drug na drugega. Pri petem dvigu(Peti) je bila vrv celo prazna, tako da so mnogi, pa tudi jaz sam, podvomili v svojo osvoboditev in klicali Boga, naj se nas usmili in nas reši te teme, če je možno. Nekatere od nas je uslišal. Ko se je vrv spustila šestič,(Šesti) se jih je mnogo trdno prijelo. Ker je vrv pri dviganju opletala sem in tja, se mi je morda po Božji volji dovolj približala. Hitro sem jo ujel, tako da sem visel zgoraj nad ostalimi in sem končno proti pričakovanju prišel ven. To me je tako razveselilo, da nisem občutil rane, ki mi jo je ob dvigu naredil oster kamen.(Rana iz temnega stolpa) Šele ko sem moral skupaj z drugimi osvobojenimi pomagati pri sedmem, zadnjem dvigu, kot se je dogajalo že doslej, sem opazil, da mi zaradi naprezanja kri teče po obleki, za kar pa se zaradi veselja nisem zmenil.
| Komentar št. 5: O pomenu rane na glavi |
| Christiana Rosenkreuza dvignejo torej s šesto vrvjo. Čudi nas, da si je pri tem z ostrim kamnom ranil glavo, kar je opazil šele, ko je skupaj z drugimi pomagal pri dvigovanju sedme in zadnje vrvi. Zaradi naprezanja mu je kri začela kapljati na obleko. Če se vas v atomu srca dotakne nova magnetna svetloba duhovne šole in kot Christian Rosenkreuz (…), bo rana na glavi povzročila osvoboditev od normalnih dialektičnih, magnetnih silnic, kar pomeni odstranitev ovir, ki so pred oknom duše. (Jan van Rijckenborgh: Alkimična poroka, prvi del, str. 42) |
Komur se mnogo naloži, ta moral bo prenesti vse
Ob zadnjem dvigu je na vrvi viselo največ ljudi. Takrat je stara dama velela vrv odnesti. Njen prastari sin pa je moral drugim ujetnikom prenesti njeno sporočilo, čemur sem se zelo čudil. Po kratkem preudarku jih je nagovoril:
Ljubi otroci, ki ste tu zbrani,
davno poznano dopolnjeno je,
z milostjo vel’ko matere moje
vašim prijateljem izkazano le.
Ne smete jim zavidati; kajti
kmalu se čas veseli začne.
Eden drugemu bo enak,
ne bo reven ne bogat nihče.Komur se mnogo naloži,
ta moral bo prenesti vse.
In komur je mnogo zaupano,
bo moral izkazáti, kaj zgradil je.
Nehajte glasno tožiti,
le nekaj dni ostalo je še.
Kakor hitro je končal, so pokrov spet položili na njegovo mesto in zaprli stolp. Pavke in trobente so znova zadonele. Vendar zvok le ni bil tako glasen, da ne bi slišali bridkih tožb ujetih, ki so se dvigovale v stolpu, kar mi je pognalo solze v oči. Kmalu zatem se je stara dama skupaj s sinom usedla na pripravljen sedež in ukazala prešteti rešene. Ko je slišala število in ga napisala na zlatorumeno tablico, nas je vprašala po imenih, ki jih je drugi deček zapisal. Ko si nas je zatem drugega za drugim ogledala, je vzdihnila in rekla sinu, kar sem lahko razločno slišal: »Ah, kako se mi smilijo ubogi ljudje v stolpu. Če bi le Bog hotel, da bi smela vse osvoboditi.« Sin je odgovoril: »Mati, Bog je tako odredil in temu ne smemo nasprotovati. Če bi bili vsi gospodarji in bi imeli vse dobrine na zemlji ter bi sedeli pri mizi, kdo bi nam prinesel jesti?«
Zlat krajcar za spomin
Na to je mati molčala. Kmalu zatem pa je rekla: »Torej vsaj te tukaj osvobodi okov.« To se je tudi hitro zgodilo. Bil sem zadnji. Nisem se mogel zadržati in nisem bil pozoren na druge, ampak sem se pred staro damo priklonil in se zahvalil Bogu, ki me je z njeno pomočjo milostno in očetovsko spravil na svetlo. Drugi so sledili mojemu zgledu in tudi dama se je priklonila. Končno je vsak dobil zlat krajcar za spomin in popotnico. Na eni strani je bilo vtisnjeno vzhajajoče sonce, na drugi pa so bile, kolikor se spomnim, tri črke, D. L. S. S tem so nas odslovili in poslali na delo z nalogo, naj svojemu bližnjemu služimo v čast Boga in naj molčimo o tem, kar nam je bilo zaupano. To smo obljubili in se poslovili.
Zaradi ran, ki so mi jih povzročili okovi, nisem mogel tako hitro hoditi, ampak sem šepal z obema nogama. Stara dama je to hitro opazila, se zasmejala, me poklicala nazaj in mi rekla: »Moj sin, ne pusti, da te zaradi te hibe skrbi, ampak se spomni svojih slabosti; pri tem se zahvali Bogu, ki te na tem svetu in kljub tvoji nepopolnosti pusti priti do tako vzvišene svetlobe. Obdrži te rane zaradi mene.«
Nato se je zopet dvignil zvok trobent, kar me je tako prestrašilo, da sem se prebudil in šele tedaj opazil, da so bile to le sanje. Vendar so mi tako zelo napolnile misli, da me je nenehno skrbelo. Bilo je, kot bi še vedno čutil rane na nogah. Kakorkoli že, razumel sem, da mi je bilo od Boga dano prisostvovati tako skrivni in prikriti poroki. Božanski veličastnosti sem se zahvalil z otroškim zaupanjem in Ga prosil, naj še naprej ohranja moje spoštovanje do Njega, naj mi srce vsak dan izpolni z modrostjo in razumevanjem ter naj me končno, čeprav tega ne zaslužim, vodi k želenemu cilju.
| Komentar št. 6: Dušni organizem mora zopet živeti |
| Gotovo vam je jasno: če naj bo govora o alkimični poroki, o resnično nesmrtnem človeku in vstajenju novega človeštva, mora človek, ki temu pripada, najprej posedovati resnično živ duševni organizem. Znova mora zaživeti tako dolgo skrit in poškodovan duševni organ. (…) Obnova se imenuje ‘‘alkimična poroka’‘. Začeti se mora z rojstvom resnične duše, z Betlehemom. Do tega rojstva pride med prvim dnevom alkimične poroke. Zato mora kandidat najprej imeti uvid, pridobljen brez vodstva razuma. Uvid pridobi z novim stanjem krvi, ko v kri prodrejo sile gnostičnega žarčenja, s tokovi resnične duše. Do dojemljivosti za to pride zaradi hrepenenja. (Jan van Rijckenborgh: Alkimična poroka, prvi del, str. 48-49) |
Christian Rosenkreuz se pripravi na potovanje
Zatem sem se pripravil za pot. Oblekel sem belo laneno suknjo in opasal ledja s krvavo rdečim trakom, ki sem ga prekrižal in vrgel preko ramen. Za klobuk sem zataknil štiri rdeče vrtnice, da bi me zaradi tega znamenja hitreje opazili v množici.
S seboj sem vzel kruh, sol in vodo, kar sem po nasvetu nekoga, ki je to moral vedeti, ob danem času in v posebnih primerih lahko koristno uporabil.
Preden sem zapustil svojo malo kočo, sem v svoji opravi in poročni obleki padel na kolena ter prosil Boga, naj mi pusti doseči dober konec, ne glede na to, kaj se bo zgodilo. Zatem sem se pred Božjim obličjem zaobljubil: če mi bo po Njegovi milosti kaj razodeto, ne bom tega uporabil za čast in ugled na tem svetu, ampak samo za poveličevanje Njegovega imena in v službi soljudi.
S to zaobljubo sem poln dobrih upov in ves vesel zapustil svojo celico.
Konec prvega dne
Preberite drugi del: Drugi dan – Christian Rosenkreuz na potovanju k trdnjavi
