Ljudje smo bitja z dvojnim izvorom.
Kot Božji otroci smo bitja svetlobe, kot zemeljske stvaritve pa tudi bitja teme, ki v sebi nosijo senco.
Snov nam podarja obliko, svetloba je naše jedro. Cilj je združitev obeh svetov.
Prvi dan stvarjenja se je iz pravzroka vsega obstoja pojavila prasvetloba, duhovna svetloba Boga, za katero velja: Bog je svetloba in v njem ni teme.
To je enost, v katero se bo nekoč vrnilo vse stvarstvo.
Zaradi vse večjega zgoščevanja se je svetloba razlomila in ustvarila številne barve.
Z nadaljnjim zgoščevanjem in povezovanjem je svetloba izgubila svoj sij.
Potemnela je in postala slepa snov, nesijoča materija, ki jo imenujemo tudi tema.
Ta snov s svojimi različnimi stopnjami gostote nato spet ustvarja novo vrsto teme, senco, saj svetlobi zapira pot.
Ljudje smo bitja z dvojnim izvorom.
Kot Božji otroci smo bitja svetlobe, kot zemeljske stvaritve pa tudi bitja teme, ki v sebi nosijo senco.
Snov nam podarja obliko, svetloba je naše jedro.
Cilj je združitev obeh svetov ali kakor piše Dao De Jing: to je skrivnost: tukaj in tam je isto vesolje.
Na poti vrnitve v enost, k svetlobi, je treba preseči snovnost.
To se zgodi v enaki meri, kolikor spoznavamo lastno senco, jo sprejmemo in premagamo.
Če rečemo, da je nekaj lepo, stvari izključujemo.
Če rečemo, čutimo ali mislimo, da nekaj ni dobro, stvari omejujemo.
Kar je izključeno, ustvari senco.
Nekaj ne izgine samo zato, ker smo stvar izključili, saj nič ne more izginiti.
Vse izključeno se samo drugače izrazi.
Je potlačeno, izpodrinjeno, nesvobodno, kot senca je izločeno iz svetlobe.
Nasprotij tedaj ne sprejemamo kot dveh polov resničnosti.
Vse, česar ne želimo doživeti, je izločeno iz svetlobe.
Ustvari se senca, ki nastane iz naših miselnih podob.
Te smo ustvarili sami, tako si je predstavljal naš jaz.
Vse, česar se človek nikakor noče zavedati, vedno povzroči strah in zavračanje, kadar se človek sooči s tem.
Strah nastane zaradi zavračanja lastne resničnosti.
Senca pa nikoli ne obstaja sama po sebi.
Povezana je s svetlobo resničnosti in vanjo se mora spet vrniti, da bi izginila.
Zato iskalci svetlobe vedno srečajo lastno senco in jo v dolgem procesu izkušenj predajo svetlobi.
Iskalec sprejme zavrženo, vključi izločeno, osvobodi nesvobodno.
To stori tako, da oba pola vključi vase in ju živi, ne samo v duhu, ampak tudi v duši in telesu.
Tedaj svetloba, resničnost, napolni obliko, telo.
Oblika se poveže z ljubeznijo, ki je življenje.
Ta ljubezen v vseh drugih oblikah vidi enako možnost za razodevanje ljubezni.
Zato Laozi reče, da poklicani izpolni življenje, saj ima v sebi vse stvari.
