Christian Rosenkreuz je ena najbolj skrivnostnih osebnosti v evropski intelektualni zgodovini. Katera skrivnost tiči za tem imenom?
Christian Rosenkreuz je ena najbolj skrivnostnih osebnosti v evropski intelektualni zgodovini. Katera skrivnost tiči za tem imenom?
Ob imenu Christiana Rosenkreuza se ne moremo izogniti vprašanjem, kdo je bil, ali je v resnici živel in kdo so rožni križarji. Za odgovore se moramo podati na pot notranje resnice. Ne resnice, temelječe na zgodovinskih dejstvih, temveč brezčasne resnice o naravi in smislu človekovega obstoja.
Rožni križarji v šoli Lectorium Rosicrucianum doživljajo Christiana Rosenkreuza kot duhovno prapodobo, očeta-brata, ustanovitelja duhovnega reda; kot polje sil, iz katerega prejemajo moč. Klasični rožnokrižarski spisi iz 17. stoletja imenujejo to polje “hiša Sanctus Spiritus”. Vsebina spisov se iskalca lahko globoko dotakne in mu pomaga odpreti vrata k intuitivnemu znanju. In prav o slednjem govori pričujoče besedilo.
Klasični rožnokrižarski spisi
Ob prebiranju izvirnih spisov klasičnih rožnih križarjev se bralec znajde pred mnogimi skrivnostnimi simboli in podobami. Spise, ki pripovedujejo o Christianu Rosenkreuzu in bratstvu rožnih križarjev, je v letih 1614–1616 objavil nemški teolog Johann Valentin Andreae iz Calwa, član t.i. Tübingenskega kroga bratovščine duhovnih mož. Gre za dela
1. Fama Fraternitatis R. C. (Klic bratstva rožnih križarjev, 1614)
2. Confessio Fraternitatis R. C. (Izpoved bratstva rožnih križarjev, 1615)
3. Alkimična poroka Christiana Rosenkreuza (1616)
Sredi 20. stoletja je Jan van Rijckenborgh navedene spise na novo uredil in pojasnil. Nekatere dele izvirnih besedil s komentarji najdete na tej spletni strani pod zavihkom Literatura.
Tolmačenja o Christianu Rosenkreuzu
Obstaja troje tolmačenj o Christianu Rosenkreuzu, imenovanem tudi brat CRC. Prvega je prispeval Rudolf Steiner, drugega najdemo v spisih Izpoved bratstva rožnih križarjev in Klic bratstva rožnih križarjev, tretjega pa v spisu Alkimična poroka. Vsa tolmačenja uporabljajo jezik misterijev, pri čemer ima vsaka najmanjša podrobnost skrit, duhoven pomen. Nič v teh besedilih ni tam zgolj naključno.
Čeprav se tolmačenja o Christianu Rosenkreuzu med seboj razlikujejo, jasno opisujejo njegovi veliki vrlini, skromnost in ponižnost. Brat CRC je predstavljen kot človek, ki je iskreno in vdano pripravljen služiti in kljub težavam sledi svoji duhovni poti. Je svetla poosebitev velikega cilja, vstajenja nesmrtnega človeka, utelesitev duhovne resničnosti, prapodoba človeka, ki hodi pot krščanske posvetitve. O slednji pravi Nova zaveza: “Seje se v minljivosti, vstaja v neminljivosti. Kar sejemo v nečasti, vstaja v slavi. Kar sejemo v slabosti, vstaja v moči. Sejemo zemeljsko telo, vstaja duhovno telo.“ (1 Kor 15,43–44)
Rudolf Steiner o prvi utelesitvi Christiana Rosenkreuza
Leta 1911 je Rudolf Steiner v svojem predavanju razkril, da se je Christian Rosenkreuz prvič skrivaj utelesil v 13. stoletju in mlad umrl. Skrit pred svetom je odraščal ob dvanajstih učiteljih, adeptih, ki so ga posvetili v modrost misterijev starega sveta. Njegovemu umu so prenesli vse svoje znanje ter tako iz njega ustvarili živo utelesitev misterijev zahodnega sveta.
V etrskem telesu Christiana Rosenkreuza se je ponovno razodela zakladnica vseh antičnih religij s krščanstvom. Kot “trinajsti” je lahko svojo modrost kot najvišjo modrost predajal krogu dvanajstih.
“Trinajsti” iz drugega sveta
Misteriji pravijo, da dvanajstero sil tvori popolno vesolje, celostnost povezanega življenjskega polja. Omenjeno videnje se med drugim potrjuje v dvanajstih zodiakalnih znamenjih; iz sil zodiaka, ki obdaja naše fizično vesolje, pa živi umrljivi človek.
“Trinajsti” simbolizira razodevanje moči iz višjega kozmičnega področja, ki leži nad dvanajsterimi. Christian Rosenkreuz je “trinajsti” sredi dvanajsterih utelesitev iz življenjskega polja nesmrtnega človeštva, od koder z določenim poslanstvom vstopi v smrtno življenjsko polje.
Druga utelesitev Christiana Rosenkreuza
Da bi izpolnil svojo nalogo, poroča spis Izpoved bratstva, se CRC ponovno utelesi leta 1378. Ni mu več potrebno delovati naskrivaj, v javnosti se pojavlja kot Christian Rosenkreuz. Njegovo fizično telo je sicer umrlo, njegova duša pa je še kako živa. Misterijsko znanje iz prejšnje utelesitve se je neokrnjeno ohranilo in je neomejeno na razpolago.
Tudi spis Klic bratstva sporoča, da so bratje po sto petindvajsetih letih ponovno našli grobnico ACRC (prvega Christiana Rosenkreuza) ter odkrili njegovo nedotaknjeno telo “v polni kraljevski časti”.
Poslanstvo Christiana Rosenkreuza
Poslanstvo brata CRC opiše spis Klic bratstva v njegovi življenjski zgodbi od rojstva leta 1378 dalje. Brat CRC odraste v samostanu in se kot mladenič odpravi v Arabijo. V arabskih deželah in njihovi kulturi, posebej v Egiptu in Mali Aziji, od koder izvira duhovna alkimija, se je ohranilo staro hermetično misterijsko znanje zahoda. Christian Rosenkreuz potuje v te dežele, da bi vsrkal vso njihovo modrost. Njegov cilj je popolna prenova življenja; po vrnitvi v Evropo svoje duhovne zaklade prostodušno ponudi evropski intelektualni sredini.
Ko dojame, da njegovi duhovni zakladi evropskih učenjakov ne zanimajo, zbere okoli sebe ljudi, ki jim ni do kopičenja denarja, povnanjenega znanja in osebne časti. Skupaj z njimi ustanovi bratstvo rožnega križa, katerega cilj simbolizira gradnja “hiše Sanctus Spiritus”.
“Hiša Sanctus Spiritus”
“Hiša Sanctus Spiritus” ni materialni tempelj, ne moremo je najti v nobenem prostoru. Je polje sil, zgoščena moč duhovne duše. V njej se lahko srečata človek in duh ter se povežeta v novo življenje, ki ga izkusi tudi Christian Rosenkreuz.
Vrata te hiše so široko odprta ljudem, katerih notranja bit hrepeni po Duhu, po obstoju, segajočem onkraj časa in prostora v božansko resničnost. Človekovo poreklo, veroizpoved ali rasa niso pomembni, “hiša Sanctus Spiritus” je duhovni dom vsega človeštva. Za radovedneže pa je skrita in zaprta.
Tretji spis – skrivnost “alkimične poroke”
Tretji spis govori o izkušnjah, ki jih je CRC doživljal med “alkimično poroko”. Izraz se nanaša na umetnost alkimistov, ki so bili v času, ko je živel J. V. Andreae, zelo priljubljeni. S “kamnom modrosti”, imenovanim tudi življenjski eliksir, so poskušali navadne kovine spremeniti v zlato. Toda to je bil le vnanji vidik alkimije.
Pravi hermetični alkimisti so bili usmerjeni na “kamen modrosti”, ki vodi v transfiguracijo, veličastno preobrazbo človeške duše, v vstajenje novega telesa. Za slednjega pravi Pavel v Prvem pismu Korinčanom 15, da je “neuničljivo”. Z omenjene ravni moramo torej razumeti “alkimično poroko”.
V spisu je transfiguristična posvetitev predstavljena v obliki alegoričnega romana. Na predvečer velike noči izroči angel Christianu Rosenkreuzu povabilo na 7-dnevno alkimično poroko v kraljevi palači. Zgodba se začne s sanjami, ki jih je imel CRC. Sanjal je, da se je znašel v temnem jašku, iz katerega se je rešil z oprijemom svetlobne vrvi. Po mnogih prigodah se fantastična zgodba konča v osmi sobani “stolpa Olimpa”, kjer Christian Rosenkreuz dokonča svoje veliko vstajenjsko delo, alkimični “Opus magnum”. Ne dvigne se v svetleče sfere božanskega življenjskega polja, ampak se vrne k sobratom v kraljevem gradu.
Vratar je s hrbtom obrnjen proti svetlobi
Takrat CRC ugotovi, za katero nalogo je izbran. Biti mora vratar, ki kaže pot bodočim kandidatom. Ali je brat CRC sprejel nalogo ali ne, ostaja skrivnost. V sklepnem besedilu namreč piše:
“Tu manjkata približno dve četrtini strani, in avtor, ki je menil, da bo moral naslednji dan postati čuvar vrat, se je vrnil domov.”
Za bratstvo rožnega križa velja, da stoji na vratih, ki vodijo v svet svetlobe. Tam stoji, s hrbtom proti svetlobi, zaradi ljubezni do človeštva. Dolžnost rožnokrižarskega bratstva je torej služiti človeštvu, še vedno živečem v umrljivem svetu, da bi se nekoč sleherni človek lahko oprijel svetlobne vrvi in se dvignil iz smrti.
Vrnimo se k vprašanjem, ali je Christian Rosenkreuz v resnici živel, kaj je življenje in kaj je resnično. Ljudje, kakršen je bil CRC, vstopijo v umrljivi svet iz področja onkraj “dvanajsterih”. Prihajajo iz bratstva nesmrtnih duš, ki domujejo v drugem naravnem redu. Njihovo poslanstvo je služenje in spuščanje svetlobne vrvi v umrljivi svet ter izgradnja “hiše Sanctus Spiritus“. Slednja je namenjena vsem, ki želijo vstopiti v svet nesmrtnih duš. Poročila o življenju in delu takšnih ljudi se pogosto razlikujejo. V zgodovinskih prilikah sta namreč zunanje in notranje, materialno in duhovno videnje bodisi naključno bodisi namenoma pomešana v dozdevno zmešnjavo.
Služitelji človeštva, med katerimi je bil CRC, v ustreznem trenutku zapustijo snovni svet in se ponovno vrnejo vanj, ne da bi za seboj pustili materialne sledi. Vrnejo se zato, da bi delovali v drugem kraju in nadaljevali svoje poslanstvo. Pridejo in trpijo zaradi ljubezni do človeštva. Ne glede na to, kje so, živijo večno. Njih bistvo je nesmrtno in ni od tega sveta.
Če se iskalec resnice želi približati misteriju imen in obstoja nesmrtnih ter razrešiti zamotano zgodovinsko zmešnjavo, mora kreniti na lastno duhovno pot v svet nesmrtnih duš.
