Gnoza pomeni božansko védenje, gnostiki so njegovi iskalci. Začetke zgodnjih gnostikov zasledimo v prvih stoletjih po Kristusu. Čeprav so mnoge od njih, tako imenovane “krivoverce”, pobili, je gnosticizem preživel do dandanašnjih dni.
Gnoza pomeni božansko védenje, gnostiki so njegovi iskalci. Začetke zgodnjih gnostikov zasledimo v prvih stoletjih po Kristusu. Čeprav so mnoge od njih, tako imenovane “krivoverce”, pobili, je gnosticizem preživel do dandanašnjih dni.
V vseh časih so bili ljudje, ki so se vpraševali po pomenu življenja in stvarjenja. To so ljudje, ki v umrljivem svetu ne najdejo miru, zato iščejo višje, notranje védenje, gnozo (gnozo antičnih Grkov γνῶσις = znanje, spoznanje). Notranje védenje je vedno spremljalo človeštvo, iz njega izvirajo vse stare mitologije, vse religije imajo poreklo v njem. Torej lahko počelo vsake religije označimo za gnostično, povezano z izvornim univerzalnim naukom. To velja tudi za zgodnje krščanstvo.
Jezus Kristus in kraljestvo, ki ni od tega sveta
Pred dva tisoč leti je Jezus v stanju enosti z Očetom, Duhom, prejel nauke o kraljestvu, ki ni od tega sveta. S svojim naukom je ogrožal uveljavljeno judovsko tradicijo in zamajal njene temelje. Gnoza, ki temelji na živi izkušnji Duha, je vedno heretična, vedno zadene ob toge verske tradicije.
Prvi kristjani so bili resnični gnostiki. Božjo voljo in božanski načrt so prepoznali v sebi, za posrednika niso potrebovali institucije. Njihova vera je temeljila na lastnem notranjem izkustvu in ne na prejetem nauku.
Resnica je kristalizirala v zakon
Gnostično izkustvo je dotik Svetega Duha, in kdor ga je doživel, postane njegova živa priča. Duh ga obdari in navdihne z veliko močjo, da postane prepoznan po svojem imenu, kot pravi Sveto pismo. Gnoza in Duh sta eno. Človek, ki izkusi dotik Gnoze, zasliši glas Boga v lastnem bitju. Nalogo glasnika izpelje s popolno gotovostjo, saj ve, da Gnoza ni le zanj, da je Gnoza enost in k njej tudi vodi.
Zgodnje krščanstvo še zaznamuje izrazita enost, ljudje so živeli svojo vero v mnogih gnostičnih skupnostih. Postopoma pa je Kristusov svetlobni impulz začel slabeti. Pojavile so se različice, negotovosti, delitve. Institucije so s svojimi dogmami in zakoni posegale v neposredno izkustvo Boga. Eni so ga bili vredni, drugi ne. Hierarhija je razdelila ljudi na prave in neprave vernike, kar je povzročilo veliko trpljenja in gorja.
Toda vedno so bili ljudje, ki so bili resnično povezani z Duhom in so svojo povezanost tudi verodostojno izkazovali.
Prvi gnostiki
Cerkev v prvem stoletju po Kristusu uradno še ni obstajala. Vzporedno so poučevali stari judovski ter novi krščanski, gnostični nauk, ki so ga širili apostoli. Nekaj velikih gnostičnih učiteljev je svojo modrost predajalo svojim sledilcem po Mali Aziji in Rimskem cesarstvu. Še posebej v drugem stoletju, po postopnem oblikovanju uradne katoliške Cerkve, se je pojavilo veliko gnostičnih sistemov. Na zunaj se njihova simbolika sicer razlikuje, v jedru pa so vsi predajali isto sporočilo.
Valentin in Basilid
Valentin, eden najslavnejših gnostikov, je izhajal iz Aleksandrije. Do leta 130 je poučeval v Mali Aziji in kasneje v Rimu. Po Valentinu je ves vidni svet padli svet, stvaritev velikih zbirov moči, nebožanskih eonov. Duša, ki ima gnozo, božansko védenje, se mora osvoboditi tega sveta in se vrniti v kraljestvo Svetlobe, k božanskemu Očetu. Valentin pravi, da takšna duša zasliši klic, se nanj odzove in se obrne k Njemu, ki jo kliče. In ko prepozna namen klica, najde mir in je pripravljena na vrnitev v domovino, kjer se polagoma zlije s Svetlobo, prapočelom vseh stvari.
Valentin je bil Basilidov učenec. Slednji je v glavnem učil v Egiptu, in tudi njega uvrščamo med največje gnostike. Kakor Valentin je tudi Basilid pozival ljudi, naj zapustijo padli svet in se vrnejo v prvotno domovino. Pred tem pa morajo jasno prepoznati lastno stanje in uvideti, da osebne težnje in želje niso prave. Gledati morajo preko njih in jih tako nevtralizirati. Basilid poudarja človekovo skromnost: le tako lahko njegova duša postane gnostična – pridobiva božansko védenje in notranji vpogled.
Marcion in nasprotje med gnosticizmom ter dogmo
Klerikalne zgodovinske knjige tudi Marciona imenujejo gnostika. Težko jim pritrdimo, saj je Marcion skušal gnostične nauke vkalupiti v sistem in iz njih narediti zavezujočo dogmo. Toda gnoza in dogma se medsebojno izključujeta. Gnoza je notranja osebna izkušnja resničnosti Duha,
gnostik pa njegova živa priča, ki govori preko podob in simbolov. Nikoli ne bo trdil, da je čista resnica zajeta v raznih spisih in sistemih, prav tako ne bo nikogar silil, naj verjame vanje.
Marcion je bil sin škofa iz Sinope. Poučeval je v Rimu, leta 144 pa je bil izobčen zaradi “neprimernega vedenja”. Strogo je zavračal Staro zavezo, ki naj bi bila pomembna le za Jude. Ustvaril je prvi kanon Nove zaveze, s katerim je želel utemeljiti “resnični nauk”. Kanon je zajemal le delno spremenjeni Evangelij po Luki in ravno tako spremenjena Pavlova pisma. Še prej je Marcion vnesel popravke v besedila, za katera je menil, da so nastala pod vplivom Stare zaveze.
Verodostojnost virov
Obstaja veliko stališč in mnenj o zgodovinskem gnosticizmu in zgodnji gnozi. Zavedati se moramo, da so – razen nekaj izvirnih besedil – vsa nastala pod peresom klerikalnih avtorjev. Tako se pojavlja vprašanje, ali so poročila in zapisi o tako imenovanih “krivovercih” sploh verodostojni. Kljub vsemu pa nudijo besedila, katerih avtorji so cerkveni oče Irenej, Hipolit, Klemen Aleksandrijski, Origen in Epifanij, zanimiv vpogled v delo gnostičnih skupin v nemirnem času zgodnjega krščanstva.
Manihejci – pričevalci Svetlobe
V tretjem stoletju se je v Perziji pojavil nov, močan svetlobni impulz. Širil ga je Mani, po njem so se njegovi privrženci imenovali manihejci. Mani še dosledneje kot njegovi predhodniki razlikuje med zemeljskim, padlim svetom in svetom Svetlobe: vidno stvarstvo ni bilo ustvarjeno iz prvotnega kraljestva božanske Svetlobe, marveč iz sile teme. Mani je v svojem nauku poudarjal, da je kljub temu, da živijo ljudje v temi, v njih skrita božanska iskra, most do resničnega življenja.
Takole zapoje:
Sem drobceno seme Svetlobe,
vrženo v gosto, trnovo hosto.
O, izberi in poberi me!
Ponesi me domov, na gumno svetega zakona,
v kaščo Svetlobe.
Tudi v naslednjih stoletjih so se iskalci združevali v skupnosti, da bi tako ohranili znanje iz prve roke. Glasniki gnoze so obstajali v vseh časih. Tudi danes.
se nadaljuje v 2. delu
