Zgodovina gnosticizma od 7. stoletja dalje zajema gibanja, kot so bogomili, manihejci in katari, pa tudi izjemne posameznike, kot sta bila mojster Eckhart in Jakob Boehme. Tudi rožni križarji v šoli LRC črpajo iz gnostične tradicije.
Zgodovina gnosticizma od 7. stoletja dalje zajema gibanja, kot so bogomili, manihejci in katari, pa tudi izjemne posameznike, kot sta bila mojster Eckhart in Jakob Boehme. Tudi rožni križarji v šoli LRC črpajo iz gnostične tradicije.
Gnostike označuje njihovo hrepenenje po kraljestvu Svetlobe. Najdemo jih v gnostičnih gibanjih vseh časov, tudi med posamezniki, ki so s svojim služečim življenjem postali poslanci božanske resničnosti.
Gnosticizem od 7. do 13. stoletja
V 7. stoletju so v vzhodnem Rimskem cesarstvu delovali pavlikijanci. Zavračali so vsakršno hierarhijo, saj bi le-ta ovirala notranje doživljanje resnice.
Ob koncu 11. stoletja je bizantinska pravoverna cerkev pobila na stotine pavlikijancev. Enako usodo so kasneje doživeli tudi manihejci.
Vendar je gnoza živela dalje. Njena svetloba in sila sta žareli v skupnosti bogomilov, ki so med 12. in 13. stoletjem živeli sprva v Bolgariji, nato pa svojo gnostično dediščino predali katarom v južni Franciji. Omenjeni gnostično usmerjeni skupnosti sta doživeli enako usodo kakor njuni predhodniki. “Pravoverni” so neštete med njimi preganjali, mučili in pobijali.
Templjarji in rožni križarji
V zgodnjem srednjem veku je gnoza živela v notranjih krogih reda templjarjev. Na začetku 17. stoletja se je močno odrazila v rožnokrižarskem gibanju. Eden njegovih najpomembnejših predstavnikov je bil Johann Valentin Andreae, avtor rožnokrižarskih manifestov. Iz gibanja so vodilne smernice zajemali prostozidarji, ki so v zgodnjem 18. stoletju preosnovali svoje skupnosti. Naslednji močan gnostični impulz predstavlja ustanovitev Teozofskega združenja v 19. stoletju. Helena Petrovna Blavatsky in Annie Bessant sta bili njegovi glavni predstavnici. Sledili sta gibanji Rudolfa Steinerja in Maxa Heindla, leta 1924 pa se začenja pisati zgodovina šole Zlatega rožnega križa ob duhovnih prizadevanjih Jana van Rijckenborgha in njegovega brata Zwiera Willema Leeneja. Kasneje sta brata skupaj s Catharose de Petri ustanovila Lectorium Rosicrucianum. Kot gnostični rožni križarji so vzpostavili posebno notranjo povezavo s predhodnim katarskim bratstvom.
Vsa našteta gibanja izpričujejo notranje krščanstvo in nakazujejo pot k Bogu, ki jo omogoča le notranja povezava s Kristusovim duhom.
Mojster Eckhart, Jacob Boehme in mistiki
Opazno grožnjo so Cerkvi predstavljali posamezniki, ki so bili neposredno povezani s prvobitnim duhom krščanstva in so sredi naraščajoče verske prisile z dogmami in hierarhijo o njem pričali s svojim življenjem. Omenimo naj mistike 13. in 14. stoletja, kot so bili mojster Eckhart, John Tauler, Henry Suso, Jan van Ruysbroek. V Nemčiji in na Nizozemskem, kjer so delovali, so pričali o resničnem notranjem krščanstvu.
Mojster Eckhart pravi, da si mora človek ponovno pridobiti osnovo svoje duše, v kateri je skrit atom duhovne iskre. Idejo o duhovni iskri je Eckhart povzel iz nauka starih gnostikov. Da bi izkusili rojstvo Boga v globini srca, ne potrebujemo zunanje pomoči. Rojstvo Boga v sebi dosežemo s popolno predanostjo duše božanskemu duhu in z napredujočim delom v lastni zavesti.
Tauler in Suso, oba Eckhartova učenca, sta posebej poudarjala mir, ki ga mora doseči človek, da bi videl Boga. Predanost prvobitni osnovi in popolna opustitev ega pomenita smrt po naravi, pravi gnostična govorica, katari pa so notranji proces umiranja imenovali endura.
Eckhart, Tauler in Suso so kljub nasprotovanju Cerkve objavili svoje znanje. Globina in iskrenost njihovega nauka sta prepričali mnoge iskalce tistega časa, da so začeli ustanavljati laične skupnosti zunaj Cerkve. Imenovali so se Prijatelji Boga in se označevali za tihe popotnike na notranji poti k Bogu, na poti, ki jo je pokazal Kristus.
Na Nizozemskem je enak nauk oznanjal Jan van Ruysbroek, okoli tristo let kasneje pa v Goerlitzu Jacob Boehme. Sebe je imel za orodje živega Duha, toda protestanti so ga označili za heretika. Jacob Boehme pravi, da se mora vsak človek spustiti v lastno globino, v lastno srce, da bi tam spoznal oboje, ljubezen in jezo, ter po končanem notranjem boju doseči Ljubezen. Končni cilj omogoča samo Kristusova sila, ki preveva celotno vsemirje. Po Boehmeju je človek še rojevajoča se entiteta, ki mora šele doseči svojo notranjo izpolnitev.
Proces notranje preobrazbe
Zakaj so omenjeni ljudje, globoko dotaknjeni z gnozo, sprejeli nase obrekovanje, preganjanje in pogosto tudi smrt?
Gnostik izkuša božanskega duha neposredno znotraj lastnega bitja. Pred seboj jasno vidi pot in je pripravljen narediti vse potrebno za notranjo preobrazbo. Ve, da nihče drug ne more zanj dnevno umirati, kot pravi Pavel. Vsakdo mora delo opraviti sam, ljubeznivo se mora odvrniti od sveta in opustiti staro življenje.
Človek, ki je dotaknjen z gnozo, spozna, da se mora Kristus roditi, umreti in vstati v vsakem posamezniku. Proces transfiguracije je resnično sporočilo krščanstva in sad globoke notranje izkušnje vseh gnostikov. Razširja se kot plamen, ki gori vse više in svetleje, saj je povezan z ognjem Svetega Duha. Svetlobo mora podeliti vsemu človeštvu.
Od tod izhaja gnostična razlaga besed:
iz Boga rojeni:
ozaveščeni človek
pozna svoj božanski izvor;
v Jezusu umrli:
stari človek umre, prebudi se nova duša;
iz Svetega Duha ponovno rojeni:
nov, zavestni um se poveže z Duhom in pravi:
Jaz in Oče sva eno.
Navedeni trojni aksiom je ključ za odrešitev človeka in ga kot klic spremlja vse življenje.
Gnoza v drugih verskih tradicijah
Osnovne elemente gnostične izkušnje, neposredno povezavo z duhovno svetlobo in veliko človekovo preobrazbo, transfiguracijo, ne pozna le krščanska verska tradicija. Tudi Laozi v Dao de jingu priča o starodavni kitajski gnozi in Hermetični spisi izvorne egipčanske gnoze Hermesa Trismegista dokazujejo, da je božansko védenje vedno nosilo osvobodilno sporočilo človeku, hrepenečemu po vrnitvi v nesmrtni svet duha.
