Pravo ime J. v. Rijckenborgha (1896–1968) je Jan Leene. Skupaj s Catharose de Petri, s pravim imenom H. Stok-Huizer, je ustanovil in duhovno vodil šolo Lectorium Rosicrucianum. Njegovo življenjsko delo je bila izgradnja Mednarodne šole Zlatega rožnega križa.
!237(Jan van Rijckenborgha (1896-1968))!
Pravo ime Jana van Rijckenborgha (1896–1968) je Jan Leene. Skupaj s Catharose de Petri, s pravim imenom Henriette Stok-Huizer (1902 –1990), je ustanovil in duhovno vodil šolo Lectorium Rosicrucianum. Njegovo življenjsko delo je bila izgradnja Mednarodne šole Zlatega rožnega križa.
Rodil se je v Haarlemu na Nizozemskem. Že kot mladenič je iskal resnico in globlji pomen življenja. Razhajanja med verskimi nauki in dejanskim življenjem, ki jih je mladi Jan opazil med teologi in verniki, so ga odtujila od reformirane cerkve, ki so ji pripadali njegovi starši. Vendar cerkve svojih staršev ni obsojal. Odločil se je, da bo zares živel po nauku cerkvenih pridig.
Poslušanje pridigarja reformirane cerkve prof. dr. Arnolda Hendrika de Hartoga (1869–1938) je pomembno spodbudilo Leenejevo nadaljnje delo. De Hartog se je opiral na ideje Jacoba Boehmeja, čigar hermetična zamisel o dveh naravnih redih je navdihnila tudi Jana Leeneja in odločilno vplivala na njegovo nadaljnjo duhovno usmeritev.
Duhovne korenine in odločilno srečanje
Duhovna iskanja so Jana Leeneja in njegovega brata Zwiera Willema, Wima, Leeneja (1892–1938) vodila k Rozekruisers Genootschapu, nizozemskemu združenju Maxa Heindla (krovno združenje z imenom The Rosicrucian Fellowship je imelo sedež v kalifornijskem mestu Oceanside). Skupnosti se je Jan Leene pridružil leta 1924 in leta 1929 postal njen vodja. Leta 1924 se je poročil z Joan Ames, v zakonu sta se jima rodila sin in hči.
V tem času sta brata Leene zavzeto raziskovala in preučevala besedila Helene Petrovne Blavatsky, Maxa Heindla in Rudolfa Steinerja, rožnokrižarske manifeste ter spise Komenskega in Paracelzusa. Našteti duhovni tokovi so skupaj z deli Jacoba Boehmeja oblikovali temelje za nadaljnji razvoj duhovne misli.
Na božični večer leta 1930 se je Henriette Stok-Huizer, ki je kasneje prejela duhovno ime Chatharose de Petri, prvič srečala z bratoma Leene. Pridružila se jima je v skupnem širjenju “metodičnega romarstva”. Leta 1935 so vsi trije zapustili združenje The Rosicrucian Fellowship in v Haarlemu osnovali kasnejšo Mednarodno šolo Zlatega rožnega križa, Lectorium Rosicrucianum.
O svojem delu in motivaciji zanj je Jan Leene zapisal:
Zavzemamo se za metodično romarstvo. Ne želimo več umreti, pa tudi ne živeti. Ne želimo biti nikjer, v nobeni sferi tega naravnega reda. […] Ugotovili smo, da je ta narava narava smrti. […] Zato je bila naša dolžnost objektivno raziskati starodavni Dao, neodvisno od napotkov različnih avtoritet. […] Dojeli smo, da se zunaj našega naravnega reda nahaja izvorno kraljestvo, področje, ki se bistveno razlikuje od dveh naravnih redov in je daleč nad nirvano […].
V tem navedku se jasno razkrije gnostičnost sporočila, ki je postalo izvirni osrednji element rožnokrižarskih naukov dvajsetega stoletja. Izhajajoč iz gnostičnega nauka in s čistim ognjem je Rijckenborgh v neštetih govorih navdihoval in spodbujal svoje poslušalce. Vedno je poudarjal uporabo nauka v vsakdanjem življenju. Ni namreč osvobajajoča filozofija, temveč dejanje samo.
Srečanje z Jiddujem Krišnamurtijem
V bližini vasi Doornspijk na Nizozemskem je redno potekala poletna šola, ki so se je udeleževali člani šole rožnega križa. Prihajalo je na stotine obiskovalcev, njihovo število se je iz leta v leto večalo. Med poletno šolo leta 1933 je Jan van Rijckenborgh srečal Jidduja Krišnamurtija. V časopisu Het Rozekruis je o srečanju zapisal:
Filozofija rožnega križa se potrjuje tudi v Krišnamurtijevem nauku. Čeprav je njegova metoda človekovega osvobajanja drugačna in nagovarja drugačne ljudi od tistih, ki jih želimo doseči in nagovoriti mi, mislim, da se bosta obe poti v prihodnje lahko združili.
Začetek mednarodnega delovanja
Leta 1935 je bilo v Duesseldorfu ustanovljeno Mednarodno združenje bratstva rožnega križa. Združevalo je iskalce iz dvanajstih držav, ki so delovali v štiridesetih centrih.
Leta 1938 je umrl Zwier Willem Leene. Pri delu je bil strasten in dinamičen. Na smrtni postelji je svojega previdnejšega in bolj razmišljajočega brata prosil, naj nadaljuje z delom. Tako je Janu Leeneju postala ta želja življenjsko delo, ki ga je skupaj s Catharose de Petri uresničil kot veliki mojster Lectoriuma Rosicrucianuma.
Razvoj šole rožnega križa po drugi svetovni vojni
V vojnih letih (1940 do 1945) so okupacijske sile na Nizozemskem zaprle šolo Zlatega rožnega križa in prepovedale vse njene dejavnosti. Vendar se delo ni prekinilo, dejavnosti so potekale v ilegali. V tem času je Jan Leene, ki je januarja leta 1940 prejel duhovno ime Jan van Rijckenborgh, preučeval Corpus Hermeticum (Hermetične spise Hermesa Trismegista), zapise manihejcev in drugih gnostičnih skupnosti ter zgodovino katarov. Napisal je knjigo Dei gloria intacta, v kateri je zajeta osnova gnostičnega nauka rožnega križa dvajsetega stoletja.
Takoj po drugi svetovni vojni se je pogled velikega mojstra usmeril v novo obdobje. Trdno je verjel, da bo vse človeštvo zajela mogočna atmosferska sprememba, v kateri se bo slehernik moral soočiti z božanskim posegom v sebi.
Leta 1946 se je šola preselila v Lage Vuursche, mestece blizu Hilversuma na Nizozemskem. V naslednjih petih letih je bil tu zgrajen prvi konferenčni center, ki so mu kmalu sledili konferenčni centri v Nemčiji, Zahodni in Vzhodni Evropi ter Braziliji. V slednji so se dela začela že pred drugo svetovno vojno.
Duhovna zapuščina katarov
Leta 1956 sta se Jan van Rijckenborgh in Catharose de Petri srečala z Antoninom Gadalom (1877–1962), skrbnikom katarske dediščine v južni Franciji, od katerega sta prejela pomembno duhovno spodbudo. Družno so se povezali z duhovnim zakladom katarske skupnosti, ki jo je pred sedemsto leti pregnala inkvizicija.
Literarno delo Jana van Rijckenborgha
Jan van Rijckenborgh je svoja prva besedila pisal pod psevdonimom John Twine. Ime simbolizira človeka Janeza, predhodnika Kristusa, priimek pa dva vidika, bivajoča v vsakem človeku: Božjega, ki kliče k osvoboditvi, in zemeljskega, naravno dušo.
V londonski Britanski knjižnici (British Library) je Rijckenborgh našel angleški prevod dela Rei publicae christanopolitanae descriptio, katerega avtor je Johann Valentin Andreae. Delo je leta 1939 izšlo pod naslovom Christianopolis, v katerem je Rijckenborgh objavil nizozemski prevod s komentarji. Sledili so nizozemski prevodi manifestov rožnih križarjev: Fama fraternitatis, Confessio Fraternitatis in Alkimična poroka Christana Rosenkreuza. V naštetih besedilih je pisec našel, kar je iskal tudi sam: klic k popolni spremembi v sebi.
Jan van Rijckenborgh je izdal okoli štirideset del, nekaj tudi v soavtorstvu s Catharose de Petri. Iskalcem resnice in osvoboditve je zapustil velik in bogat nabor napotkov, hkrati pa tudi podporo pri hoji po duhovni poti.
Verodostojna pričevanja
Večina knjig vsebuje prepise govorov in predavanj, ki jih je Rijckenborgh v letih 1950 do 1960 namenil učencem šole Lectorium Rosicrucianum. Govoril je naravnost in neposredno, poslušalce je nagovarjal z živo in mestoma ostro besedo, ki jo moramo razumeti v duhu povojnega časa. Rijckenborghovih knjig ne smemo dojemati kot znanstvena ali literarna besedila, temveč kot verodostojno pričevanje, za katerim utripa nespremenljivi gnostični ogenj.
Življenjsko ravnovesje
Jan van Rijckenborgh si je neumorno prizadeval za širjenje gnostičnih naukov in za izgradnjo duhovne šole, katere poslanstvo je, da iskalcem pokaže gnostično duhovno pot in jih na njej spremlja. Termin duhovne šole je bil izbran namenoma. Rijckenborgh je svojim poslušalcem nenehno ponavljal ideje o večnih resnicah in končnem cilju človekovega razvoja: novorojeni duši, združeni z božanskim duhom. Ko je leta 1968 umrl, je za seboj zapustil uspešno in plodno življenjsko delo – živahno in rastočo organizacijo, povsem pripravljeno na zastavljeno nalogo.
Po Rijckenborghovi smrti je med iskanjem njegovega naslednika nastopilo težavno obdobje. Mojstra je nasledila Catharose de Petri, ki je nadaljevala delo s posebnim poudarkom na razvoju gnostičnega reda. Ker je postalo jasno, da v svitanju novega časa ena sama oseba ne more več biti nosilka duhovnega vodstva, je leta 1970 predala to nalogo veččlanskemu mednarodnemu duhovnemu vodstvu. Svoje delo je velika mojstrica nadaljevala z modrostjo in nasveti, zdaj pa z delom rožnega križa nadaljuje organizacija Lectorium Rosicrucianum, ki deluje po vsem svetu.
Pot z lastno avtoriteto in v skupnosti
Delovanje Jana van Rijckenborgha je bilo vseskozi prežeto z elementarno resnico, ki pravi, da se človek lahko ponovno vrne v prvotno enost le s pomočjo božanske izvorne iskre, in to z lastno avtoriteto in v skupnosti z drugimi.
Mladim članom Lectoriuma Rosicrucianuma je dejal:
Če ste odvisni od mojega pogleda na življenje, če boste obrnili čoln svojega življenja v mojo smer, ste na napačni poti. Tako ne boste nikoli postali mojstri v samoavtoriteti. Doseči morate lastne, neodvisne odločitve. Moje mnenje ne sme biti in naj ne bo bistveno za vas. Bistveni naj vam ne bodo niti pogledi vaših staršev in prijateljev […].
Seveda ne želim izbrisati vsega, kar vam ti ljudje pomenijo. Želim le povedati, da vam njihov nasvet nekaj pomeni le, če v njem začutite dobronamernost in ga prepoznate kot svetlo iskro v temni noči. V nasilnih vrtincih časa lahko občutite ideje, sile in napetosti, ki se vam takoj zazdijo znane in vam dajejo občutek, da ste se nekoč davno z njimi že srečali. To je sorodnost, podobnost. […] Včasih je spoznanje čisto preprosto. Spomnim se, kako sem začutil duhovno sorodnost in bližino ob branju nekega imena. […] Resnica nas uči, da je Kristus povezan z našo krvjo in da pred tem dejstvom ne more nihče pobegniti. Če želimo biti z Njim, je On z nami!
