Katari so oblikovali versko in družbeno življenje na jugu Francije, v regijah Languedoc in Katalonija, od 12. do 14. stoletja. Ob prehodu v renesanso so bili zgled za čisto življenje v duhu prvotnega krščanstva. Njihovo kulturo je uničila inkvizicija.
Katari so oblikovali versko in družbeno življenje na jugu Francije, v regijah Languedoc in Katalonija, od 12. do 14. stoletja. Ob prehodu v renesanso so bili zgled za čisto življenje v duhu prvotnega krščanstva. Njihovo kulturo je uničila inkvizicija.
In ker zgodovino vedno pišejo zmagovalci, je tudi zgodovino katarov določala Rimskokatoliška cerkev. Pričevanja o katarih je ohranila v številnih teoloških spisih, ki so v tistem času opisovali novo, uporniško gibanje, in v obsežnih poročilih v arhivih inkvizicije.
Konec katarstva je naznanila albižanska križarska vojna, ki jo je leta 1209 zapovedal papež Inocenc III. in je trajala do leta 1229. Zatrla naj bi ‘krivoverstvo’ v južni Franciji in okrepila moč Rimske cerkve. Številni ohranjeni spisi kažejo izkrivljeno podobo katarov, ki so jo ustvarili z namenom, da jim izpodkopljejo ugled in jih preženejo iz družbe, prav kakor se prežene kugo.
V svojem delu O katoliški veri, napisanem v Montpellierju konec 12. stoletja, je Alain de Lille objavil domnevno etimologijo besede katar, častilec mačk. Mačko so namreč imeli za prispodobo Satana. Tovrstna analogija je le en primer prizadevanj za opredelitev katarov kot odvratnih, družbi nevarnih bitij. V resnici poimenovanje izhaja iz grške besede καθαρός, katharós, čist, in je z njim mišljen čist način življenja katarskih mož in žena.
Cilj katarov: čisto življenje v duhu prvotnega krščanstva
Ali so ti ‘odpadniki’ resnično mislili – kar so jim tudi pripisovali –, da nosečnice nosijo demona v telesu in da je vse na tem svetu ničvredno? So bili tako pokvarjeni, da so zlorabljali slôves ‘čistosti’ in nekaznovano grešili zločine? Ali so zagovarjali popolno spolno svobodo, vključno s spolnimi odnosi med starši in otroki?
Z današnjega gledišča so takšne klevete neutemeljene. Katarstvo je bilo predvsem reformistično gibanje, katerega cilj je bila vrnitev k prvotnemu krščanstvu v njegovi najčistejši in najpristnejši obliki. Gibanje se je trdno zasidralo v tedanji družbi, vplivalo je na srednjeveški način razmišljanja ter bistveno, ali vsaj v veliki meri, prispevalo k njegovim spremembam.
Katarski impulz na prehodu iz srednjega veka v renesanso
Čas nastanka, zrelosti in upada katarstva med 12. in 14. stoletjem je obdobje velikih sprememb in znatnega družbenega napredka ter hkrati obdobje, ki je postavilo temelj renesanse v zahodni kulturi. Strogo vzeto je bil to prehod med dvema konkurenčnima modeloma civilizacije.
Na eni strani je uspeval fevdalni model, za katerega je bila značilna okorela in avtoritarna struktura. Temeljila je na le peščici elitnih družbenih skupin, ki so imele totalitarno oblast in vplivnost na področju vere. Na drugi strani se je začel uveljavljati bolj odprt, veliko prožnejši in strpnejši model, po katerem so državljani aktivno sodelovali pri upravljanju mest.
Novi družbeni model ni imel podpore le v dinamiki srednjega razreda in trgovine, temveč tudi v odprti izmenjavi različnih kultur. Bolj kot na veri in dogmah je temeljil na dialogu in racionalizmu; dobro je uspeval predvsem v južnofrancoski regiji Okcitanija (Occitan), katere del je današnji Languedoc. Tudi v španskih regijah, kjer so bili vajeni soobstoja treh različnih kultur, je cvetelo in uspevalo strpno sobivanje.
h2. Odprto kulturno ozračje sodelovanja in strpnosti
Pogosta zborovanja, ki so potekala v Okcitaniji pred albižansko križarsko vojno, so eden najboljših zgledov sodelovanja in povezovanja. Samostan Narbonne leta 1190 in kasneje samostani v mestih Béziers, Montreal, Pamiers in Fanjeaux so kazali močno ekumensko težnjo Okcitancev in Kataloncev. Tistikrat Pireneji niso bili meja, ki bi ločevala narode; gorovje je bila skupna, vse ljudi združujoča zibel.
Aragonski kralj in barcelonski grof, znan kot Peter Katoliški, se je udeležil enega teh zborovanj, ki je potekalo februarja 1204 v mestu Carcassonne. V lastnoročnem pismu je poročal o pogledih katarov, ki so se mu zdeli nezaslišani:
»Naslednje jutro sem na zahtevek sodnega izvršitelja, carcassonnskega vikonta, poslušal druge krivoverce: tam sem bil s trinajstimi heretičnimi izgredniki in trinajstimi katoličani. Bernarda de Simorra, škofa krivovercev, in njegove tovariše so pozvali, naj povedo, ali verujejo v vsemogočnega Boga. Brez začetku ali konca … Javno so priznali nezaslišanost, da je vse vidne stvari ustvaril hudobni Bog, in dodali, da je bil Bog, ki je dal Mojzesu postavo, ta hudobec. Odkrito so celo priznali, kar je bilo grozno slišati, da je imel Jezus Kristus naravnega očeta in naravno mater, v celoti pa so zanikali tudi zakrament krsta in Gospodovo večerjo in vstajenje telesa…«
V tem besedilu najdemo nekatere temeljne prvine katarskih idej. Na eni strani je govor o ‘hudobnem Bogu’, na drugi o zanikanju zakramentov in devištva Jezusove matere. Tisto, kar je nekoč povzročalo precej razburjenja, je za današnje sodobno dojemanje povsem sprejemljivo.
Človeštvo je padlo zaradi hudobnega Boga
Katari so uporabljali pojem ‘zlega’ ali ‘srditega’ Boga, da bi laže pojasnili nalogo človeštva. Tako se je rodil katarski mit o padcu človeštva. Peire Mauri (tudi Pierre Maury) ga opisuje mnogo kasneje v svojem pričanju pred inkvizicijo v Leridi:
»Služili boste tujemu Bogu v deželi, ki ni vaša, kjer boste deležni obupa, bolezni, zla in gorja, v čudnem svetu; kajti ne bo vas zadovoljilo bogastvo, ki vam ga daje Satan, najsi še tako obilo. Kdor ga bo imel, ga bo hotel še več, in ne boste našli ne pokoja ne konca, dokler si ne boste zopet pridobili mojega kraljestva. Kajti v svetu ni stalnosti …
Ker so ti duhovi padli z neba, potem ko so bili sledili Satanu, so ugotovili, da ni držal svoje obljube, in so obžalovali, da so zapustili svetega Očeta. Začeli so peti pesem pesmi o Sionu, kakor takrat, ko so bili še s svetim Očetom.
Satan jim je rekel:
‘Vrgel vas bom v pozabo in pozabili boste, kaj ste govorili in imeli v Sionu.’ In napravil jim je oblačila, telesa svetá pozabe.«
Telo iz mesa in krvi je oblačilo pozabe
Po katarskem verovanju je ‘hudobni Bog’ najprej zapeljal ljudi in jih potem odvedel v svet nestalnosti. Ko so ljudje spoznali prevaro, jih je zamotal v oblačila pozabe, v telesa iz mesa in krvi, zaradi česar se niso mogli več spominjati svojega božanskega porekla.
Glavni cilj katarov je bil človeku približati ‘vednost o dobrem’, ki naj bi jih spomnila, kdo so in od kod prihajajo. Verjeli so, da je njihova dolžnost pomagati ljudem, da bi se le-ti rešili pozabe, se zavedli svojih korenin in vrnili v izgubljeni raj.
Da bi izpolnili to nalogo, so pridigali po vaseh in naseljih, gradovih in mestih, na trgih in v cerkvah, povsod, kjer so srečavali ljudi, ki so jim bili pripravljeni prisluhniti.
____________________________
O čem so pridigali katari?
Več v drugem delu.
Zgodovina katarov, drugi del
Nastanek katoliških uboštvenih redov
Več v tretjem delu.
Zgodovina katarov, tretji del
