Spoznanje, da DNK usmerja naše življenje, predstavlja izziv za razumevanje sebe in religije, hkrati pa nam omogoča, da se odpremo za temeljno samospremembo.
Spoznanje, da DNK usmerja naše življenje, predstavlja izziv za razumevanje sebe in religije, hkrati pa nam omogoča, da se odpremo za temeljno samospremembo.
“V primerjavi z izjemno majhno možnostjo, da je življenje nastalo z delovanjem slepih naravnih sil, je hipoteza, ki nastanek življenja pojmuje kot plod zavestnega in inteligentnega ravnanja, bolj verjetna,” sta v prejšnjem stoletju razlagala astronom Fred Hoyle in filozof Anthony Flew. In dalje: “Edina mogoča razlaga nastanka življenja in celostnosti narave je, da obstaja neka nad-inteligentna, neznana, ustvarjalna sila.”
Religija v genih
Nekateri nevrobiologi menijo, da je Božja ideja vsajena v možgane. Govorijo o t.im. Božjem madežu. Odkrili so, da je občutljivost posameznika za duhovne spodbude povezana z genom VMAT2, torej z DNK-jem. Deoksiribonukleinska kislina (DNK) se nahaja v vseh živih bitjih, je biomolekula in nosilka dednih informacij.
S tega stališča imata DNK in religija, ki je tako rekoč globoko vgrajena v človekovo strukturo, skupno izhodišče. Torej je v človeški sistem vgrajen prostor za Boga. Raziskovalci, ki svoje izsledke utemeljujejo na kabali, pojasnjujejo, da vsebuje vsaka celica imensko kodo božanstva. Črke stare hebrejske in arabske abecede povezujejo z osnovnimi elementi, ki sestavljajo DNK: vodikom, dušikom, kisikom in ogljikom. Genetska koda ponazarja ime božanstva, ki je neodvisno od kulture, religije ali statusa.
Božji načrt v človeku
Svetopisemski mit o stvarjenju (Prva Mojzesova knjiga) dobi nov pomen, če ga beremo z izhodišča DNK-ja. Mit opisuje, kako so nastajale in izginjale življenjske oblike; kako so se spreminjale v vse bolj zapletene, dokler se nista razvili inteligenca in samozavedanje. Izhajajoč iz spoznanj nekaterih znanstvenikov pa izhaja, da se v človekovi podstati vedno nahaja Božji načrt.
Po katastrofah, ki so uničile celotne civilizacije, so se preživeli vsakokrat prilagodili novim okoliščinam in se razvijali dalje. Postopoma se je človek pričel zavedati samega sebe. Homerjev Odisej, junak grške mitologije, izreče: Jaz sem. Gre za trenutek, ko se posameznik ove samega sebe. Jezus Kristus pravi: Božje kraljestvo je v tebi. Za spoznanje, da smo le majhen delček velike celote in da Zemlja ni središče vesolja, ampak se le vrti okoli svoje osi, se moramo zahvaliti renesančnim znanstvenikom Giordanu Brunu, Galileu Galilei in Johannesu Keplerju.
Nesmrtno počelo v človeku
Da DNK vodi življenje, je bilo za znanost revolucionarno odkritje, ki je spremenilo tudi človekovo razumevanje sebe. Poprej je človek mislil, da ga do samozavedanja in do inteligentnega samospoznavanja vodijo izkušnje ter da sam odloča o svojem delovanju. Z odkritjem DNK-ja pa se odpira vprašanje, v kolikšni meri naše življenje določajo geni in v kolikšni meri se lahko razvijamo sami. S tem vprašanjem se ukvarja precej znanstvenih razprav.
Če pa osnovnemu védenju dodamo še gnostični pogled, se razpre popolnoma nov vidik. V tej luči lahko celotni razvoj človeštva vidimo kot pripravo na odločilen preskok zavesti, ki se lahko uresniči prav v današnjem času, v dobi vodnarja. Razvoj se ne sme zaustaviti na doseženi stopnji, na kateri hoče človek odločati o samem sebi, hkrati pa je še vedno ujetnik svojih genov. Nadaljnji razvoj zahteva, da se preda nesmrtnemu počelu v svojem bitju in se tako temeljno spremeni.
Proces preobrazbe
Človek je več kot snovno telo, je celovit sistem, mikrokozmos, kakor pravijo rožni križarji. Kot umrljivo bitje živi v neumrljivi mikrokozmični sferi. V njem biva božansko, nesmrtno jedro – praatom. Slednji pripada božanskemu svetu, od katerega se je bil prvobitni človek nekoč ločil. Zdaj mu samospoznavanje omogoča, da se zopet ove lastnega razvoja in svojih omejitev. Tako se lahko zaupa procesu popolne preobrazbe, transfiguraciji, preko katere se ponovno poveže z božanskim svetom. Vendar se povezava zgodi le s pomočjo nove duše. Človek, ki je spoznal svojo ujetost, si mora torej zgraditi novo dušo. S prebujenim božanskim jedrom, izhodiščno točko nove duše, zavestno stremi po božanskih silah in je za to dejanje pripravljen predati svoj jaz.
Odločilni preskok zavesti
V procesu transfiguracije se v eteričnem delu mikrokozmosa razvije nova duša, novo neumrljivo telo duše. V zavesti se odpre nova razsežnost biti in zgodi se odločilen preskok zavesti. Novo telo duše omogoči vzpon na vse višjo, običajni človekovi zavesti nedojemljivo raven zavesti. Tako hodi človek “od moči do moči”, “od sijajnosti do sijajnosti”, pravi Sveto pismo.
Ko to pot prepoznamo kot svojo življenjsko nalogo, sprejmemo veliko odgovornost. Svobodno se odločimo za vrnitev v božanski svet, za razvojno pot pravega učlovečenja, na kateri se popolnoma spremenimo.
