Sfinga izžareva skrivnosten čar. Dvojno bitje, podobno hkrati levu in človeku, prebuja spomin, ki ga je bilo človeštvo že zdavnaj izgubilo.
Sfinga izžareva skrivnosten čar. Dvojno bitje, podobno hkrati levu in človeku, prebuja spomin, ki ga je bilo človeštvo že zdavnaj izgubilo.
Pri proučevanju velikih religij in starih duhovnih kultur se v različnih oblikah vedno znova srečujemo s sfingo. Bolj moške, dinamične figure se v glavnem pojavljajo v Egiptu (bodisi z moško bodisi z živalsko glavo), ženske pa predvsem v Grčiji, denimo kot krilato levje telo z žensko glavo in prsmi, z jastrebovimi kremplji in kačjim repom.
Skrivnost sfinge
V stari grški modrosti pogosto naletimo na dvospolno sfingo, hermafrodita, v katerem sta združena moško in žensko počelo. Hermafrodit nakazuje prvobitno človeštvo, pri katerem še ni bilo ločenosti. V dvojnem bitju sfinge z živalskimi in človeškimi deli telesa je skrita še nadaljnja skrivnost. Sfinga ponuja odgovor na vprašanje, ki prihaja do nas iz pradavnih časov: vprašanje o poti človeštva. Podajmo se torej po sledeh graditeljev najstarejše vseh sfing, slavne sfinge iz Gize.
Pogreznjena v puščavski pesek
Sfinga iz Gize se obrača k vzhajajočemu soncu. V večernem mraku je videti, kot bi imela oči zaprte, v jutranjem svitu pa se zaradi spremenjenega kota svetlobe dozdeva, kot bi jih ponovno odprla. Dolgo pot je sfinga s svojo simboliko prehodila s človeštvom. Njeno mogočno levje telo s človeško glavo je bilo večkrat izkopano iz puščavskega peska in znova pogreznjeno vanj. Kot bi sfinga človeka rotila, naj jo dvigne, da bi ga lahko ponovno popeljala k njegovi prvobitni božanski moči in veličini. A ta proces se lahko zgodi edinole s prepoznanjem duše, s prepoznanjem sfinge kot simbola lastnega sebstva.
Izguba božanskega
Ob svoji izgraditvi je bila sfinga iz Gize kamniti odraz utelešenja Božjega sinu v faraonu. Njeno levje telo je izražalo Božjo, Stvarnikovo duhovno silo, ki naj pravično vodi in varuje človeštvo. Njena človeška glava je bila opremljena s kraljevskimi znaki – pokrivalom, brado in kačo Ureus na čelu. Toda božanskost v faraonu (na Zemlji) se je sčasoma razblinila, posledično se je spremenil tudi izgled velike piramide v Gizi. Pogreznila se je bila v puščavski pesek, kakor je tudi človek vse bolj izgubljal spomin na svoj božanski izvor in začel v sebi izkušati in prepoznavati človeškost.
Klic po osvoboditvi
V 14. stoletju pred našim štetjem je dal princ Thuthmosis IV. med prednjima šapama sfinge zgraditi kamnito stelo. V njej izklesano besedilo poroča o prinčevih sanjah, v katerih mu sfinga spregovori: Poglej me, spoznaj me. Sem tvoj oče, sončni bog. Podarjam ti svoje kraljestvo na Zemlji. Postati moraš glava živih, okrašen z belo in rdečo krono. Pripadala ti bo dežela podolgem in počez. A moraš me zavarovati. Bolna sem, dušim se v tem puščavskem pesku. Skrbeti moraš zame in izpolniti moje hrepenenje v védenju, da si ti moj sin in zaščitnik. Približaj se mi, jaz sem tvoj vodnik. Ko je glas utihnil, se je princ zbudil. Razmislil je o sfinginih besedah in postal je tih v svojem srcu.
Sfingina zahteva
Zunanje, po snovni obliki, je sfinga iz Gize zgradba iz apnenca, po duhovnem vidiku pa predstavlja v pesek pogreznjenega Boga. Človeka želi spomniti na dejstvo, da se tudi v njem nahaja Bog, zasut pod peskom pozabe. V notranjem procesu ga je potrebno ponovno izkopati in osvoboditi. Človek, spoznaj samega sebe, zahteva sfinga.
