V procesu posvetitve nastopi trenutek, ko se kandidat zave svoje resnične istovetnosti. Prepozna svojo resnično duhovno naravo, s katero se vse bolj enači in njegovo snovno življenje se temu razvoju čedalje bolj podreja.
V procesu posvetitve nastopi trenutek, ko se kandidat zave svoje resnične istovetnosti. Prepozna svojo resnično duhovno naravo, s katero se vse bolj enači in njegovo snovno življenje se temu razvoju čedalje bolj podreja.
Posvetitev je proces, duhovni razvoj, pri katerem se zavest postopno odpira svetlobnemu toku božanskega védenja. Razvoj terja čedalje večje razumevanje navdiha, zato je kandidatu v pomoč posvečeni jezik misterijev, znan tudi kot “živa beseda”.
Na eni strani kandidat spoštuje resničnost rastoče duhovne duše, na drugi pa razume resničnost stare narave, katera se upira nastajajočemu razvoju. Oboje poraja notranjo borbo, a hkrati tudi duhovno rast in razumevanje “žive besede”.
Posvečenec prejme novo ime
Proces novega zavedanja doseže višek v odkritju nove istovetnosti. Nova moč duše je utrdila svojo zgradbo v starem telesu in kandidat jo prepoznava s svojo zavestjo. Jasno lahko razločuje svoji dve naravi in čedalje bolj zavestno služi novemu razvoju. Dolgo se je zavest enačila z “jazom” osebnosti, sedaj pa se istoveti z novo zgradbo duhovne duše.
Ker se nova zavest nič več ne ujema s starim bitjem, lahko kandidat slednjega opusti in se preda notranjemu razvoju spreminjanja. Nove inspiracijske sile obvladujejo njegove vsakodnevne odločitve, misli, čustva in voljo.
Kdor je izpeljal spremembo istovetnosti, je postal posvečenec. Pravijo tudi, da je dobil novo ime. Mnogo posvečencev je na vrhuncu posvetitvenega procesa prejelo novo ime.
Nadaljujte s potovanjem:
5. Logika jezika svetlobe
